Razstavo Črno na belem akademskega slikarja, profesorja Braneta Severja v Galeriji Equrna sem ujel zadnji dan in zadnjo uro, (po vrnitvi iz toplih krajev), ko se je sam slikar nepričakovano pojavil v galeriji, da bi verjetno pomagal pri razdiranju, pospravljanju razstave in zavarovanju razstavljenih slik.
Brane Sever v Galeriji Equrna, vse fotografije Marijan Zlobec
Tako je nastalo nekaj fotografij z razstave in med pogovorom s samim umetnikom, ki mi je med drugim pokazal celo vrst fotografij na svojem pametnem telefonu, s katerim je spremljal svoj ustvarjalni proces.
Slike v resnici nastajajo bistveno počasneje, kot bi morda pomislii; tudi štiri mesece ena.
Čeprav je njegov ustvarjalni proces na prvi pogled spontan in lahko bi rekli emotiven, se med samim slikanjem spremija, tudi sedemkrat, dokler ni sam s sabo in svojo sliko zadovoljen.
Ta odnos med imaginacijo in realizacijo je sicer pri vsakem umetniku individualen, a je bistveno, kako slikar vidi svojo sliko najprej sam.
Če sam ni dovolj ali pogojno rečeno dokončno zadovoljen, bi predpostavjal ali predvideval, da ne bo niti gledalec.
Podobno je na primer s pesniki ali pisatelji. Mi ne vemo, kaj vse so zavrgli.
Slikar popravlja tako, da preslikava, nekako bi se reklo, kot da svoje delo pili ali brusi, pri Branetu Severju ostaja vse v domeni črnega in belega, a to vseeno ni niti malo lahek način iskanja in najdenja končne in še vedno abstraktne podobe. Naslikati odlično abstraktno sliko je v resnici zelo tožko.
Njegove abstraktne podobe so prefinjene, znamenje inteligence, samonadzora in samokritike. Ta ustvarjalni princip je v Sloveniji pogost, ni pa obvezen, saj so nekateri umetniki prehitro zadovoljni sami s sabo. Ampak tako je povsod.
Boj ali prizadevanje za popolnost bi moral biti najvišji ustvarjalni kriterij. Ob znanju in ustvarjalni morali.
Potem pa prideš, kamor prideš. Vsakdo pride natanko tja, kamor zmore.
Marijan Zlobec