V nedeljo, 17. marca, se je v Varšavi začel Velikonočni festival Ludwiga van Beethovna, ki bo potekal do 29. marca. Otvoritvenega koncerta se je udeležil tudi direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek.
V družbi ustanoviteljice festivala Elżbiete Penderecke ter predsednika Evropskega združenja festivalov (EFA) Jana Briersa, je prisluhnil delom Ludwiga van Beethovna in Richarda Straussa v izvedbi violinistke Arabelle Steinbacher in orkestra Sinfonia Varsovia pod taktirko Jacka Kaspszyka.
Prve kritike so zelo ugodne, še posebej za nemško violinistko, ki igra na Stradivarijevo violino.
Arabella Steinbacher
“Violinskemu koncertu v D – duru op. 61 (Beethovnovemu) pa se je pridružila Arabella Steinbacher in na odru se je pojavila čista poezija. Stradivarius z lepim zvokom, a ne samo zato, ker je Stradivarius, ampak predvsem zato, ker je prišel v zelo dobre roke. V tem zvoku je bil olimpijski mir, čistost in prosojnost, popolna intonacija, predvsem pa lepo petje.
V drugem delu Straussova pesnitev Tako je govoril Zaratustra, ki se nanaša na temo letošnjega festivala Beethoven in filozofi. Nietzsche je velikokrat pisal o Beethovnu, a to delo s tem nima nobene zveze. Nenavadna oblika: najpomembnejše se zgodi na začetku in je pravzaprav vrhunec. Ta znamenita močna tema, ki jo filmski gledalci povezujejo z Odisejo v vesolju, se v tej obliki ali v celoti ne ponavlja več; prve tri note so ena od glavnih tem (in na neki točki postanejo tema fuge). In potem pride do vrtinčenja idej v Straussovem slogu, pri čemer se napetost včasih poveča, včasih zmanjša, a nikoli ne doseže začetne ravni. Še več, skladba se konča v tišini, a to današnjega navdušenja občinstva ni ustavilo. Festival se je torej začel s pokom.”
Zelo slabo pa jo je pri kritiki odnesla uvodna Beethovnova uvertura Posvetitev hiše op. 124, predstavljena kot eno najmanj zanimivih Beethovnovih del.
»V trinajstih festivalskih dneh bo občinstvo imelo priložnost prisluhniti enajstim simfoničnim koncertom, dvema klavirskima recitaloma in dvema komornima koncertoma, na katerih bodo nastopili številni izjemni solisti, dirigenti in orkestri, na povabilo Elżbiete Penderecke, generalne direktorice Festivala, « je za PAP povedal Andrzej Giza, direktor združenja Ludwiga van Beethovna, ki organizira festival.
Koncertni program je bil oblikovan z upoštevanjem gesla letošnje edicije Festivala – “Beethoven in filozofi”.
»Letošnja 300. obletnica rojstva Immanuela Kanta je bila navdih za sledenje vpliva filozofske misli na glasbo,« je ob predstavitvi programa poudaril Giza.
Finale festivala, ki je tradicionalno na veliki petek, bo 29. marca, ko bo nastopil Nacionalni filharmonični orkester in zbor pod vodstvom Andrzeja Boreyka. Na sporedu zaključnega koncerta Velikonočnega festivala bodo skladbe: Requiem Gabriela Fauréja, Stabat Mater Francisa Poulenca in Stabat Mater Krzysztofa Pendereckega.
Festival z 28-letno tradicijo pomembno prispeva k ohranjanju in spodbujanju kulture klasične glasbe na Poljskem.
Predsednik Evropskega združenja festivalov Jan Briers, ustanoviteljica Velikonočnega festivala Ludwiga van Beethovna Elżbieta Penderecka in direktor ter umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek na otvoritvi Velikonočnega festivala Ludwiga van Beethovna
Elżbieta Penderecka, žena enega najvplivnejših skladateljev 20. stoletja in dirigenta Krzysztofa Pendereckega, velja za eno izmed najbolj uspešnih in spoštovanih akterk v svetu klasične glasbe. Bila je ustanoviteljica in predsednica številnih združenj in festivalov, med katerimi je tudi Združenje Ludwiga van Beethovna, ki organizira omenjeni festival, sodelovala pa je še z mnogimi drugimi. V magazinu Home & Market je bila Penderecka dvakrat imenovana za najvplivnejšo žensko Poljske. Prejela je številne nagrade in odlikovanja, med drugim leta 2003 zlati častni znak za zasluge, ki ji ga je podelil predsednik Republike Avstrije, križ za zasluge na traku reda za zasluge ZR Nemčije leta 2012, odlikovanja v Čilu, Italiji in Litvi ter leta 2014 medaljo poljske ambasade v Pekingu, lani pa je od predsednika Republike Finske prejela odlikovanje viteškega reda bela vrtnica Finske. Prejela je tudi odlikovanja Španije, Malte, Armenije, Venezuele. Prav tako lani je prejela poljsko odlikovanje poveljniški križ z zvezdo. Skupaj je prejela nepredstavljivo veliko odlikovanj in nagrad.
Elżbieta Penderecka
Od sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja je vodila tajništvo Krzysztofa Pendereckega. Leta 1990 je ustanovila in do leta 1995 vodila prvo zasebno kulturno agencijo Heritage Promotion of Music and Art, od leta 1992 pa je pomagala možu pri organizaciji festivala. Pablo Casals v San Juanu v Portoriku ( v letih 1992–2002 je bil umetniški vodja tega festivala Krzysztof Penderecki). Elżbieta Penderecka je sedela v nadzornih odborih več kulturnih organizacij in bila soustanoviteljica Evropske fundacije Mozart. Prispevala je k ustanovitvi komornega orkestra Sinfonietta Cracovia, ki je uradni orkester kraljeve prestolnice Krakow. Leta 1997 je skupaj z umetniškim centrom “Studio” organizirala dobrodelni koncert za žrtve poplav. Istega leta je začela serijo »Koncerti velikih mojstrov – Elżbieta Penderecka vabi«, ki predstavlja umetnike, kot so Mstislav Rostropovič, Jessye Norman in Simon Estes. V letih 1996–2000 je bila predsednica programskega sveta festivala Krakov 2000 – Evropska prestolnica kulture, leta 1998 pa umetniška direktorica festivala Krzysztof Penderecki. Leta 1997 je organizirala prvi Velikonočni festival Ludwiga van Beethovna, ki je prvih sedem let potekal v Krakovu, leta 2004 pa so ga preselili v Varšavo.
Leta 2003 je postala predsednica Zveze Ludwiga van Beethovna. Postala je tudi generalna direktorica klavirskega festivala, ki je bil ustanovljen leta 2004 v Varšavi in je nadaljevanje festivala “Piano Masters – Great Talents”. Leta 2005 je dala pobudo za ustanovitev orkestra Akademije Beethoven, ki ga sestavljajo najbolj nadarjeni študenti in diplomanti Akademije za glasbo v Krakovu.
Plakat
Iz intervjuja
“V Nemčiji ima Krzysztof Penderecki povsod odprta vrata in ob predvajanju njegove glasbe so koncertne dvorane napolnjene do zadnjega. Vedno pa je verjel, da je za umetnika pomemben kraj, kjer so njegove korenine. Zelo rad se vrača v našo hišo v Krakovu v Wola Justowska. Spomnim se, da je konec leta 1966 tam po zaslugi prijatelja našel parcelo. Do tja je vodila samo asfaltirana cesta, v bližini pa je stala lesena cerkev iz 16. stoletja… Očarljivo mesto. Morali smo kupiti opeko in gradbeni material. V tistih časih površina ni smela presegati 150 kvadratnih metrov. Da bi se izognil tej prepovedi, je Krzysztof predložil dokumente, ki navajajo, da mora imeti doma orgle. Seveda jih ni nikoli kupil, ker mu glasbilo ni bilo preveč všeč. Leta je kupoval staro pohištvo in ure. Leseno stavbno pohištvo smo naročili v konservatorskem studiu v Wawelu. Miza, za katero jemo, je kopija tiste v Wawelu. To je naše mesto na zemlji. Kasneje smo kupili dvorec v Lusławicah. Tam je bila prva arijanska kongregacija, v parku je grob Fausta Socyna, pozneje je tam slikal Jacek Malczewski. Krzysztof je v Lusławicah ustanovil ogromen arboretum s 1800 vrstami dreves. Nasprotno pa že štiri leta deluje tudi Evropski glasbeni center Krzysztof Penderecki za mlade glasbenike. Odprla ga je med drugim velika violinistka Anne-Sophie Mutter in njeni štipendisti.
Elżbiet in Krzysztof Penderecki
Srečanje z vojvodinjo
Res pa se ves čas premikamo. Potujemo … Spomnim se glasbenega tekmovanja v kneževini Monako leta 1967, moj mož je bil žirant. Tam smo srečali princeso Grace Kelly in princa Rainierja, ki sta se udeležila vseh slovesnih srečanj. Brez strahu smo potovali po svetu – v Izrael smo šli prvič leta 1974 z vizumom na listu papirja, izdanim na Dunaju. Potem so moža poklicali v Centralni komite, da bi pojasnil svoje potovanje. Spomnim se, kaj je rekel po vrnitvi: “Nihče mi ne bo nič narekoval, mi bomo kar emigrirali.” Nikoli se ni ničesar bal, ima čisto desetko. Zelo smo verjeli v gibanje Solidarnost, v začetek demokracije. Moj mož je napisal delo za odkritje spomenika padlim delavcem ladjedelnice v Gdansku. Ne bom pozabil njegove “Lacrimose” po zvočnikih. Snežilo je, okoli milijon in pol ljudi pa se je zbralo pri spomeniku …
Krzysztof Penderecki dirigira Poljski rekvijem v Tel Avivu
Krzysztof Penderecki, redni gost Festivala Ljubljana, je pri nas nazadnje nastopil na 63. Ljubljana Festivalu leta 2015. Vodil je Zbor in Orkester Slovenske filharmonije, Zbor Opere SNG Maribor in Komorni zbor Ave, ki so skupaj s sopranistko Iwono Hossa, mezzosopranistko Agnieszko Rehlis, tenoristom Adamom Zdunikowskim in basistom Liudasom Mikalauskasom izvedli njegov Poljski rekviem za štiri soliste.
Penderecki je cicer v Ljubljani prvič gostoval že leta 1995, ko je v Gallusovi dvorani dirigiral svoj Pasijon po Luki.
Ob njegovem dirigiranju Poljskega rekvijema sem v Delu med drugim zapisal:
“Penderecki je svoja bolj kot ne temeljna dela že napisal; spomnimo na njegove opere Hudiči iz Louduna (tekst Aldous Huxley), Izgubljeni raj (John Milton), Črna maska (Gerhart Hauptmann) in Kralj Ubu (Alfred Jarry), ki, žal, niso postale repertoarne, tako kot še mnoge druge sodobne opere ne. To, rekli bi preskromno zanimanje za izvedbe, je skladatelja v zadnjih dvajsetih letih odvrnilo od opere.
Izjemen je njegov opus kar osmih simfonij, nastalih med letoma 1973 in 2008. Penderecki je spreten v odzivanju na svetovne dogodke, najraje povezane z zgodovino, še posebej cerkveno, ali s pretresljivim poljskim dogajanjem. Tudi njegove simfonije še čakajo na bolj pogoste izvedbe in prepoznavnost v mednarodnih koncertnih repertoarjih.
Zato pa je imel izjemne odmeve in uspehe z Lukovim pasijonom in drugimi zlasti orkestralnimi skladbami iz prvega obdobja poljske skladateljske avantgarde, ko je bil Penderecki »slavljen« in »preklet« hkrati. Njegovo ime je bilo že skoraj kot psovka, če si hotel zanikati moderno glasbo.
Poljska je potrebovala osvoboditev izpod vsega, predvsem pa notranjo ustvarjalno svobodo, na srečo pa naš sedanji gost tedaj ni bil osamljen, le da drugih somišljenikov in skladateljskih kolegov v Ljubljani osebno nismo dočakali, so pa bili izvajani.
Spomnimo na nekatere zgodnje kompozicije: Emanacje (1959), Anaklasis (1959), Tren ofiarom Hiroszimy (Žalostinke žrtvam Hirošime, 1960) za 52 godalcev, Polymorphia (1961) za 48 godalcev, Fluorescencje za orkester (1961–1962) … Pri nas je bila bolj znana De natura sonoris, prva iz leta 1966 …
Morda je imel Penderecki še največ sreče s koncerti, še posebej za violino, če pomislimo, da sta bila med njegovimi izvajalci slavna violinista Isaac Stern in Anne-Sophie Mutter, ali s prvim koncertom za violončelo s prav tako slavnim Siegfriedom Palmom ali še prej v verziji za violo grande za Bronisława Eichenholza …
Penderecki je mojster vokala; poleg znanih kompozicij Davidovi psalmi (1958), Stabat Mater (1962), Diaes Irae (1967), Magnificat (1973/1974), Te Deum (1979), Agnus Dei (1979) … je najbolj znan in pogosto izvajan Poljski Requiem (v več verzijah; med leti 1980 in 1984 ter 1993 in 2005, razširjen po smrti poljskega papeža Janeza Pavla II.). Sam bi opozoril na njegovo izjemno vokalno kompozicijo Utrenja (Jutranja molitev, 1969–1971).
Tokrat bomo na gostovanju v Ljubljani slišali Serenado za godalni orkester v dveh stavkih (Passacaglia/Larghetto) in Koncert za violončelo in orkester št. 2 (Andante con moto-Vivo-Tempo primo-Allegretto-Lento-Allegretto-Poco meno mosso-Tempo primo).
Slogovno se Penderecki v Serenadi z uporabo zapletenih kontrapunktnih tehnik naslanja na baročne zglede. Drugi koncert za violončelo je 11. januarja 1983 na koncertu v Berlinu v počastitev stote obletnice ustanovitve Berlinskih filharmonikov krstil znameniti ruski violončelist Mstislav Rostropovič, pri nas pa ga bo izvedla Maja Bogdanović.
Na Pendereckega se lepijo vse možne nagrade, priznanja, odlikovanja, častna članstva in doktorati; nekaj te teže bi, zgodovinsko gledano, z lahkoto prevzeli tudi skladateljevi kolegi, ki niso imeli podobne življenjske in umetniške sreče. Hočem reči, da Penderecki ne bi bil tako uspešen, če bi deloval sam!” (Delo, 8. maja 2014)
O izvedbi Poljskega rekvijema
“Še precej bolj pretresljiv, (kot pred tem v članku omenjeni otvoritveni koncert kitajskega skladatelja in dirigenta Tan Duna s Trilogijo borilnih veščin na Kongresnem trgu), pa je bil Poljski requiem Krzysztofa Pendereckega v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma prav tako s skladateljem kot dirigentom svojega epohalnega dela, enega najboljših requiemov v zadnjega pol stoletja; nekako med Benjaminom Brittnom (Vojni requiem, 1961/1962) ter Györgyem Ligetijem (Requiem, 1965) in Philipom Glassom (Simfonija št. 5 – Requiem, Bardo, Nirmanakaya po naročilu Salzburškega poletnega festivala leta 1999 za praznovanje konca tisočletja).
Penderecki s Slovensko filharmonijo, foto Festival Ljubljana/Mediaspeed.net
Penderecki je Poljski requiem pisal dolgo časa, pravzaprav kakih pet let, preden je bila prva izvedba leta 1984, potem ga je predelal še leta 1993 in 2005, tako da je vsa pretresljivost in monumentalnost njegove dolge kompozicije prišla do polnega izraza, kar smo doživeli v Ljubljani. Penderecki je bil po koncertu zelo zadovoljen; zlasti je pohvalil zbor, ki ima v requiemu zelo zahtevno nalogo, pa tudi orkester Slovenske filharmonije.
Penderecki je po koncertu v bistvu že privolil še v en koncert svojih del na festivalu v prihodnjih letih. Lahko bi bila njegova sijajna kompozicija Utrenja, za katero pa je v pogovoru menil, da je za zbor še težja kot Poljski requiem in da potrebuje sijajne basiste, zlasti solista, za kar je bil najprej malo skeptičen, nakar mu je direktor Darko Brlek pojasnil, da sodeluje z zborom Glinka iz Sankt Peterburga, ki take profondiste ima. Penderecki si želi, da bi bilo njegovo prihodnje gostovanje v Ljubljani s koncertom v stolnici; poleg Utrenja iz dveh delov (Položitev Kristusa v grob, Vstajenje Gospodovo) je omenil še nekaj svojih duhovnih skladb, v katerih je v ospredju ne toliko liturgika sama kot problematika zbliževanja religij in medsebojno razumevanje, zgodovina in vizija.
V Poljskem requiemu je veliko poljske zgodovine: usoda Judov v varšavskem getu in drugje, spomin na mučenika frančiškana patra Kolbeja, kardinala Wyszyńskega, na poljske žrtve ruske NKVD v Katinskem gozdu, na stavko v ladjedelnici v Gdansku, rojstvo Solidarnosti na čelu z Lechom Wałęso, ki mu je izrecno posvečen del Lacrimosa. Leta 2005 je bila prvič izvedena še dodana Ciaccona, posvečena poljskemu papežu Wojtyłi, Janezu Pavlu II.
Krzysztof Penderecki in kipar Mirsad Begić, foto Marijan Zlobec
Zelo je bil presenečen, ko je bil po koncertu po naključju prisoten akademski kipar Mirsad Begić in je izvedel, da je ob papeževem obisku Ljubljane kiparsko spomeniško napravil tako stolnična vrata kot portret papeža, njegovega prijatelja, ki je sedaj na ogled v cerkvi svetega Jožefa (en odlitek je v Vatikanskih muzejih v Rimu, eden pa še na glavnem trgu vBukarešti). Kot kaže, se je Penderecki v Ljubljano že kar zaljubil! Prvič je bil pri nas, ko je dirigiral svoj Pasijon po Luki.” (Delo, 17. julija 2015).
Krzysztof Penderecki, sem zapisal ob njegovi smrti, je bil veliki prijatelj Festivala Ljubljana in je na oder poletnega festivala stopil kar petkrat.
9. julija 2001 na 49. Ljubljana Festivalu je z Litovskim nacionalnim simfoničnim orkestrom, Državnim pevskim zborom iz Kaunasa, Zborom Ivana Gorana Kovačića iz Zagreba ter solisti izvedel Verdijev Rekviem, leto kasneje na 50. Ljubljana Festivalu je 18. julija z istim orkestrom in zborom iz Kaunasa ter solisti predstavil svoje delo Sedem vrat Jeruzalema. Nastopil je tudi 7. julija 2003 na 51. Ljubljana Festivalu in s poljskim komornim orkestrom Sinfonietta Cracovia ter solisti izvedel svoje delo Concerto grosso za tri violončela in orkester ter Dvořakovo simfonijo št. 9 v e-molu. S Simfonietto Cracovio in čelistom Danjulo Išizakom je 31. julija 2007 na 55. Ljubljana Festivalu predstavil svoj Koncert za violo (violončelo) in orkester, na sporedu večera je bila tudi Beethovnova Simfonija št. 5 v c-molu. Nastopil je tudi na 63. Ljubljana Festivalu in skupaj z Orkestrom in zborom Slovenske filharmonije, Zborom Opere SNG Maribor, Komornim zborom Ave ter izbranimi solisti izvedel eno izmed svojih najpomembnejših del, Poljski rekviem.
Prvo gostovanje Pendereckega leta 1995 je bilo v organizaciji Cankarjevega doma in je tiskovno srečanje skladatelja z novinarji v CD vodila Monika Kartin. Spominjam se njegove izjave, da mu je žal, da nekaterih mest v svojih avantgardnih delih in partiturah ni bolj do podrobnosti napisal in izdelal, češ da je to skladateljeva naloga. V mislih je imel nekatera improvizatorska mesta po solistovi izbiri.
Glasba Krzysztofa Pendereckega bo na odrih vsega sveta odzvanjala še stoletja.
Marijan Zlobec