Mladinska knjiga pripravlja in vabi na predstavitev knjige Segam po nebesnih zvezdah, življenjske zgodbe slikarke Elde Piščanec avtorice Majde Pekle, slikarkine pranečakinje, ki se že več kot dvajset let ukvarja z njeno zapuščino.
Elda Piščanec – Dekle v poletni obleki, okrog 1935, Narodna galerija
Srečanje, pogovor in predstavitev knjige ter slikarkine ustvarjalnosti bo v četrtek, 11. aprila, ob 11. uri v Zlati dvorani Narodne galerije. O Eldi Piščanec se bo z avtorico knjige pogovarjala urednica Nela Malečkar.
Elda Piščanec – Avtoportret, 1930 – 1935, foto UGM/Damjan Švarc
Življenjska in umetniška pot slikarke, grafičarke in kiparke Elde Piščanec je bila znotraj patriarhalnega sveta v prejšnjem stoletju v marsičem pionirska in izjemna.
Elda Piščanec – Bosanka, 1952
Elda Piščanec je poleg slikarke Anice Zupanec Sodnik in kiparke Karle Bulovec Mrak edina med slovenskimi slikarkami svoje generacije, rojene še v 19. stoletju, pridobila akademsko izobrazbo. Seveda pa so postale slavne še druge slikarke, kot vse tri Šantlove, pa Helena Vurnik, Henrika Langus, Elza Kastl Obereigner, pa da ne pozabimo Ivane Kobilca…Problem je bil v nemožnosti študija žensk na akademijah.
Elzi Piščanec je bilo po neuspehu v Zagrebu očitno veliko do akademskega študija. Diplomirala je na Kraljevi akademiji za lepe umetnosti v Firencah. Čeprav ni omenjeno, je verjetno dobro obvladala italijanščino. Svoje življenje je posvetila umetnosti, ne samo likovni, študirala je tudi solopetje ter igrala na klavir in orgle, risala načrte za notranjo opremo, restavrirala slike in izdelovala lesoreze.
Elda Piščanec
Metka Pekle je slikarkino življenjsko in umetniško pot rekonstruirala na podlagi slikarkinih osebnih in delovnih dnevnikov ter korespondence s sorodniki in prijatelji. Knjigo dopolnjuje okrog dvesto fotografij in umetniških del Elde Piščanec.
Pionirska in izjemna življenjska ter umetniška pot
Iz uradne biografije
Elda Piščanec, slovenska slikarka, grafičarka in kiparka, se je rodila 2. novembra 1897 v premožni družini v Trstu oziroma v Rojanu pri Piščancih. Njen oče, Just Piščanec, je bil carinik, ki je kasneje napredoval v vodjo carinskega urada v Ljubljani, nato pa se je družina preselila še v Beograd, kjer je Just postal glavni revizor generalne direkcije carin. Njena mama je bila Ana Bole. V Trstu je Elda preživela prva leta svojega življenja in obiskovala le prve tri razrede osnovne šole, saj se je družina, v kateri sta bila še sestra Ljudmila in brat Just, leta 1908 preselila v Ljubljano. Kot piše Lelja Rehar Sancin, v Trstu njen oče ni mogel napredovati, saj je bil družbeno in politično preveč izpostavljen v slovenskih krogih. Pisal je politične članke, ustanovil društvo Zarja, Rojansko posojilnico, Konsumno društvo … Elda je v Ljubljani obiskovala dekliški licej in se glasbeno izobraževala v igranju klavirja in orgel. Kaj kmalu pa se je posvetila slikarstvu, ki se ga je najprej učila na zasebni slikarski šoli Riharda Jakopiča, pozneje še pri Petru Žmitku in Ivanu Tabakoviću v Zagrebu: poskušala se je namreč vpisati na tamkajšnjo akademijo, a sprejemnih izpitov ni opravila. Podala se je v Firence in se leta 1924 vpisala na Kraljevo umetnostno akademijo. V letih 1924–1929 je študirala slikarstvo (pri Feliceju Careni) in grafiko (pri Celestinu Celestiniju), v letih 1928–1929 pa se je v Parizu izpopolnjevala v delavnicah za cerkveno umetnost (Ateliers d’ Art Sacré), in sicer v Denisovi (Maurice Denis), Desvaillieresovi (George Desvallières) in Lhotovi (André Lhote) šoli.
V firenškem zanjo intenzivnem obdobju je naslikala številne ženske akte, kar je bilo med slikarkami takrat relativno redko: za svojo grafiko Speče device je bila tudi nagrajena.
Elda Piščanec – Pokrajina
Kasneje, ko se je izpopolnjevala v Parizu, se je skoraj v celoti posvetila cerkvenemu slikarstvu. Po nekaj letih je morala zaradi finančnih težav študij v tujini prekiniti. V Sloveniji se je preživljala s poučevanjem risanja in restavratorstvom. Prvič je razstavljala na skupinski razstavi leta 1929 na Ljubljanskem velesejmu. Sprva jo je privlačila grafika, od 30. let minulega stoletja pa je slikala predvsem cerkvena dela, portrete, tihožitja in krajine. Ukvarjala se je tudi z ilustracijo in s keramiko.
Leta 1930 se je preselila v dvorec Majpigl v Vinah pri Celju. Tam se je povsem osamila in je le občasno poučevala slikarstvo po različnih šolah v Ljubljani, Kranju, Murski Soboti in v Trbovljah. Leta 1949 se je upokojila in je do smrti 18. oktobra 1967 slikala v svojem dvorcu, odmaknjena od sveta.
Leta 1945 je sodelovala na veliki Razstavi slovenskih primorskih umetnikov v Trstu in Gorici: Lelja Rehar Sancin je do tega leta naštela kar 35 njenih razstav doma in v tujini, v povojnem obdobju pa je Elda Piščanec razstavljala zelo redko. Slovenska javnost jo je začela spoznavati šele po njeni smrti (1967), prvo veliko retrospektivno razstavo pa so pripravili leta 2002 v Velenju.
Elda Piščanec – Dalije, 1965
Leta 2022 so v Narodni galeriji pripravili razstavo 99 del Elde Piščanec. Ob razstavi, ki jo je pripravila avtorica Sara Müller, je bila umetnica predstavljena še bolj podrobno.
Grobna kapela družine Piščanec na pokopališču v Štepanji vasi v Ljubljani, foto grobovi.zale.si
“Države male antante so leta 1938 organizirale potujočo razstavo slikark, ki so jo gostile vse prestolnice držav zaveznic. Ljubljana jo je gostila v spomladanskih mesecih. V teh nemirnih časih so se družbene razmere hitro spreminjale in veliko večino umetnic, ki so takrat razstavljale, je zgodovina deloma ali pa kar v celoti pozabila. Med njimi je bila tudi akademska slikarka Elda Piščanec (1897−1967), rojena v Trstu, ki pa se je že kot deklica zaradi očetove službe preselila v Ljubljano. Slikarka se je slikanja učila pri Rihardu Jakopiču, Petru Žmitku, Ivanu Tabakoviću in Francetu Goršetu. Slikarstvo in grafiko je v letih 1925−1929 študirala na firenški akademiji, kjer sta bila njena učitelja Felice Carena in Celestino Celestini. Njun vpliv je čutiti tudi v Eldinem delu. Poleg Firenc je cerkveno slikarstvo študirala tudi v Parizu na zasebnih šolah slikarjev Mauricea Denisa, Georgesa Desvallièresa in Andréja Lhota. Po koncu študija se je vrnila v Slovenijo. Večinoma je živela razpeta med Ljubljano in Vinegradom (Majpiglom) pri Dobrni, v graščini, ki jo je kupil njen oče in kjer je v osami tudi umrla.
Elda Piščanec – Lilije v vrtu, 1931
Elda Piščanec se je posvetila realizmu, ki ga je razvijala v več smereh. Slikala je predvsem krajine, tihožitja, akte, portrete in sakralne motive; veliko je ustvarjala v olju, akvarelu, risbi, grafiki, stenskem slikanju, v manjši meri, modeliranju v glini ter umetni obrti. Hrepenela je k vzvišenemu cilju, ki ji ga je predstavljala umetnost, in v ta namen se je želela osvoboditi vseh spon, ki so jo in bi jo vezale na materialen svet in odgovornosti, ki jih vpetost vanj prinese. Po zaslugi ohranjenih dnevnikov in dokumentacije smo si jo približali, pa vendar je bila njena osebnost zapletena in zaznamovana z globokimi koreninami v kulturnem ozračju takratnega časa, ki ga je doživljala samosvoje in samostojno. S svojim delom je obogatila zakladnico umetnic nežnega spola, ki so si morale z velikim trudom ustvarjati prostor v prevladujočem moškem umetnostnem svetu.
Elda Piščanec – Tihožitje z jabolko, 1929
Na razstavi je 99 slikarkinih olj, risb, grafik in akvarela, ki segajo od najzgodnejšega pa do poznega obdobja. Razstavljene so tudi slikarkine lastne podobe, ki so resne, kot bi želela prikazati tudi manj rožnato stran življenja, v kateri se prepletajo razmišljanja o najtežjih, nedoumljivih in nerešljivih vprašanjih. V predmetnih tihožitjih se je slikarka potapljala v razmišljanje o minljivosti, ki je pogosto zaposlovala njene miselne poti in jo včasih privedla tudi do melanholičnega pogleda na svet. V popolnoma drugačnem likovnem jeziku se je izražala v delih z nabožno tematiko. Bohotne oblike aktov, nastalih po modelih na akademiji, se izsušijo v asketske figure svetopisemskih pametnih in nespametnih devic, v sumarno začrtanih evangeljskih prilikah in prizorih.
Elda Piščanec – Tihožitje s konjsko lobanjo, 1928
Te predstavljamo s grafičnimi listi, projekcijo njenih monumentalnih sakralnih del, ki so se ohranila v podeželskih cerkvicah in kratko predstavitvijo reliefa križevega pota. Obenem predstavljamo tudi kratek film, ki ga je o njenem življenju posnela RTV Slovenija, projekcijo njenih monumentalnih sakralnih del, ki so se ohranila v podeželskih cerkvicah in prezentacijo njenih ilustracij za zgodbico Tonca iz lonca, ki je periodično izhajala v reviji Vrtec.”
Marijan Zlobec