Založba ZRC nadaljuje s predstavitvijo novih knjig v najdaljši zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, ki jo je že leta 1946 zasnoval literarni zgodovinar in komparativist dr. Anton Ocvirk. Doslej je izšlo že 290 knjig, zadnja med njimi je sedma knjiga Zbranega dela Mirana Jarca. Uredil jo je literarni zgodovinar Drago Bajt.
Ponos Kozlovičevega ladjevja iz Trsta – Vulkanija, s katero je v ZDA priplul in odplul Božidar Jakac, foto iz bloga Kovček Janeza Rogelja
Miran Jarc je bil predvsem pesnik, dramatik in prozaist, za preživetje pa se je ukvarjal tudi s pisanjem člankov. V začetku 30. let je po dnevniških zapiskih in pismih prijatelja Božidarja Jakca napisal potopis Odmevi rdeče zemlje (1932), ki sestavlja glavnino te knjige. Jakac je dve leti popotoval po ZDA, zlasti s pomočjo slovenskih rojakov, ki so mu omogočili bivanje in pot; spoznaval je slovensko kulturo v Združenih državah, ameriški film in likovno umetnost, zlasti pa lepote neokrnjene narave srednjega Zahoda. Poudarjal je žilavost Slovencev v deželi trdega kapitalizma, navduševal se je nad staroselskimi Indijanci in tožil nad življenjem ameriških črncev. Jarc je njegove popotne vtise vsebinsko povzemal, stilsko pa k potopisu prispeval svojo osebno izpovedno noto.
Sedma knjiga Zbranega dela Mirana Jarca vsebuje tudi nekaj člankov z neliterarnimi temami. Objavljeni so tudi Jarčevi članki o lutkah in lutkarstvu iz dvajsetih let, ki so primeren uvod k poglavitnemu dodatku knjige: to sta dve lutkovni igri, ki sta se doslej zdeli izgubljeni in sta tu prvič objavljeni.
Godec Janez (1923) sodi prav na začetek slovenskega lutkarstva (nastal naj bi leta 1920) in ni bil uprizorjen; Kraljevič Tugomil (1925) pa je zbudil zanimanje ob uprizoritvi leta 1926, torej v času, ko se je Jarc intenzivno ukvarjal z lutkovnim gledališčem.
Odmevi rdeče zemlje I, II (priredba po pismih iz Amerike: Miran Jarc; oprema: Božidar Jakac) so izšli v dveh knjigah pri Jugoslovanski knjigarni v Ljubljani v zbirki Kosmos, (Kosmos je bila zbirka poljudno znanstvenih in gospodarskih spisov, spominov, potopisov itd.).
Knjigo obeh soavtorjev je v Sodobnosti ocenil Louis Adamič
Kritika
Božidar Jakac: Odmevi Rdeče Zemlje. Po pismih iz Amerike priredil Miran Jarc. V dveh zvezkih. S slikami opremil Božidar Jakac. 1932. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani.
Zgodaj leta 1930. sem bil v New Torku, kamor sem se vrnil prejšnje leto iz Kalifornije. Nekega dne sem prejel razglednico iz Hollywooda, naslovljeno na moje prejšnje bivališče in iz San Pedra odposlano na moj novi naslov. Napisana je bila v slovenščini in podpisana »Božidar Jakac”, z imenom, ki mi je bilo tedaj neznano (takrat namreč nisem imel skoro nobenih stikov z našimi priseljenci).
Kakor se spominjam, mi je Jakac pisal, da bi me bil rad spoznal. Zdi se mi, da sem mu odgovoril iz New Yorka, potem nisem več slišal o njem.
Ko sem se zadnje pomladi vrnil v Slovenijo, sem srečal Jakca v Ljubljani. Peljal me je v svojo delavnico, mi pokazal svoje slike in omenil, da piše knjigo o Ameriki s sodelovanjem Mirana Jarca, s katerim sem se tudi takrat seznanil.
Miran Jarc
Od takrat je preteklo osem mesecev. In sedaj, ko potujem križem po Jugoslaviji in zbiram gradivo za knjigo o Jugoslaviji, ki bo izšla v Združenih državah in na Angleškem, prejmem v oceno knjigo v dveh zvezkih, naslovljeno »Odmevi rdeče zemlje”. Prehlajen ležim v nekem belgrajskem hotelu in začenjam obračati list za listom v tej knjigi. Na vsaki drugi strani slika. Slike iz Amerike, nekatere med njimi zelo dobre. Prizori iz New Yorka, Clevelanda, Chicaga, z Zapada, iz San Francisca, z obale Monterev, iz Los Angelesa itd. Kraji in mesta, ki jih zvečine poznam najbrže mnogo bolje, kakor jih je mogel spoznati Jakac v kratkem času, ki ga je prebil v Združenih državah… Obračam list za listom in gledam slike in zgodi se nekaj čudnega. Močno čuvstvo me prevzame in priznati moram, da je to čuvstvo domotožje- .. . domotožje po Ameriki.
Miran Jarc s hčerkama na Tromostovju v Ljubljani
Draga mi je Slovenija in večina drugih krajev v Jugoslaviji, toda Amerika je nekako moja prava domovina, saj sem doslej preživel v Ameriki najboljša leta svojega življenja in je tam osredotočeno vse moje glavno zanimanje. In potem dojmem tudi vso važnost Amerike. Karkoli se zgodi v Sloveniji ali v Jugoslaviji, ne bo imelo nikakega vpliva na Ameriko, vsaj ne v globljem smislu; z druge strani pa je Ameriki sojeno, da bo močno vplivala ne samo na Jugoslavijo, marveč na vso Evropo in na ves ostali svet.
Ogledujem si Jakčeve slike. Očividno jih ni risal ali slikal s kakršnimkoli občutkom intimnosti, razumevanja ali ljubezni za naslikane in narisane prizore. Skoro bi dejal, da jih je slikal oziroma risal z nekim občutkom začudenja, spoštovanja in bojazni. Tujec je bil v Ameriki. Ni spadal tjakaj, ni bil tam doma. Vendar je tudi tako upodobil mnogo lepote, sile in krasote te celine od New Yorka do obale Tihega Oceana.
Potem začnem brati besedilo, ki ga je Jarc priredil po Jakčevih pismih. Berem o Jakčevi vožnji na ladji „Vulcania” in o njegovem prihodu v Ameriko. O prvih vtisih, ki jih je napravila nanj Amerika. “Te k nebu kipeče koničaste stavbe, kakšna fantastika! Prava moderna romantika. Sanjsko čudaška pravijičnost. Zamolklo tuljenje siren je odmevalo vse povsod; skozi vijuganje vreščanj in zateglih piskov so brodili črni in rdeči brodovi. Skozi pritajeno sončavo, dim in meglo so rasli vedno više ogromni molčeči stvori donebnikov .. . Kako samotno. Vsepovsod občutek težkega železja .. . Vse kakor izklesano, ostro, brezčutno .. . Okna, okna, okna.. . Morja luči, barv, valovanje množic, avtomobilov, drdranje vlakov po (nadcestnih) galerijah in pod zemljo, element tehnike, ples najdivjejših sanj sredi žive resničnosti… Prvi vtis je tako močan, da ne najdem zanj izraza. Brezmejnost, razvratnost, blazna brzina. Kamorkoli pogledaš: ogromnost, širjava, demonski tempo, obrazov ne ločiš, oblike se pretvarjajo v zvoke, v klice, v piskanje, ropotanje, drdranje, da oglušavaš. Obenem pa čutiš, da ima ves ta dozdevni kaos silno zakonitost. Vozni red in ura sta nevidna gospodarja temu kipenju množic, vozil, stavb… Pa najsi je gneča še tako tesna… sredi tega vrvenja in kipenja doživiš občutek trpke osamelosti… ”
Božidar Jakac
Vse to je do neke stopnje docela resnično, toda samo do neke stopnje in z zrelišča nekoga, ki pride prvič v New York iz krajev, ki so od New Yorka tako silno različni kakor Novo mesto ali Ljubljana. S tem ne trdim, da so Jakčeva opazovanja površna. O površnosti ne more biti govora. Vedno, v pričetku knjige in pozneje, sluti intuitivno, da se za vsem, kar vidi, skriva še nekaj drugega, vendar kot tujec, kot inozemec, kot človek brez potrebnega zgodovinskega razgleda ne more prodreti do globin Amerike in ameriškega življenja. Ne, on ne vidi Amerike površno, toda vidi jo samo deloma, njeno površino … Ne gleda je kot mislec, sociolog ali filozof, marveč kot slikar, ki ga v prvi vrsti zanimajo barve in črte in oblike, kar je povsem razumljivo in naravno.
Jakac trdi, da ni čuvstvenosti v Ameriki. Prav bi imel, če bi dodal „na prvi pogled”. Podtalno je zakrita v dušah mož in žena neskončno čuvstvenosti in tudi pravega čuvstva. Pravi, da v New Yorku ni kulture in tradicije. Prvi pogled je morda res tak; v resnici pa ima New York tradicijo in veliko kulturo, ki je pristno newyorška. V Ameriki procvitata danes umetnost in literatura (in sta procvitali leta 1930., ko je bil v Ameriki g. Jakac), ki sta pristno ameriški in prav tako krepki in učinkoviti kakor katerakoli stvaritev v Evropi. V New Yorku ni pomanjkanja razumnih, vnetih in dinamičnih ljudi. Povsod jih najdeš, v vsakem poklicu naletiš nanje: a da jih človek spozna, je treba živeti v New Yorku leta in leta, ne pa samo teden ali mesec dni. Potem šele človek lahko zaživi v New Yorku prav tako zadovoljivo, intimno osebno življenje kakor v Ljubljani… morda celo še zadovoljivejše in intimno osebnejše nego v Ljubljani.
Božidar Jakac še pred obiskom Amerike
Vse to pa naj seveda ne velja kot kritika. V celoti je knjiga zadovoljiva. Dobra knjiga je, Jakac in Jarc sta zaslužila vso pohvalo; čitajočemu slovenskemu občinstvu moram le čestitati, da je dobilo to zanimivo knjigo. Slike so, kakor sem že povedal, dobre; v kolikor sem upravičen soditi o slovenskem jeziku, bi dejal, da je dober tudi jezik. Tu in tam je sicer v knjigi nekaj malega nepravilnih, površnih opazovanj, ki pa niso bistvene in jih je pripisovati na rovaš Jakčeve zelenčevske samozavestnosti in njegovega nepoznanja jezika, ki ga je oviralo, da ni mogel globlje prodreti v razumevanje Amerike.
Božidar Jakac
Pomanjkanje časa mi ne dovoljuje, da bi spregovoril o knjigi na dolgo in v podrobnosti, kar bi knjiga zaslužila. Že prav proti koncu knjige pa stoje besede, zaradi katerih bi se z Jakcem vseeno rad malo natančneje pogovoril. Zopet ga vidimo na ladji, ko zapušča Ameriko in se vrača domov. “Odhajam. Kako se vračam, čemu sem potoval? Ni več vprašanje. Hotel sem videti tujino, tisto najbolj jekleno in daljno tujino, da bi čisteje začul pesem svoje duše v sozvočju s slovenskim življenjem, da bi ob svoji uri nekoč ves sam svoj, ves iz tiste svete zemlje, ki me je rodila, dovršil najvišji izraz svojega gledanja na svet in bi bila iz tega gledanja
podoba vse bolesti in bridkosti, vse čudeče se radosti, ki prešinja, vznemirja in dviga človeka, kakršnega je oblikovala deželica, na kateri bivajo Slovenci… In vračam se s … spoznanjem, da se moramo odvrniti od zapadnjaštva, ki je naša sodobna bolezen. Naj se pismouki, ki jih je okužil veter zapadnih velemest, predajajo strupu vseh patologij in intelektualnih akrobatstev, mi ne potrebujemo američanstva, mi ne potrebujemo babilonskih stolpov velemestne civilizacije, ne v življenju, ne v umetnosti.”
Božidar Jakac portretira Louisa Adamiča v Ljubljani leta 1949, foto Slovenija
Iz teh besed sklepam, da je Amerika Jakca prestrašila.. . prestrašila pa ga je, ker o njej nič ne ve in jo je zato gledal brez razumevanja. In še to sklepam, da je Jakac provincialna, podeželska duša, to se pravi: konservativec. In kakor vsi konservativci v tem razdobju svetovne zgodovine, ki se od leta do leta razvija z vedno večjo naglico in brzino brez ozira, kaj bo na to porekla Slovenija, se je tudi Jakac zagledal in zaprl sam vase, je postal introvertist, kakor temu pravijo psihologi. Zlezel je sam vase. Rad bi potegnil ograjo okoli Slovenije. Proč z zapadnjaštvom! Pustite, da ostanemo, kar smo. Boljši smo od kogarkoli drugega. Pustite nas, da ostanemo, kar smo bili pred petsto leti. Doli z amerikanizmom! Doli z vsem, kar je
drugačno od nas.
Mladi Božidar Jakac
Zame je vse to zelo žalostno… kajti to pomeni smrt. Zagledanost v samega sebe pomeni samouničenje. Jaz pa hočem, da Slovenija živi in napreduje.
Slovenija, uboga, mala, lepa Slovenija se ne more upreti zapadnjaštvu na pohodu. Zapadnjaštvo je zgodovinska svetovna sila, gospod Jakac . Slovenija, Jugoslavija je ne moreta ustaviti. Če se ji bosta upirali in jo pobijali, ju bo podrla in uničila. Osvojil si ju bo tuj kapitalizem. Pravzaprav sta že plen tujega kapitalizma, o katerem sicer lahko trdite, da je del zapadnjaštva, a ne docela upravičeno. Zapadnjaštvo se spreminja. Američanstvo se spreminja.
Zapadnjaštvo se je premaknilo proti vzhodu. Prišlo bo semkaj, tudi če bi moralo uničiti slovenstvo — in uničilo bo slovenstvo, če se mu bo slovenstvo poskušalo postaviti po robu. Če naj se slovenstvo reši, se mora iz lastne zamaknjenosti razgledati krog sebe; udejstvovati se mora začeti od samega sebe navzven, doprinesti k zapadnjaštvu, pridružiti se spreminjajočemu se zapadnjaštvu… pogledati bodočnosti pogumno v obraz. (Prevedel S. Leben)
Louis Adamič
Ta Adamičev pogled na Jakčevo doživljanje Amerike je aktualen še danes. Zato ga je vredno prebrati.
O tem, kakšna je bila kasnejša usoda srečevanj Jakac – Adamič, priča Jakčev portret Louisa Adamiča iz leta 1949, ki ga je hranila Slovenska izseljenska matica na Cankarjevi 1 v drugem nadstropju.
Žal je v dLibu ta Adamičev zapis predstavlje pod avtorstvom Josipa Vidmarja, Sodobnost, 1933, leto 1, št. 1.
Iz objave v blogu o slovenskem izseljenstvu Kovček Janeza Rogelja
Božidar Jakac je v letih 1929-1930 preživel dve leti v ZDA. Vseskozi je bil v pismenih stikih s svojim prijateljem pesnikom Miranom Jarcem, doma prav tako iz Novega mesta.
Po prejetih pismih iz Amerike je Miran Jarc priredil knjigo v dveh delih z naslovom Odmevi rdeče zemlje. Knjiga, ki jo je izdala Jugoslovanska knjigarna iz Ljubljane leta 1932, je bogato opremljena z Jakčevimi deli .
Ta knjiga, relativno nepoznana, je temeljna za poznavanje Božidarja Jakca. Ne samo poznavanje kot slikarja, temveč predvsem kot človeka, ki veliko razmišlja o sedanjosti oziroma bodočnosti. In predvsem o kulturi, natančneje o narodovi kulturi. Zame osebno, ker sem se dolgo časa ukvarjal z slovenskim izseljenstvom, pa je še posebej pomembno njegov razmišljanje o smislu bivanja v tujini.
Pretresljivo je njegovo razmišljanje zadnjega dneva, ko čaka na povratek v domovino:
Kje sem ? Zbudil sem se iz sanjskega filma spominov dolgih, dolgih mesecev. Koliko podob je utonilo v pozabljanju, koliko se jih je spojilo z novimi in privzelo drugačen obraz. Ali skozi vse se je vila živo rdeča nit življenja, ki ga žene skrivnostna sila do še v temi neznanosti skritega konca.
Kje sem? Slonim na ob zidku stotretjega nadstropja nad štiri sto metov visokega velikana, ki ga je zgradila človeška roka. Ime mu je Empire State Building, najvišja stavba na svetu. Pod menoj vstaja kot fantom ves ogromen New York. Lahno se prelivajo od sonca obsevane meglice pod nami in skozi to kopreno vidim filigransko izdelane stavbe ,malih in velikih nebotičnikov, ki vsi tonejo pod tem najnovejšim gigantom, najdrznejšim spomenikom moderne tehnike. V vsešir brni in šumi New York globoko spodaj, na obrežju se gnetejo velikanske ladje, zdaj samo lične igračke za otroke. Med njimi se sveti tudi Vulcania, ki me bo še danes odpeljala v sončno bleščavost oceana, in preko njega v objem moje ljubljene domače zemlje.
O smrti Mirana Jarca je pisala Marjeta Žebovec
Konec junija 1942 so Italijani izvedli veliko racijo po Ljubljani in aretirali tudi Mirana Jarca. Določili so ga za internacijo v koncentracijskem taborišču Gonars in se pri tem sploh niso ozirali na to, da je bil uveljavljen književnik, član mednarodnega Pen kluba. Vendar pa so vlak, v katerem se je v živinskem vagonu peljal tudi Miran Jarc, pri Verdu ustavili partizani in osvobodili ujetnike. Priključil se je partizanskemu delavskemu bataljonu in pisal literarna in propagandna besedila.
Jarc je bil pri partizanih srečen. Prišel je na Kamenjak, nedaleč od Pugleda, med člane izvršnega odbora OF in kulturne delavce. To so bili Josip Vidmar, Matej Bor, Edvard Kocbek, Tone Fajfar in drugi. Med roško ofenzivo je Jarc blizu Pugleda 17. ali 18. avgusta srečal partizana Pavla Kamenška. Jarc je omagal, Kamenšek si je na pohodu po skalovju poškodoval nogo. Nobeden od njiju ni mogel naprej s svojo enoto.
Nekaj dni sta se Kamenšek in Jarc skrivala v bližnjem gozdu in čakala, da bo mimo prišla kakšna partizanska enota ali izvidnica. Hranila sta se s sadjem z bližnjega vrta in pila vodo iz vodnjaka. Nepričakovano so 24. avgusta 1942 prišli na to območje Italijani, okoli dvesto jih je bilo. Jarc in Kamenšek sta se lahko umaknila le nekaj deset metrov proti zahodu in se zavarovala tako, da sta se zarila v grmičje in med travo. Italijani so si privoščili počitek in se razporedili po pobočju. Preden so odšli, pa je skupina Italijanov potresla jablano in sadeži so padali na mesto, kjer sta skrita ležala Jarc in Kamenšek. Italijani so začeli streljati vanju. Jarca so ubili, Kamenška pa ranili.
Marijan Zlobec