Mirsad Begić je prvotne risbe izrazno še nadgradil

Razstava kiparskih risb in slik akademskega kiparja Mirsada Begića v galeriji Antikvitete Novak na Jurčičevem trgu v Ljubljani preseneča, v pozitivnem smislu tudi tiste, ki njegovo ustvarjanje poznamo in spremljamo že desetletja.

Mirsad Begić, Špela Stramšek, Brane Kovič in Franci Novak, vse fotografije Marijan Zlobec

Po celem ateljeju razmetane risbe vseh velikosti in ustvarjalnih profilov, vse do kolažev in pravih kiparsih, reliefnih stvaritev na risarski in slikarski osnovi, se je sedaj odločil za ureditev vseh del na nov, kaširan, slikarski način, tako da je za vsako risbo ali sliko našel ustrezno veliko belo platno, ga uokviril, nato pa po lastnem izboru na sredino dodal prvotno risbo, vso belino pa na novo ali prvič doslikal, tako da je jedrna podoba ostala neokrnjen, a zlepljena s platneno podlago ter na novo dimenzirana. S tem je nastal oziroma še nastaja identificiran in avtoriziran risarski ter slikarski opus.

Mirsad Begić je vsakemu, ki je knjigo kupil, vanjo narisal dvostransko risbo

Ta spoj je povsem avtorski in lahko bi rekli dokončen, ker je vse Begićevo avtorsko delo. S tem je prvotno na kup zložene risbe najprej selekcioniral, spoznal, kaj je v desetletjih dolgega ustvarjanja naredil, in vstopil v odločilno potezo priprav del za razstave, kar poprej ni bilo možno.

Nastaja sinteza, kar se pri doseženih sedemdesetih letih spodobi.

Občutek za monumentalnost v risbi

Ta, lahko bi rekli antološki ali sintezni podvig, Mirsada Begića postavlja med vrhunske slovenske slikarje, ne le predstavlja kot kiparja in avtorja okrog sto javnih spomenikov in obeležij doma in na tujem.

Žal je knjiga, ki je sedaj izšla, v smislu bibliografije in natančnosti prikaza Mirsadovih spomenikov pomanjkljiva, neažurirana in do umetnika krivična, saj izpušča kar precejšnje število v javnosti zelo znanih spomenikov, kar pa bi bil predmet kakšnega drugega zapisa.

Lahko bi rekli, da se morda začenja novo obdobje tovrstnega slikarskega razstavljanja Mirsada Begića, po veliki in vsebinsko večplastni rastavi v Monfortu v Portorožu pred dobrim desetletjem. Gre novi sintezi nasproti ? Za to pa bo potreboval kar precej časa in novega dela in ustvarjanja, za katerega bi lahko rekli, da daje pri procesu kaširanja in uokvirjanja vsaki osnovni risbi nov in kot rečeno dokončno avtorski pečat.

Ta risarska dela, za katera je umetnostni zgodovinar in kritik Brane Kovič na odprtju sedanje razstave dejal, da vsakdo v njih lahko prepozna kiparske risbe, se v nekem smislu navezujejo ali vzpostavljajo dialog s kiparsko risbo slavnega kiparja Alberta Giacomettija, čigar razstavo okrog 400 risb sem že pred desetletji videl v Pompidoujevem centru v Parizu.

Portret Borisa Pahorja

Mirsad Begić bi seveda zlahka nabral in postavil na ogled desetkrat večjo razstavo, kot je sedaj v galeriji Antikvitete Novak, a bi za tak podvig potreboval sebi primerno umetnostnozgodovinsko, kuratorsko in seveda institucionalno direktorsko podlago.

Tragedija umetnostne ali umetnostnozgodovinske sfere na Slovenskem je ravno v tem, da kvalitetnih ljudi ni, so premalo razgledani in izobraženi, jih raziskovanje ne zanima oziroma mislijo, da so znanost kar oni sami.

No, sreča, če se lahko tako reče, pa je v tem, da so sami umetniki močnejši in je vsako leto na Slovenskem ustarjenih več tisoč novih likovnih del.

Obnove nekaterih kulturnih domov, gradov, dvorcev, palač, nadgradnje ali razširjanje že obstoječih galerij…, bodo morda dale prostor več stalnim postavitvam razstav iz donacij umetnikov samih, a je vse odvisno od aktivnosti Ministrstva za kulturo, ki v tem smislu obljublja kar več opaznih investicij, kot tudi pripravljenost občin, da najprej opravijo vse nujno potrebno same. Če občin kulturna dediščina ne zanima, bo tudi investicija države neučinkovita.

Ljubljana je poseben problem. Če si ne upa postaviti Plečnikovega parlamenta na ves tloris nogometnega igrišča Plečnikovega stadiona za Bežigradom, ki propada že 30 in več let, in v njem zasnovati Muzej slovenske in svetovne umetnosti 20. in 21. stoletja, ne bo nikoli našla prostora za nacionalno umetnostno dediščino. Kako da je Jože Plečnik pred skoraj osemdesetimi leti imel vizijo slovenskega parlamenta očitno v slovenski državi, mar ne, danes pa postaja svoboda vse večja muka, ne pa vsesplošni ponos in umetniški ter še arhitekturni izraz.

Slikarka Emira Turnadžić Begić, Mirsad Begić in slikar Leon Zakrajšek

Mirsad Begić je, tako kot še desetine drugih likovnih umetnikov, med tistimi, ki nimajo oziroma še niso imeli pregledne razstave v Moderni galeriji, žrtev razmer ves čas preslabe slovenske kulturne politike v najširšem smislu.

Zadnji angažma  kulturne ministrice v zvezi s “problemom” zakonskega omejevanja oddajanja svojih stanovanj ali sob za turistične namene v okviru mreže Airbnb največ za obdobje enega meseca na leto, kaže jasen horizont ali domet aktualne družbene sfere.

Tu ni kaj za “prčkvt”. Slovenija sama sebe ne dohaja in vprašanje je, če sploh hoče.

Franci Novak, Mirsad Begić, Špela Stramšek in dr. Milček Komelj

Država, ki se še vedno piše Republika Slovenija, vidno ali vsem na očeh z veliko hitrostjo z vsem domnevno svojim imetjem prehaja v tujo last in s tem v popolno odvisnost, suženjstvo ali hlapčevstvo.

Mirsad Begić, Špela Stramšek in Brane Kovič

Ne bo naslednjih 30 let, ko slovenske države ne bo več. Bo kar bo, s ponižnimi Slovenci v manjšini in vladavino vsakršnega kapitala in kriminala, saj nacionalna zavest propada sto na uro, kot se reče. Tuje lastnike stotine na hitro razprodanih tovarn, podjetij, posesti vseh vrst…tujci, priseljenci, begunci… avtonomna slovenska ustvarjalna veličina, umetnost in kulturna dediščina ne zanima niti za 0,1 %. Ves čas samostojne Republike Slovenije smo v novem obdobju “ropanja turčije”, kot je pel naš pesnik.

Mirsad Begić in Špela Stramšek

In kaj ima Mirsad Begić s tem ? Je izjemen primer, tako kot njegov bosanski rojak, akademski kipar Jakov Brdar, ustvarjanja za Slovence, za slovensko kulturo, naš narod, s spomeniki za mesta po Sloveniji, za Ljubljano, s portreti največjih Slovencev… Sta mu mesto in država dala, vsaj v najem, atelje ? Seveda ne.

Mirsad Begić z ženo Emiro

Zakaj Brdar ne more svojih velikih skulptur, že odlitih v bron, kot sta 2.5 metra visoka On in Ona ali celo ležeči večmetrski Kristus, kot jih nima kulturna Evropa, postaviti kot javni spomenik nikjer ?

Jakov Brdar si ogleduje Mirsadovo monografijo risb in slik, vse fotografije Antikvitete Novak

Ali ste že kje zasledili razpis za likovno spomeniško ali umetniško opremo nove ljubljanske železniške in avtobusne postaje ali novega javnega kopališkega kompleksa Ilirija? Seveda ne, koga to sploh briga. Še Plavalko ali Kopalko Franceta Goršeta na pročelju vhoda v Ilirijo so ukradli, kar fizično niti ni bilo lahko, saj je bil kip v bronu visoko, pa še zelo težak. Prav tako so pred OŠ Prežihovega Voranca ukradli portreti kip v bronu slavnega pisatelja, delo kiparja Stojana Batiča. Novega je napravil prav Mirsad Begić z donacijo Igorja Štembergerja. O tem, kaj vse so še spomeniškega ukradli po vsej Sloveniji, bi lahko izdali posebno monografijo; spomnimo se lanske kraje kipa Leona Štuklja v Mestnem parku v Mariboru.

Mirsad Begić in dr. Milček Komelj

Ministrica za kulturo je tiho, mestna ministrica za kulturo je tiho, podžupan za kulturo je tiho, mestni arhitekt je tiho, župan se hvali, da bo okrog nove Avtobusne postaje Ljubljana nastalo eno najlepših območij ali predelov mesta. Naj vsi gredo na stolp Ljubljanskega gradu in pogledajo to urbanistično največje sračje gnezdo v Evropi. In naj se sprehodijo po središču meta, ki ga že leta obvladujejo vedno bolj agresivni klošarji, česar v takšni podobi ne vidiš nikjer drugje.

Na razstavo sta prišla tudi Mojca in Igor Lah, ki že dokončujeta Galerijo Lah na Bledu

Prav zakonca Lah sta bila v Ljubljani najbolj prizadeta, saj kljub že izdelanemu načrtu slavnega japonskega arhitekta Tadaa Anda svojega muzeja in galerije nista mogla realizirati na Šmartinski cesti zaradi onemogočanja MOL ali podžupana Janeza Koželja, ki je onemogočil tudi izgradnjo nove koncertne dvorane na območju, kjer danes stoji Palača in Vila Schellenburg investitorja Jožeta Anderliča.

Kostumograf Leo Kulaš je bil Mirsadov sostanovalec v isti hiši na Poljanskem nasipu

Fotograf Boris Gaberščik in Jakov Brdar

Begićevo ustvarjanje že dolga leta spremlja podjetnik Anton Majzelj

Nada Šumi in Franci Novak

Ves večer obkrožen

Risanje in slikanje v knjige

Prišlo je veliko ljudi,

simpatizerjev in spremljevalcev Begićevega ustvarjanja

Prišla je tudi avtorica besedil za tisoč popevk Elza Budau

Ujet v objektiv

Marijan Zlobec