Gorica Mateje Gomboc kot zgodovinska in človeška panorama

Roman Gorica pisateljice Mateje Gomboc iz založbe Miš ni imel toliko reklame, kot jo doživljajo knjige Beletrine ali Mladinske knjige, a je  vseeno prišla med finaliste za Cankarjevo nagrado. Sam sem jo bral med Balijem in Malezijo, na Šrilanki potem ni bilo več priložnosti za zapis, a je že tako, da se dobra knjiga vtisne v spomin z mnogimi vprašanji.

Naslovnica

Ta so večplastna; zgodovinska, kolektivna, individualna, nacionalna, politična, usodnostna, kulturna, urbanistično-arhitekturna, razvojna, družbena… Vprašanja dobivajo odgovore, kot jih skuša skozi svoj razvojni roman sproti odkrivati sama avtorica.

Pisati o Gorici in nastajanju Nove Gorice je zelo težka pisateljska naloga. To ni čista romaneskna fikcija, ampak ima epske razsežnosti samo s pomočjo dejstev samih. Teh pa ne pozna nekdo, ki v Gorici ali še raje v Novi Gorici nikoli ni živel.

Roman je v bistvu epopeja o ambicioznem slovenskem medvojnem in povojnem svetu, ki se z velikimi ambicijami (bližajoči se EPK) še nadaljuje, ne glede na dejstvo, da je prometna komunikacija obeh mest z Ljubljano še vedno zelo slaba, za mnoge “pešce” pa naravnost nemogoča.

Avtorica sledi kronologiji s pomočjo orisa življenja kar precej družin in njihovih konkretih članov, kot so iz družine Marušič, Vecchiet, Medeot, Štrancar, Vižintin in ostalih oseb, skupaj kar petindvajset ljudi, kar presega število literarnih likov v slovenski romaneskni literaturi.

Nova Gorica, foto Wikipedija

Nova Gorica je velik uspeh in rezultat samoupravnega socializma in politike povojne Jugoslavije, kot se je pokazala že v prvih desetletjih, če se spomnimo velike proslave ob jubileju vrnitve ali priključitve Primorske  Jugoslaviji s 100 tisoč udeleženci in s slavnostnim govornikom Edvardom Kardeljem, ki pa v romanu ne nastopa. Prav tako ne omenja prve javne izvedbe primorske himne Vstajenje Primorske iz grl 500 pevcev. Takega političnega podviga samostojna Slovenija v več kot tridesetih letih žal nima. Socializem je bil očitno višji politični sistem kot je kapitalizem.

Mateja Gomboc se loteva občutljivih medvojnih tem, ko se je zdelo, da bo meja potekala drugače in bo Gorica (tako kot Trst) pripadala novi Jugoslaviji. To se ni zgodilo, ampak je nastala zelo zaprta meja, ki pa se je sčasoma, s pojavom “propustnic” kar precej omehčala, seveda za Primorce, ne pa ostale. Povečali so se obiski, kot je bil npr. goriški Miklavžev sejem…

Roman je v bistvu epopeja svetu, ki je bil in še vedno ostaja v razvoju, saj je medtem nastalo še veliko stvari, ki jih v romanu ni (Univerza na Primorskem, veliko gledališče SNG Nova Gorica, Mestna galerija, koncertna dvorana Kulturni dom Nova Gorica, športni park, cerkev, kompleks srednjih šol, Goriška knjižnica Franceta Bevka, Perla, cela naselja individualnih hiš, povezanost s Solkanom in Brdi…). Za EPK nastajajo novi kompleksi.

Pisateljica ima velik občutek za individualne usode svojih ljudi v povezavi z zunanjim dogajanjem, vplivi, okoliščinami, po svoje kratkimi pripetljaji, ki nekako zvenijo “usodno”; razdiralno ali povezovalno.

V razvojnem smisu je Nova Gorica premagala Gorico, a na ta način pisateljica ne piše, kot nima nekih prognoz, kaj se bo zgodilo v naslednjih dvajsetih, tridesetih letih. Slovencev in drugih tujcev bo v Gorici več, prav tako se bo Nova Gorica še širila.

Mateja Gomboc, foto Wikipedija

Pisateljica ima velik posluh za urbanistična, arhitekturna in zgodovinsko-razvojna vprašanja, čeprav se krutostim prve svetovne vojne raje izogne.  V Novo Gorico ne bodo prihajali živet Italijani, nasprotno pa Slovenci bolj množično kupujejo stara meščanska stanovanja v Gorici (in Trstu).

Roman Gorica zelo pomembno širi tematsko in lokacijsko okolje v širši slovenski romaneskni prozi. V bistvu je inovativen. Svoj prostor na  imaginarni, a hkrati zelo konkretni, bralcem primerljivi in prepoznavni ravni, zaznamuje in panoramsko obvladuje s težnjo po zgodovinski korektnosti in hkrati pisateljski svobodi. To pa je v romanopisju zelo težko doseči. Mateji Gomboc je to uspelo.

Marijan Zlobec