Mag. Igor Omerza, ki se verjetno kar edini v Sloveniji že desetletja dolgo ukvarja z arhivi Udbe in je doslej o svojih raziskavah izdal že nad deset knjig, je napisal najnovejšo knjigo Milan Kučan in Udba. Predstavili so jo danes v Muzeju VSO na Cankarjevi 11 v Ljubljani.
Igor Omerza tik pred začetkom predstavitve knjige, foto Marijan Zlobec
Milan Kučan in Udba – Kronologija tajnega poročanja in pojavljanja (1969-1990) je celovit naslov s podnaslovom.
Knjiga je tako, kot vsa dela Igorja Omerze, dokumentirana “anatomija” delovanja tajne politične policije komunističnega vrha propadle države (ponarodelo Udbe) in sodi v žanr stvarne literature.
Milan Kučan se je vpisal v ZKS pri sedemnajstih letih
Od drugih knjig pisatelja se razlikuje po tem, da tu Milan Kučan ni prikazan kot žrtev tajne policije, saj to kot pomembna osebnost slovenske komunistične elite (nekaj let celo njen voditelj) tudi ni mogel biti.
Obsežno obdobje in še več udbovskega gradiva
Je pa Omerzova knjiga o Kučanu in Udbi nekako dvojno delo. Po eni strani lahko spremljamo obsežno tajno udbino poročanje Kučanu (in ostalim komunističnim budžovanom), ki se začne leta 1969, po drugi strani pa lahko vidimo, kaj o Kučanu razmišljajo domačini in tujci, saj je Udba pazljivo spremljala in tajno beležila vsa takšna razglabljanja in ocene.
Naslovnica s fotografijo Milana Kučana pri sedemnajstih letih
Iz mnogih tajnih poročanj Kučanu je razvidno, da je bil udbovsko brifiran s pomočjo “stenskih” mikrofonov, telefonskega prisluškovanja, zalezovanja, tajnih preiskav, tajnega fotografiranja, poštne kontrole in ovaduhov. Dnevno je na ta način pridobival informacije o domačih, zamejskih in emigrantskih demokratih, (nekateri med njimi so tudi velikani slovenske osamosvojitve), domačih in tujih novinarjih, duhovnikih in odvrženih slovenskih ter jugoslovanskih komunistih itd.
Med “sovražno emigracijo” je Omerza omenil Borisa Pahorja (Odisej ob jamboru), Cirila Žebota (Neminljiva Slovenija) in Franca Jezo (Samostojna Slovenija)
Vsebina večine najdenih arhivskih dokumentov bo prvič javno razgrnjena. Knjiga obsega dobrih 560 strani, od tega 50 strani fotografij in faksimilov dokumentov. (Iz napovedi pred izidom knjige).
Vztrajnost raziskovanja, a brez uspehov raziskav v Beogradu, ker so za raziskave zvezne Udbe zaprli vsa vrata
Igor Omerza je v raziskovanju arhivov Udbe velemojster, tako kot zna iz vsega gradiva vse natanko tematsko selekcionirati in pripraviti gradivo za več knjig hkrati, tako smo posredno slišali njegove pripombe ob predstavitvi knjige Milan Kučan in Udba kot napoved še nekaj knjig, ki jih bomo izpod njegovega peresa dobili v naslednjih letih. V tem smislu najbolj preseneča, kako dolgo je bil pod nadzorom Udbe dr. Dimitrij Rupel. Malo predolgo čakamo na njegovo drugo in tretjo knjigo o udbovcih na Delu. V knjigi o Kučanu pa ni bilo omenjenega sodelovanja med glavnimi uredniki časopisa in predsednikom ZKS, kar bi kazalo na to, da so ga uredniki obveščali, če že so, bolj neposredno ali ustno ?
Dvorana je bila polna, a brez mlade generacije, ki je vse to, kar je zbrano v knjigi, ne zanima
Igor Omerza pravzaprav na približno slabi uri svoje predstavitve ni podal razmerja med tisoči udbovskih poročil in konkretnim ukrepanjem samega Kučana, kaj šele kakšne zaporne kazni in še kaj hujšega. Ni pa Omerza rekel, da se je s procesom totalnega brisanja in uničevanja arhivov Udbe pri Milanu Kučanu že najkasneje leta 1987 rodilo spoznanje, da bo prišlo do bistvenih družbenih sprememb in da bi bilo dobro izbrisati sledove. (Takrat so novinarji v Beogradu že govorili o tem, da je neki srbski politik, ki misli, da je večji od Tita). Dokumenti Udbe vsega ne morejo povedati, ker le-ti ne vodijo politike, niti ni odločilno pomembno, kaj poročevalci poročajo, razen v posameznh primerih (Boris Pahor, Franc Jeza, Ciril Žebot, Drago Jančar, Nova revija).
Igor Omerza je omenil tudi spremljanje dogajanja, ki je privedlo do aretacije Janeza Janše in nasploh afere JBTZ. Ugotovil je, da sta Udba in Kos v bistvu sodelovala in se 25 dni dogovarjala, kdo bo koga aretiral.
Omerza je že na uvodu v predstavitev povedal, da obsega imensko kazalo nad tisoč imen in da so prihajala poročila iz trinajstih pokrajinski centrov Udbe, med katerimi je bil najmočnejši v Ljubljani.
Bralec knjige bo verjetno najprek poiskal ljudi, ki ga zanimajo, da bi videl, kako jih je spremljala in poročala Udba, pa seveda, kdo se je za poročili skrival. Past knjige je ravno v tem, da ne razkrinkava toliko Milana Kučana samega, kot druge, nekatere zelo ali v slabi luči.
Igor Omerza je tak kot je, raziskovalec Udbe “po milosti božji”, kot se reče. Ali pa mi ta milost kaj pomaga za nazaj ali za naprej ? Pri njem je občutek osebnostne identitete, ki je drugi, raznorazni zgodovinarji nimajo. Malo seveda tudi navija in popricizira, saj mu vedno gre za zgodbo, ker knjige, ki ne bi nečesa povedala, zanj ni.
Omerza je omenjal seveda tudi Tita in udbovsko spremljanje Aleksandra Rankovića v Soveniji, ker je imel ženo Slovenko in je prihajal k nam. Omenil je tudi največjega slovenskega povojnega…, a je pozabil omeniti njegovo ime.
Ni bilo tako hudo, ko smo morda pričakovali. Na koncu se bo pokazalo, da je bil Milan Kučan najpametnejši slovenski politik vseh časov. Jasno je, da poročil Udbe ni utegnil brati, zato so bili pripravljeni le povzetki poročil na nekaj straneh.
Knjigo bo seveda treba brati in jo postaviti v kontekst vsega drugega, kar že vemo od drugod.
Pomislil bi in se vprašal, zakaj še ne vemo, kdo je Draga Jančarja izdal ? Ali bi bil Jančar tako velik pisatelj, če ne bi imel omenjene zgodovine ? Kako bi bilo z Edvardom Kocbekom, pa Borisom Pahorjem ali Dimitrijem Ruplom…? Omenjeni so skupaj napisali kakih 200 knjig. Igor Omerza bo verjetno prišel do kakih 25, 30 knjig, predno bo znotraj sebe napravil primerjalno antologijo nekdanjega družbenega dogajanja kot celote. Ko Udbe več ne bo, bo spoznal, da itak živimo v družbi samega ali vsesplošnega kriminala, tako da bodočnost Slovenije ni zagarantirana niti za naslednjih trideset let.
Marijan Zlobec