Avtorsko pravo prepisovanja v nobeni obliki ne tolerira (6)

Javna zgodba, povezana z očitki, sankcijami in opravičili v zvezi s prepisovanjem pisateljice Gabriele Babnik Quattara v svoji literarni knjigi Za angele, da jim ne bo dolgčas iz biografske knjige Maline Schmidt Snoj Samo en ples, se posredno tiče vseh, ki pišejo ali pišemo, tako da ostaja morda kot “šolski primer”, kaj se sme in česa ne, če nočemo kršiti avtorskih pravic nekoga drugega.

Dr. Miha Trampuž na enem izmed koncertov Ljubljana Festivala pred leti, foto Marijan Zlobec

Avtorji in seveda zaščitniki avtorskih pravic so tu zelo strogi in bi lahko rekli kar enoumni. V slovenski literaturi je glede avtorskih pravic precej zapisov, in pa starih, novejših in najnovejših zakonov o njihovem varovanju. Zelo pedantno in poglobljeno je o avtorskem pravu in citiranju pisal dr. Miha Trampuž.

Podrobno je problematiko, ki nas zanima, obravnaval v znanstveni razpravi v reviji Pravnik (130, 2013, 7-8) z naslovom Avtorskopravni in znanstveni citat. Njegov zapis je vreden večje pozornosti, avtor pa bi si zaslužil poseben televizijski intervju, in to o več temah, ki jih obravnava. Še posebej pa o avtorskem pravu, ko gre za prestop ene zvrsti literature v drugo, a tu očitno ostaja trdno na stališču varovanja pravic prvega avtorja.

V bistvu vse temelji na spoštovanju dela in znanstvenih ugotovitev ali avtonomije umetniškega ustvarjanja prvega ali primarnega avtorja s strani drugega ali tistega, ki ga citira, v našem primeru pa literarizirano prepisuje.

Dr. Miha Trampuž govori o vseh oblikah citiranja, kar pomeni, da je prepisovanje brez citiranja, v pravnem smislu kraja in kaznivo dejanje, medbesedilnost pa zgolj literarnoteoretski pojem, ki z avtorskim pravom in avtorsko zaščito ustvarjalca nima nič. Medbesedilnost je za avtorsko pravo blef, bi se dalo reči.

Teoretiki medbesedilnosti avtorskega prava ne omenjajo

Intertekstualnost je lastnost literature. Literarno delo oblikuje svoj pomen s pomočjo drugega literarnega dela (npr. Don Kihot se navezuje na vrsto viteških romanov in jih smešni, parodira). Hkrati je veda, ki se je oblikoval v interakciji literarne vede, semiotike, jezikoslovja, psihoanalize, matematike, logike in filozofije. Njen nastanek je tesno povezan z duhovnimi, znanstvenimi in umetnostno-estetskimi premiki v 20. stoletju (npr. prehod iz strukturalizma v poststrukturalizem, ki se je zgodil v istih letih). V nadaljevanju se je najbolj intenzivno uvedla v literarni teoriji, literarni hermenevtiki in teoriji recepcije, njeni pristopi pa so se aplicirali še v besediloslovju, analizi diskurza, sociolingvistiki, stilistiki, besedilni kritik, kulturologiji, sociologiji, politologiji, zgodovinopisju, folkloristiki, umetnosti, glasbeni in filmski vedi, estetiki itd. Kasnejše revizije teorij o intertekstualnosti opozarjajo, da njeno pojmovanje ni vedno enotno. Posledično je to pripeljalo do sledečih razmejitev:

Intertekstualnost: Označuje koncept obče intertekstualnosti, zlasti v njenem poststrukturalističnem okviru. Pod tem pojmom se zbirajo teorije, ki si delijo koncepte z začetno teorijo o intertekstualnosti.

Medbesedilnost: Pomeni občo intertekstualnost, ki je rabljena kot opisna kategorija v okviru literarnovedne ali jezikoslovne problematike.

Citatnost: Posebna medbesedilnost, ki je v nekaterih literarnih pojavih opaznejša in semantično-strukturno relevantnejša kot v drugih.

Medbesedilnost (iz zgodovine)

Ožje razumevanje intertekstualnosti se je oblikovalo v 70. in 80. letih, ko je vstopila v akademske kroge (pred tem je intertekstualnost »obstajala« zunaj univerzitetnih institucij, celo v opoziciji z njimi) in so jo prilagoditi potrebam in metodam literarne teorije. Pretvoriti so jo poskušali v opisni termin, ki bi bil dovolj jasno opredeljen, da bi ga bilo mogoče uporabiti pri proučevanju konkretnih literarnih del. Za glavne predstavnike te smeri štejemo Michaela Riffaterra, Harolda Blooma, Jonathana Cullerja ter Charlesa Grivela. Medbesedilnost še vedno ohranja idejo o zgodovinskosti (to pomeni, da je besedilo v dialogu s preteklimi besedili in se tako umešča v literarno tradicijo) in družbenosti besedila (besedilo zajema iz kolektivnega spomina, kulturne vednosti, družbenih predpostavk in stereotipov). (Po razlagi (skrajšano) pod pojmom Intertekstualnost v Wikipediji).

Sklicevanje na medbesedilnost nima ne avtorskih ne avtorsko pravnih določil in opravičil

V slovenski umetniški literaturi, ki temelji na ustvarjalni imaginaciji in fikciji, citiranja načeloma ni. Kot vidimo, pa nastopi problem prepisovanja, kar pa je spet potrebno zelo podrobno analizirati, do česar pa v javnih polemikah, soočenjih in sankcijah ni bilo, vsaj ne čisto natančnih.

Ali bi Gabriela Babnik Quattara lahko vprašala Malino Schmidt Snoj za dovoljenje, da v svojem literarnem tekstu uporabi posamezne stavke iz njene biografske knjige o svoji materi, ki jo v svoji literarni stvaritvi upodablja kot literarni lik, a v velikem sovpadanju s tistim, kar je avtorica, pisateljica, lahko poprej prebrala v drugi ali nekoliko zgodnejši knjigi ? Lahko bi, a posledično predpostavljamo, da dovoljenja ne bi dobila. Hči ima pravico in dolžnost zaščititi javno podobo svoje matere in verjetno ne bi pristala na to, da neka pisateljica v svojem romanu ve o upodobljeni ženski več, bolje ali celo globlje, kot o isti ženski njena lastna hči. Zamenjava imen tu ni relevantna ?

Anton Slodnjak, foto Wikipedija

Slovenska literatura ima veliko biografskih romanov, če tokrat omenim Antona Slodnjaka in njegov roman o Prešernu Neiztrohnjeno srce, a v sedanjem primeru gre za dobesedno prepisovanje iz druge knjige brez pismenega dovoljenja založbe in avtorice ter s tem za kršenje avtorskih pravic. Sklicevanje na medbesedilnost očitno ni oprostilno ali oprostljivo.

Poleg prepisovanja posameznih stavkov, ne pa očitanih 68 celotnih odstavkov, kar ni res in je hkrati zavajanje javnosti, je morda odločilnega pomena, kaj je o svoji materi v drugem, literarnem delu odkrila prva avtorica, Malina Schmidt Snoj. To so zelo osebne in nadvse občutljive teme, seveda ne pisanje o sebi, ampak o drugi ženski, nikakor ne anonimni ali neznani, plesalki sodobnega plesa Marti Paulin Schmidt – Brini.

Če pogledamo nekatere recenzije knjige Za angele, da jim ne bo dolgčas Gabriele Babnik Quattara, noben kritik ni niti opazil avtorici sedaj očitanega prepisovanja, kar pomeni, da je pisateljica posamezne tuje; prepisane ali delno povzete stavke dobro vkomponirala v svoj roman, da ga je naredila celovitega in literarno prepričljivega. To pa je logično bil njen prvi namen; berljivost in prepričljivost lastne knjige, ki pa je sestavljena še iz drugih poglavij. Ali je tudi tam šlo za primere medbesedilnosti, kot jo razume in zagovarja Gabriela Babnik Quattara, je še odprto vprašanje. Omemba “sobesedil, s pomočjo katerih je nastala ta knjiga,” javno opozarja na konkretne knjige in prav možno je, da je Malina Schmidt Snoj postala pozorna in se lotila primerjalne analize šele po omembi svoje knjige v seznamu “sobesedil”.

Zahtevana odškodnina za prepisanih vrstic ali stavkov za 0,4 avtorske pole avtomatičo pove, da je bilo prepisovanja v resnici malo, če povemo, da ima knjiga 257 strani in je omenjeni obseg dobesednih prepisov verjetno še manjši.

Dr. Miha Trampuž se v uvodoma omenjeni razpravi najprej ukvarja s problemi citiranja. Pri njem je razvidna zelo visoka etika, ki jo mora imeti vsakdo, še posebej v znanosti, kjer se največ citira.

“Citat ali navedek povezujemo s svobodo citiranja in z njo povezanimi dol­žnostmi, ki pomeni enega od vidikov nekaterih človekovih pravic in svoboščin – svobode izražanja, svobode znanstvenega in umetniškega ustvarjanja, pra­vic iz ustvarjalnosti. Institut citiranja je postavljen v splošnem interesu zaradi duhovne komunikacije in konfrontacije;’ pri tej komunikaciji in konfrontaciji po eni strani omejuje pravice avtorjev citiranih del, po drugi strani pa do njih kaže spoštovanje, saj upošteva njihove ideje, njihovo delo.

S citatom se v delo pritegne tuja misel, s katero se daje potrditev, ponazoritev, podkrepitev ali za­vrnitev za lastno.’ Citiranje tujih avtorskih del, drugih varovanih vsebin, idej, načel, odkritij, podatkov ipd. srečamo na praktično vseh področjih. Skupna vsem so v prvi vrsti etična pravila citiranja, katerih osnovno vodilo je jasno razmejevanje med lastnimi in tujimi dosežki. Ta pravila se nato odražajo v različnih področnih pravnih ureditvah. (Trampuž)

Razprava o citiranju in avtorskih pravicah postane brezpredmetna, če citiranja, kot rečeno, sploh ni

“Osnovni na­men pravil o avtorskopravnem citatu je varovanje del drugih avtorjev, tj. njiho­vih moralnih in zlasti materialnih interesov. Tudi v okviru avtorskega prava so se izoblikovala posebna pravila za umetniški, glasbeni, filmski, likovni itd. citat.”

V slovenski znanosti je zelo pomembno, kolikokrat je nekdo citiran v drugih strokovnih tekstih, še posebej v tujini, ker mu to zvišuje pomen in vrednost. Povsem obratno je v umetniški literaturi.

“Avtorskopravni citat obsega navajanje (prevzemanje) tujih varovanih del ali njihovih delov v lastnem delu. V avtorskem pravu svobodni citat obravnava­mo v njegovem razmerju do izključnih avtorskih pravic. Spada med temelje duhovnega ustvarjanja, ki z vidika interesnih položajev rešuje konflikt med več ustavnimi pravicami in svoboščinami: na eni strani je avtorjeva pravica iz ustvarjalnosti (60. člen Ustave), po kateri je zajamčeno, da bo avtor odločal o izkoriščanju svojega dela; na drugi strani svoboda izražanja (39. člen Ustave) in svoboda znanstvenega ustvarjanja (59. člen Ustave) kot dva izmed temeljev svobodnega komuniciranja. Avtorjevemu izključnemu lastništvu nad njego­vo stvaritvijo tako stojijo nasproti upravičeni interesi posameznikov in javno­sti glede svobodnega pretoka informacij, poleg tega pa tudi svoboda drugih ustvarjalcev, da se soočijo z avtorjevim delom.”

V slovenski umetniški literaturi, ki temelji na ustvarjalni imaginaciji in fikciji, citiranja načeloma ni. Kot vidimo, pa nastopi problem prepisovanja, kar pa je spet potrebno zelo podrobno analizirati, do česar pa v javnih polemikah, izjavah na pamet ali splošnih trditvah, soočenjih, opravičilih in zahtevanih sankcijah ni bilo v prepričljivi dokazni obliki.

Eno je besedno prepisovanje, drugo pa so emocije prizadetih z bojaznijo, kaj bodo rekli ljudje, če bo neka literatinja v svoji fiktivni literaturi popisovala, kako je s Karlom Destovnikom Kajuhom v zadnji noči njegovega življenja seksala moja mama ? Še o Francetu Prešernu ne znamo ali nočemo vedeti vsega, niti ni bilo upodobljeno v oni televizijski nadaljevanki, ki se Prešernovega bivanja na Dunaju ni lotila tako, kot bi si bil pesnik zaslužil.

Nadaljevanje objav odlomkov iz obeh knjig kot očitani primer prepisovanja

15) Septembra je napisal prošnjo za delovno mesto univerzitetnega bibliotekarja, v katerem je navajal, da je leta 1934 diplomiral na oddelku za južnoslovanske književnosti, junija 1938 pa je doktoriral, vendar pa je že štiri leta po diplomi “brez mesta in rednih dohodkov”. (G. B. Q., str. 69)

Bi ji finančno lahko pomagal Petre ? Težko, saj je že septembra 1938, preden je šel v Prago, napisal prošnjo za delovno mesto univerzitetnega bibliotekarja, v kateri je navajal, da je leta 1934 diplomiral na oddelku za južnoslovanske književnosti, junija 1938 pa doktoriral, vendar pa da je že štiri leta po diplomi “brez mesta in brez rednih dohodkov”. (M. S. S., str. 131).

16) Vrata v Hedino trgovino so bila priprta, na njih je pustila obvestilo, da se kmalu vrne. Sara se je v njeni odsotnosti razgledala naokoli: na medeninasto pokončno spiralo so bili pripeti nosilni krožnički, na njih pa so se menjavali predmeti ljudske obrti. Sara je vedela, kako ponosna je bila Hedi na lokal, zasnovan kot meščanska soba z veliko kamnito mizo na sredini in širokim lestencem nad njo. Stvari se niso samo kopičile, temveč so tudi zastekljene omarice oziroma vitrine ter police in klopi naokrog dajale vtis, da so tu z namenom, da zbujajo užitek. V predmetih je bilo nekaj ubranega, predvsem pa je prostor lepo dišal. (G. B. Q., str. 70).

Bila je nekaj posebnega, saj je bila zamišljena bolj kot meščanska soba z veliko kamnito mizo na sredini, širokim lestencem nad njo, z lesenimi zastekljenimi oma(ric)ami oziroma vitrinami ter policami in klopmi vse naokrog. Na mizi je bila medeninasta tehtnica, po vsej višini izložbe pa tudi medeninasta spirala t majhnimi podstavki za raznovrstne drobne predmete. (M. S. S., str. 126, 127).

17) Kar je bilo za Saro zdaj novo, je bilo to, da ob interpretaciji lastnih del ni imela več občutka slabe vesti; ustvarjanje umetnosti v vsej njeni raznoterosti jo je prevzelo, podobno kot človeka prevzame odkrivanje novih mest. Ko je ustvarjala predstavo Norec, ne toliko zaradi pojava blaznosti kot ene izmed potez človekovega notranjega sveta – namišljene veličine, se je zdelo, kot da se navezuje na nekaj staromodnega: takšno mesto je bil Pariz – mesto, ki je bilo vznemirljivo sodobno, vendar s tisto sivkastosrebrno reko, ki je tekla skozi njegov trebuh, tudi vznemirljivo skrivnostno in čarobno. (G. B. Q., str. 72)

Več je razlage pri Norcu, ki ga je očitno narobe razumela kostumografka Mija Jarčeva in narisala zanj nekakšno klovnovsko opravo, čeprav “ples ni upodobitev pojava blaznosti, temveč ene same poteze človekovega duševnega sveta: namišljene veličine. Norec pribeži na oder, preplašen, preganjan; ko vidi, da ga nihče ne zasleduje, se mu v samoti vrača samozavest/…/zdi se mu, da je gospodar okolice. Patetični koraki in geste/…/se postavi v pozo, češ, občudujte me !”

18) Drobci izjav, ki jih je dala za ljubljanski in mariborski časopis, so ji rojili po glavi. Predstavili so jo kot mlado plesalko izraznega plesa. Povedala je, da je edino v Verini plesni šoli našla tisto, kar je iskala – sodobno plesno smer. Prav tako je poudarila, da so vse koreografije nastale po njeni lastni zamisli in iz “močnega doživetja”. Ni vedela niti, kaj si misli o tistem stavku, da je “Harmonično človekovo gibanje eden izmed virov, ob katerem spoznavamo lepoto.”. Svojemu gibanju na odru je resnično želela dodati globlji smisel, utemeljen iz duše, tako da je ples dobil izrazno moč, enakovredno drugim umetnostim. (G. B. Q., str. 72)

Načrtovani plesni večer je bil za Marto tedaj – in verjetno vse do konca življenja – vrh njene samoizpolnitve. Njegov program je bil – tako je zaisala sama (opomba pod črto: Marta Paulin, “Moderna plesna umetnost na Slovenskem”, v Petdeset let slovenskega baleta, ur. Mitja Šarabon, Pripravljalni odbor za proslavo 50-letnice slovenskega baleta, Opera in Balet SNG, Ljubljana, 1970) – popolnoma izviren in samonikel. Vsi plesi so nastali po njeni lastni zamisli iz močnega doživetja. (M. S. S., str. 138).

Sem spada še del zapisa na isti strani 72 Gabriele Babnik Quattara, ob katerem Malina Schmidt Snoj zapiše le klicaj.

Sara je vedela, da so njeni znanci in prijatelji skrbno prebirali vse objave o njej, zato je izjave za časopise dajala z največjo odgovornostjo – najprej do sebe in potem do njih: “Moje največje sanje so bile Marženka, ta plesna predstava zastrte mladosti. Nespametna devica je drugačna. To niso sanje, to je upodobitev stvarnosti. Žena, katere tragična krivda je v tem, da je njeno življenje zlagano.” (G. B. Q., str. 72).

Dodani omenjeni členi Ustave Republike Slovenije

(se nadaljuje)

Marijan Zlobec