Slavna slovenska pevka popevk Elda Viler bo ob koncu leta praznovala osemdeseti rojstni dan. Ob življenjskem jubileju je skupaj s soavtorjem Ivom Gajičem najprej v obliki dopisovanja, nato pa biografske povezave in dodelave pripravila avtobiografijo Elda Notranji naboj in s podnaslovom na platnicah Ni samo glas, je nek notranji naboj. Knjigo je izdala založba Spotko.
Elda Viler na predstavitvi avtobiografije v Ljubljani, vse fotografije Marijan Zlobec
To nedeljo so jo ob pravem ljudskem prazniku predstavili v rojstni Koštaboni, pred tem pa v knjigarni Celjske Mohorjeve družbe v Ljubljani, kjer smo izvedel, da so takoj po izidu prodali že 300 izvodov, včeraj v Koštaboni pa čisto vse, kar jih je založnik pripeljal s sabo.
Že predstavtev v Ljubljani je bila polna emocij slavljenke, ko se ji je med sprehajanjem po spominih zatresel glas in orosile oči. Pripovedovala je o sebi, svoji intimi, svoji veliki ljubezni, glasbeniku in svojem vzgojitelju, pianistu in oboistu Tonetu Dežmanu, članu orkestra RTV Ljubljana, o odraščanju v ljubljeni Koštaboni, o prepevanju čez poletje na terasah hotelov na Obali, o raznih moških, ki so jo osvajali, a je čakala na pravega… In ga dobila.
Elda Viler je imela srečo, da je njena pevska kariera sovpadala z zlatim obdobjem slovenske, pa tudi jugoslovanske popevke, kar se je kazalo na njenih nastopih na vseh jugoslovanskih festivalih in mednarodnih gostovanjih, pri čemer so nekatere turneje, npr. po Sovjetski zvezi trajale tudi tri mesece.
Elda Viler je vsem znana vsaj po pesmih, kot so Lastovka, Nora misel, Ti si moja ljubezen, Vzameš me v roke, Ne prižigaj luči v temi, Tu si ti, Včasih, Zlati prah imaš v očeh, Včeraj, danes, jutri, Besede, besede (z recitatorjem Borisom Cavazzo ).
Eldo Viler vsi prepoznavajo kot srčno, dobro, trmasto, odločno, odprto, spontano, odkrito, pridno, neustavljivo Šavrinko, ki še pri bližnjih osemdesetih deluje mladostno, ker je vsa njena sedanja mladost, povezana z nostalgijo in bogatimi spomini. Ob 61. letih glasbenega nastopanja se zaveda doseženih rezultatov, priljubljenosti, kot tudi pripadnosti slovenstvu, slovenski glasbi in njeni nadvse bogati tradiciji, in seveda polna neizmerne ljubezni do Slovenske Istre in še posebej Koštabone, ki premore, kot je povedala v Ljubljani, kar tri cerkve: svetih Kozme in Damjana, Svetega Andreja in blaženega Elije.
Z Eldo Viler se je pogovarjala Jožica Hribar
Elda Viler je v svojem najboljšem pevskem obdobju poslušalce prepričala s svojim velikim, prodornim glasom širokega obsega ali razpona, polnim mediteranske svetlobe, temperamenta, izrazne odprtosti, neposrednosti, poguma, odkritosti, emocij, ob jasni dikciji, artikulaciji in poudarjanju pravih besed kot nosilk pete vsebine. Imela je izjemen občutek za fraziranje, za vsak detajl, ki pa ga je vokalno izrazno naredila lahkega, prepričljivega in izpetega do konca in z jasnimi končnicami č, š… Posebno dražeč je bil rahel ali že kar erotičen vibrato njenega glasu in majhna sprememba bave v različnih legah med visokim mezzosopranom, bolj redkim čistim sopranom in kar globokim altom. Ves čas je imela občutek za dramski izraz. Zanjo je značilna tako rekoč popolna pevska identifikacija s svojimi melodijami, povezana z logično pričakovanim prepričljivim odrskim nastopom. Vse, kar je pela, je bila ona sama.
Na predstavitvi knjige v Ljubljani je podrobno spregovorila o slavni pesmi Lastovka na besedilo mladega pesnika, tedaj še študenta svetovne književnosti ali komparativistike Milana Jesiha za gledališko predstavo izjemnega gledališkega igralskega para Duša Počkaj in Jurij Souček v Mali drami leta 1972. Omenila je, kako ji je Souček svetoval interpretacijo, ki naj bi jo začela bolj deklamativno, potem pa bi se pevsko razvijala in izrazno melodično stopnjevala, ob izrazitem spremljevalnem solu koncertne harmonike oziroma električnega klavirja.
Ker je bilo zelo malo časa za priprave, so pesem naštudirali in posneli v enem dnevu in tik pred gledališko premiero Dubillardovih Naivnih lastovk, ki je vzbudila veliko odmeva med gledališkim občinstvom. Glasbo je napisal skladatelj, pianist in aranžer, sicer po študiju tudi profesor angleščine in nemščine Jure Robežnik.
Na lestvici 100 najlepših slovenskih popevk se je uvrstila na peto mesto.
Elda Viler je na predstavitvi knjige v Ljubljani veliko pripovedovala o svojih ali kolektivnih, običajno jugoslovanskih koncertnih turnejah. Spominjala se je najdaljše ruske turneje z glavnima nosilcema Gabi Novak in Arsenom Dedićem.
V knjigi piše še o številnih drugih pevcih, kot sta bila na primer slavni Hrvat Vice Vukov in Srb Đorđe Marjanović.
Posebej je omenila prizadetost, ko ji je Ministrstvo za kulturo leta 1991 odvzelo status samostojne kulturne ustvarjalke, češ da nima sodobnega pevskega izraza. So pa namesto njej status podelili skupini Trinajsto prase. Ostala je brez dohodkov. Med odgovornimi za odvzem statusa je omenila pevko Nado Žgur, ki je v knjigi s tem v zvezi ne omenja. Se je pa v knjigi zelo jasno izpovedala.
“Počutila sem se, kot da bi se nekdo norčeval iz moje pevske kariere. V bistvu so takrat pljunili ne le name, ampak tudi na vsa leta slovenske popevke, na katero smo bili tako zelo ponosni, in za katero lahko brez sramu rečem, da sem bila njen ne ravno nepomemben sestavni del.”
Elda Viler je veliko pripovedovala o slovenskem popevkarskem in širšem glasbenem ter festivalskem okolju. Največ pesmi sta zanjo napisala Jure Robežnik in Ati Soss, Mojmir Sepe manj, ker je moral pisati za svojo Majdo Sepe.
Zanjo so pisali tudi Jože Privšek, Mario Rijavec, Boris Kovačič, Milan Ferlež, Bojan Adamič, Jani Golob. Spomnila pa je, da je Marjana Deržaj imela ob sebi novinarja Anteja Mahkoto, Majda Sepe Mojmirja, sama pa Toneta Dežmana.
Na predstavitvi ni omenila slavnega festivala italijanske popevke v Sanremu, ki so ga ves čas po neposrednem prenosu na RAI Uno gledali vsi Primorci, je pa v knjigi morda malo kratek opis, s katerimi italijanskimi pevkami in pevci je nastopila skupaj na odru. To so bili Milva, Domenico Modugno, Iva Zanicchi, Claudio Villa. Same legende. Lahko bi povedala še kaj več.
Knjiga je zelo zgoščena, lahko bi jo še malo razširila, dodala še kakšno anekdoto, saj so mnogi njeni glasbeni sopotniki žal že pokojni. Kot avtobiografija je napisana v prvi osebi.
Dober bi bil tudi seznam vseh pesmi, ki jih je pela, menda kar 300. Sedaj je še čas.
Elda Viler je pevka, pri kateri na svoj blog lahko še dodam nekaj njenih pesmi.
V drugi polovici leta bo imela še nekaj slovesnosti, saj je do rojstnega 17. decembra vendarle še nekaj časa. Stožice čakajo.
Marijan Zlobec