V Galeriji Vžigalica na Trgu Francoske revolucije v Ljubljani je bila lani na ogled razstava z nevsakdanjim naslovom Krmiljenje čopiča. Avtor slik je bil akademski slikar Dominik Mahnič, ki je izumil poseben slikarski stroj čopičograf s slikarsko tehniko “krmiljenje čopiča”. Kurator razstave je bil Jani Pirnat.
Dominik Mahnič na lanskem odprtju svoje razstave v Galeriji Vžigalica, vse fotografije Marijan Zlobec
Galerija se je odločila, da sedaj izda monografijo in najširšo javnost, – še z angleškim prevodom vseh tekstov -, opozori na slikarja in njegovo ter strojno slikarsko ustvarjanje. Predstavitev je bila v Konferenčni dvorani Mestnega muzeja v Ljubljani.
Dominik Mahnič na predstavitvi knjige
O sami razstavi sem tu pisal že po odprtju in srečanju z umetnikom ter njegovim strojem, že tedaj pa je bilo obljubljeno, da bodo pripravili spletni katalog, ki pa je sedaj dostopen javnosti kot knjiga. Na razstavi je avtor sprožil delovanje stroja, za katerega je ugotovil, da bo sliko sam dokončal v predvidoma štirinajstih dneh.
Jani Pirnat, vodja Galerije Vžigalica
V knjigi so osrednje analitične in predstavitvene tekste prispevali Jani Pirnat (Uvod), raziskovalka kulturne zgodovine na Univerzi v Novi Gorici dr. Eszter M. Polonyi (Vrnitev slikarja: mehaničnost in njen upravljavec), slikar Dominik Mahnič (Časovnica razvoja Čopičografa 2016 – 2023), profesor umetnostne zgodovine in doktor sociologije dr. Jure Vuga (Mahničeva čopičografija kot nov antropogeni izdelek) in specialist psihiatrije dr. Jurij Bon (Halucinacije v generativnih inteligentnih sistemih (GPT) – napaka zasnove ali znak porajajoče se inteligence ?).
Čopičograf je avtorjeva iznajdba, da bi si olajšal slikarsko delo ali ustvarjanje
Čopičograf je avtorjev izum in kar sedemletni razvojni projekt, ki ga sicer ni patentiral, kot je dejal, še več, vabil je še druge slikarjev, da so si čopičograf ogledali, a ustvarjati z njim si ni upal nihče. Je pa posebej omenil soavtorsko v bistvu tehnološko sodelovanje še drugih specialistov; s programerjema Vidom Vidmarjem in Petrom Veselinovićem, tako da je kar edini, ki ima vse pod nadzorom. Simpatična pa je bila pripomba, da medtem ko stroj slika, njemu ni treba biti zraven, oziroma mu zadošča občasni nadzor ali eno uro dela na dan. No, zatem smo v pogovoru slišali tudi obratno mnenje, češ da je vendarle treba biti poleg ves čas čopičografskega ustvarjanja. (Ne vem, če so te besede že uvrščene v Slovar slovenskega knjižnega jezika).
Predstavitev knjige s sliko na naslovnici
Če pogledam lansko predstavitev Janija Pirnata ob razstavi, je kurator opozoril na vlogo in pomen umetne inteligence pri umetniškem slikarsem ustvarjanju.
Dr. Eszter M. Polonyi in dr. Marija Skočir na predstavitvi knjige
“Mahnič udejanil tehnologijo, ki umetni inteligenci omogoča kontemplacijo in avtomatizacijo slikarske geste. Pri tem sledimo evoluciji slikarskih strojev od leta 2016, katerih osnove sežejo od Čopičografa, Aerografa do Akrilografa in so ukoreninjeni v mehanizmih 2D skeniranja, CNC obdelave in 3D tiska.
Razstava slik lani v Galeriji Vžigalica
Z najnovejšo iteracijo Čopičografa, kjer je vključena programska nadgradnja z generatorji umetne inteligence, umetnik vstopa v dialog s strojem preko izrazitih želja, ki jih stroj nato udejanji pod vizualnim nadzorom. Čopičograf s svojo avtonomno gesto na platno prenaša barve, kar je rezultat sinteze med Mahničevo vizijo in tehničnimi posebnostmi aparata.
Pogovor o čopičografiji
Mehanizem te geste najde harmonijo v tradicionalni tehniki jajčne tempere, ki jo je Mahnič kot somisleč klasičnim slikarskim praksam izbral zaradi njene nevpadljive teksture, idealne za optično zaznavo. Poudariti je potrebno, da za tem orodjem stoji umetnik, ki kljub tehnološkemu presežku ostaja zvest tradicionalni umetniški dediščini.
Pogled na slikarjev atelje na lanski razstavi
Razstava v Galeriji Vžigalica je osredotočena izključno na dela, ki so nastala pod mehanično taktirko Čopičografa, s čimer se odpira razprava o razmerjih med avtorstvom, tehnološko mediacijo in kontekstualizacijo v sodobni umetniški praksi. Ob tem je umetnikova intenca, da tehnologija kot sredstvo slikanja ostane v ozadju, s poudarkom na osnovni avtonomiji slikarstva. Na koncu naj umetniška dela spregovorijo sama zase, brez potrebe po tehnološkem kontekstu.”
Jani Pirnat in Dominik Mahnič
Iz knjige je razvidno, da so se uresničole vsebinske napovedi, dane ob samem odprtju razstave. Vse razprave v knjigi so ne le zelo zanimive, ampak aktualne, saj hote ali nehote postavljajo razvoj umetnosti in umetniškega ustarjanja v kontekst razvoja znanosti.
Dominik Mahnič ob avtoportretu v hrbet
Čeprav so v razpravah opravljene mednarodne primerjalne razvojne analize sorodnih oblik umetniškega, tu slikarskega usvarjanja, je bil pri nas najprej aktiven akademski slikar, profesor na ALUO Bogoslav Kalaš, ki je v knjigi omenjen in njegov ustvarjalni postopek analiziran, a kot drugačen.
Čopičograf
Mahničev čopičograf spada v obdobje pametnih strojev, pravi v svoji obsežni razpravi dr. Eszter M. Polonyi, ki pa hkrati opozarja na prisotnost, poleg Mahniča, še dveh računalniških programerjev, in odpira vprašanje poimenovanja samega ustvarjalca, kaj pravzaprav je. Brez dvoma ostaja ustvarjalec – slikar in avtor. Motivno in slogovno je razberljiv kot tradicionalist, saj slika krajine, cvetje, portrete, nabožne motive, najraje Kristusa, cele serije z variacijami… Pred sabo ima še desetletja ustvarjanja in nobenega pomisleka ni, da ne bi zaupali v negovo ustvarjalno prihodnost. Te ustvarjalne avtonomije, ki je nastajala skozi leta, se še kako zaveda. Vprašanje pa je, kako se bo razvijal ali dialogiziral ta trk hipertehnološkega s tradicionalnim, o katerem piše dr. Jure Vuga. Se bo stroj umaknil iz v bistvu še vedno mimetičnega slikarstva ? Bo odprl prostor fenomenologiji, kar bi pomenilo, da stroj svojega avtorja ne bi več ubogal in bi ubral svojo pot, podobno kot odraščajoči otrok, ko vstopi v puberteto? Zdaj ima Mahničev otrok sedem ali že osem let, počakajmo do petnajstega.
Izvirna dela manjšega formata
Dominik Mahnič je bil rojen leta 1981 v Ljubljani, poporeklu pa je iz Razdrtega na Primorskem oz. Notranjskem. Leta 2008 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer slikarstvo, (med svojimi profesorji slikarstva je na predstavitvi knjige omenil Hermana Gvardjančiča, Emerika Bernarda in Bojana Gorenca), kjer je leta 2013 zaključil tudi magistrski študij videa.
Dominik Mahnič – Plenerist, uradna fotografija dela, ki je med drugim predstavljeno kot portret s hrbta iz klasičnega slikarstva 19. stoletja (Rückenfigur)
Svoja dela je akademski slikar, magister videa in ulični umetnik razstavljal na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Izvedel je tudi več urbanih intervencij v Sloveniji, Nemčiji, Švici in na Novi Zelandiji. V ospredju njegovega likovnega snovanja je predvsem raziskovanje mehanskega slikarskega ustvarjanja s čopičogramom, ki je na zadnji strani vsakega izvoda prvih knjig iz celotne naklade, – kot smo videli na predstavitvi -, sam poskrbel za zlatorumeni avtorjev podpis.
Umetnik živi in ustvarja v Ljubljani.
Marijan Zlobec