Ljubljanska Galerija Equrna aktivno nadaljuje svojo bogato in več desetletij dolgo razstavno dejavnost na isti lokaciji. Tokrat napovedujejo samostojno razstavo akademske slikarke Neže Perovšek z naslovom Gesture of moral support. Odprli jo bodo v torek, 30. januarja, ob 19. uri. O slikarki in njenem abstraktnem slikarstvu je poglobljen tekst napisal kurator razstave Adrijan Praznik, ki ga tu predstavljamo kot primer posebne analize abstraktnega slikarstva pri sami umetnici, saj ne govori le o slikah, ampak še o njihovi genezi. Zanimiva je teza, da gre za abstraktno slikarstvo v postinternetni dobi oziroma svetu.
Neža Perovšek, foto osebno arhiv
V ljubljanski Galeriji Equrna je na ogled samostojna razstava Neže Perovšek z naslovom Gesture of moral support, (prost prevod iz angleščine: Gesta moralne podpore. Avtorica je citat vzela iz knjige: Jurgen Ruesch, Weldon Kees, Nonverbal communication; notes on the visual perception of human relations, University of California Press, 1970, str. 85), ki premišljuje področje abstraktnega slikarstva (slikarstvo, ki ne upodablja, ampak se navezuje na formalne zakonitosti tega medija) v postinternetnem svetu. Na razstavi so na ogled izbrana dela, nastala pretežno v obdobju od leta 2022 do 2023, ki izkazujejo umetničino konceptualno in formalno dovršenost ter črpajo navdih iz njenega osebnega fotografskega arhiva in kompulzivnega kopičenja raznorodnih vizualnih materialov, ki jih spravlja na spominsko enoto svojega računalnika. Delo Neže Perovšek se zoperstavlja konvencionalnim razmejitvam in navigira po zapletenem presečišču sodobnega slikarstva, intermedialnih praks (navezujoč se na produkcijski proces umetniških del, ki ga je primerneje postaviti v bližino intermedialnosti) in transformativnega etosa postinternetne dobe. Razstavljene slike ponazarjajo razvijajoči se jezik abstraktnih podob v časovnem obdobju, ki ga zaznamujejo digitalni vmesniki, spletne platforme, medijski prenosi in nenehni pretok informacij, in vabijo gledalce k razmišljanju o trku digitalnega in analognega, stvarnega in virtualnega, starega in novega …
Predstavljajte si, da vas nekdo iz preteklosti z baretko na glavi vpraša: »Tovariš, kaj je danes tvoja vizualna vez? (Hito Steyerl, V bran revne podobe, Šum #3, oktober 2014, str. 260).
Neža Perovšek – Wont be laughing
Za razumevanje tovrstnih ustvarjalnih praks je treba vzeti v obzir tudi to, kar iz samih del ni razvidno, in se vprašati, na kakšen način avtorica pristopa k delu ali drugače rečeno – kaj je njena vizualna vez. V njenem primeru zagotovo ne gre za prevpraševanje koncepta slike kot objekta, saj to ni slikarstvo, ki bi izhajalo iz zapuščine visokega modernizma.
Adrijan Praznik, foto Dejan Habicht / Moderna galerija, Ljubljana, 2019
Namesto tega so njena dela bližje metafori okna, koncepta, ki je v preteklosti pomembno vplival na naše razumevanje prostora in reprezentacije. V sodobni digitalni dobi pa se je ideja okna spremenila v zaslone, ki ponujajo portale, prek katerih posamezniki stopajo v stik z različnimi interpretacijami resničnosti.
Slike Neže Perovšek, ki nudijo vpogled v (spletne) pejsaže digitaliziranih podob, učinkujejo kot ekrani na dotik, ki pronicajo v naša življenja in brišejo meje med fizičnim in virtualnim. V tem kontekstu njena dela služijo kot posredniki, ki spodbujajo razmislek o niansiranem prepletanju med jezikom, zaznavanjem in posredovanimi izkušnjami, ki opredeljujejo današnji obstoj. Zgornja razmišljanja potrjuje homogena in gladka površina njenih slikarskih del, ki nam prikliče spomin na računalniški zaslon ali ekran pametnega telefona. Tudi barvna paleta, ki se je poslužuje, naseljuje manjše fragmentirane površine v različnih komplementarnih odtenkih, kar ustvarja dinamično prepletanje oblik in drugih likovnih elementov, ki posnemajo svetlobne učinke modernih materialov ali t.i. glitch (nenadna, običajno začasna okvara ali napaka strojne ali programske opreme) estetiko, ki nam je poznana zaradi vseprisotnih elektronskih naprav.
Neža Perovšek, foto FB
Izpostaviti je treba tudi to, da se pri umetnici ustvarjalni proces ne začne pred praznim platnom, temveč svoje ideje beleži v obliki digitalnih podob, ki jih zbira in kopiči, preden se zgodi ustvarjalni akt posameznega umetniškega dela. Njeno vizualno gradivo izvira iz osebnega arhiva fotografij in iz najdenih virov, nato pa umetnica te raznorodne podobe sestavlja v digitalne kolaže, ki na ta način odslikavajo današnjo medijsko zaznamovano resničnost. Za abstraktnimi podobami Neže Perovšek je mogoče prepoznati gonilno silo njenega udejstvovanja – obsesijo zbiranja in željo po zaustavitvi neprekinjenega toka vizualnih stimulov. Umetničina gesta učinkuje kot sinteza njenih in najdenih podob, ki temelji na tehnikah apropriiranja in rekontekstualiziranja, ter ustvarja vizualni jezik, ki odzvanja eksistenco modernega človeka.
Neža Perovšek – I do not need my body, 2023, olje na platnu, 200 x 140 cm, foto osebni arhiv umetnice
Slikarska dela Neže Perovšek so posledica transformacije podob pri prenosu iz digitalizirane v fizično obliko n poudarjajo notranjo napetost med prvotnim in reproduciranim. Nekoč (ko Hito Steyerl piše o revnih oz. osiromašenih podobah, je za njih značilna nizka ločljivost in artefakti, ki nastanejo zaradi kompresije podatkov. Z vsehitrejšim internetom ter večjo procesorsko močjo računalnikov, vse težje govorimo o »osiromašenju« na račun kvalitete posameznih podob. Prav tako številni ustvarjalci, ki se inspirirajo iz revnih ali drugih najdenih podob, počnejo nekaj obratnega – digitalizirane podobe modificirajo in jih prevajajo v materialno izvedbo. Na primeru del Neže Perovšek je tako ne le nekaj izgubljenega, ampak so tudi pridobljene nove kvalitete in lastnosti, ki jih te podobe pred tem niso imele. Navsezadnje že sama zgodovinska in simbolna vrednost slikarskega nosilca inherentno spremeni kontekst videnja predstavljenih motivov) osiromašene podobe na spletu ne govorijo le o svojem neposrednem vizualnem učinku, temveč tudi o svoji poti skozi digitalno razpršitev, razdrobljenost ter njihovo prilagoditev in preobrazbo, ki se pri dotični razstavi še dodatno potencira s prevodom v polje likovne umetnosti. Razstava Gesture of moral support deluje kot vizualni manifest o stanju abstrakcije v našem postinternetnem svetu in spodbuja k razmisleku o razvijajoči se naravi slikarstva, ki ponuja edinstveno simbiozo med otipljivim in digitalnim, abstraktnim in konkretnim.
Adrijan Praznik
Neža Perovšek v DobriVagi, foto FB
Neža Perovšek (1996, Ljubljana) zaključuje magistrski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2019 tudi diplomirala. S svojimi deli se je predstavila v več razstaviščih, med drugim na skupinskih razstavah Failed plans for world domination and other predictable events v GalerijiGallery (Ljubljana, 2022), S04E03 v Galeriji Alkatraz (Ljubljana, 2021), Ni belega platna v Mali galeriji Banke Slovenije (Ljubljana, 2020), Another time and place v razstavnem prostoru Improper walls (Dunaj, 2019) ter na samostojnih razstavah Max capacity – Mixed reviews v Galeriji Simulaker (Novo mesto, 2022), I’ve lost all patience with myself v galeriji DobraVaga (Ljubljana, 2022), Low storage – Low effort v Galeriji DLUL (Ljubljana, 2021) in drugje. Septembra 2021 ji je bil dodeljen atelje kreativnega centra Poligon, spomladi 2022 pa je bila rezidentka odprtega ateljeja v DobriVagi. Živi in dela v Ljubljani.
Marijan Zlobec