Akademski slikar in grafik ter ilustrator France Mihelič je že dolga desetletja vsesplošno znan in priznan slovenski likovni umetnik. Bežigrajska galerija 2 se je odločila, da bo pripravila posebno spominsko razstavo, saj je pomembno, da so naši najboljši umetniki pogosto v javnosti in vedno znova nagovarjajo nove in mlajše ter najmlajše generacije. Starejši se ga spominjamo še osebno, ali pa smo videli njegovo veliko retrospektivo v Moderni galeriji ali njegovo stalo zbirko in muzej v galeriji Kašča v Škofji Loki ali v Pokrajinskem muzeju na Ptuju.
France Mihelič – Mrtvi kurent, zbirke MG+MSUM
Razstava z naslovom Nekoč Franceta Miheliča, enega največjih slovenskih slikarjev 20. stoletja, predstavlja likovni opus z motivom kurenta in fantastičnega v risbi, sliki in grafiki iz zbirk Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, Loškega muzeja Škofja Loka in iz zasebnih zbirk. Razstavljene so tudi skice in fotografije iz predstave Maurice Maeterlinck: Sinja ptica, Lutkovno gledališče Ljubljana, 1964, režiser Jože Pengov, likovna zasnova, France Mihelič. Razstvo bodo odprli v petek, 26. januarja, ob 18. uri in bo na ogled do 20. marca.
France Mihelič – Vrata in ure, 1978, akril na platno, 100.5 x 129 cm, fotodokumentacija Škofjeloški muzej Škofja Loka
Razstava sodi v programsko zasnovo historičnih razstav Bežigrajskih galerij, na katerih so praviloma predstavljena manj znana ali neznana likovna dela starejših ali pokojnih likovnih umetnikov oz. njihovi posamezni ciklusi ter dela, ki so jih zaznamovala avantgardna umetniška gibanja.
France Mihelič – Sinja ptica, Lutkovno gledališče Ljubljana, 1964, foto arhiv Alenke Puhar/Loški muzej Škofja Loka
Tu tudi za nekoč
Za večino likovnih del Franceta Miheliča je značilno brezkončno nakazovanje prostora, v katerih so poustvarjena dramatična stanja iz njegovega življenja.
Prav ta povečini izhajajo iz avtorjevih spominov in želja. To so likovne stvaritve, ki nas vpeljejo v fantastične likovne svetove. Dela preveva videz minevanja in njegova želja po neprestanih od potovanjih skozi številne oblike in njihova preoblikovanja. Do potankosti se ukvarja z oblikami stvari. Nazorno poustvarja njihov bistven videz, ki je hkrati povsem njegov zaradi avtentične stilizacije.
Miloš Bašin
France Mihelič – Spomin na mladost, 1950 do 1970, tempera in svinčnik, 33,7 x 49,8 cm, foto Boris Farič, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož
Smo v magičnem ateljeju risarja, slikarja, grafika, ilustratorja in profesorja Franceta Miheliča (1907–1998) – naše pomembne mednarodne likovne legende. Svoje ustvarjanje je rad opisal z jedrnato definicijo baskovskega filozofa Miguela de Unamune: tragično občutje življenja.
France Mihelič – Dafne in gozd III
Ta umetnikov DNK – ki ga je zaznamoval skrajni socialni in družbeni strah prve polovice 20. stoletja in mladeničevo ponavljajoče bežanje pred “mrtvaškimi urami”, čas “generacije pred zaprtimi vrati”, čas revolucij in vojn, čas milijonov smrti, pa tudi čas smrti ljubljenih oseb – se pne od študijskega ekspresionističnega obdobja, preko uporniške »nove stvarnosti« do razcveta umetnosti fantastike, ki je bila Miheličev odgovor na »ruski« socrealizem in »ameriško« abstrakcijo po drugi svetovni vojni. Zanjo je leta 1954 na beneškem bienalu, kot edini do danes, prejel priznanje Renata Caraina. Francoz Marcel Brion pa ga je uvrstil med najbolj izvirne ustvarjalce te likovne smeri v svetu. Usodna fascinacija s kurentom na ptujskem polju se je zgodila Miheliču leta 1937.
France Mihelič
Slabi dve leti pozneje, ko mu je nenadoma umrla mlada žena, pa je na slikarskem platnu tudi sam postal Mrtvi kurent, umrla pa Dafne. Oba lika sta pozneje sicer dočakala vrsto metamorfoz. Sam France Mihelič pa z drugo ženo pisateljico edinstven umetniški par… Iz take smo snovi kot sanje.
Niko Goršič
France Mihelič pri ustvarjanju, foto Arhiv Muzej Ptuj Ormož
France Mihelič je bil rojen 27 aprila 1907 v Virmašah pri Škofji Loki.
Od leta 1909 je živel v okolici Ribnice. Tam je obiskoval tudi ljudsko in meščansko šolo. Njegov prvi pedagog je bil slikar Janko Trošt. Od leta 1923 do 1927 je obiskoval učiteljišče v Ljubljani. Prav tam se je šolal tudi na zasebni risarski šoli Probuda, kjer sta bila pedagoga Matej Sternen in Mirko ŠubIc. Študiral je na Likovni akademiji v Zagrebu ( 1927-1931) pri profesorjih: Jozo Kljaković, Maksimilijan Vanka, Tomislav Krizman, Vladimir Becić in Ljubo Babić.
Po zaključku študija je poučeval kot učitelj likovnega pouka v Kruševcu v Srbiji in kasneje na gimnaziji na Ptuju. Od leta 1945 pa do upokojitve je bil profesor na Likovni akademiji v Ljubljani. Kot rektor jo je vodil dva mandata, najprej po letu 1951 do 1953 in drugič po letu 1961 do 1963. Pridobil je tudi naziv zaslužnega profesorja. Od leta 1965 je bil član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Sodeloval je tudi kot gostujoči umetnik Kluba neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov v Ljubljani. Za svoje ustvarjanje je dobil veliko priznanj in nagrad tako doma kot v tujini.
Ustvarjal je risbe, ilustracije, slike, grafike, tapiserije, lutke in scenografije za gledališke in lutkovne predstave. Deloval je kot organizator in pobudnik likovnega življenja. Bil je tudi član likovnih žirij, med drugim član mednarodne žirije grafične razstave »Bianco e nero« v Luganu.
Njegove risbe in grafike so shranjene v Miheličevi galeriji na Ptuju, zbirka njegovih grafik in slik pa se nahaja tudi v stalni zbirki v galeriji Kašča v Škofji Loki. Njegova dela so v številnih zbirkah galerij in muzejev doma in po svetu.
Umrl je 1. avgusta 1998 v Ljubljani.
Mihelič je dojel svoj čas kot zgodovinski in je želel v njem aktivno sodelovati. To mu je sijajno uspelo, o čemer pričajo številne monografije in katalogi. Trilogijo slikarskega opusa je sestavil dr. Lojze Gostiša, ki je z Miheličem najbolj aktivno sodeloval.
Odločitv Franceta Miheliča, da del svojega slikarskega opusa zapusti posebnemu in na novo ustanovljenemu muzeju Kašča v Škofji Loki, je naletela na vsesplošno odobravanje, bolj je odprto vpršanje usode njegovega domovanja v hiši, skupaj s pisateljico Miro Mihelič, kjer bi sicer lahko uredili muzej, saj je takih v Ljubljani izredno malo, na primer Plečnikova in Hribarjeva hiša, medtem ko so Vidmarjevo, v kateri je bila ustanovljena OF, gladko prodali Nemcem za njihovo rezidenco.
Težko si je predstavljati, da obnovljena Cukrarna ni našla prostora za predstavitev slavnih slovenskih umetnikov, ki so vsaj nekaj časa preživeli ali prebivali tam. Nobene spominske sobe, razstave, kaj šele doprsnih spomenikov.
MOL to ne briga.
Marijan Zlobec