Tednik Mladina je v svoji 45. številki odprl prostor za mnoga možna razmišljanja o delovanju založbe Beletrina, javnega medija AirBeletrina ter Kreativne baze, povezane pod direktorskim položajem in solastništvom Mitje Čandra in pri Kreativni bazi njegove žene Maje Čander. Mladina je v svojem prispevku dala velik poudarek na političnem angažmaju Mitje Čandra v času vlade Janeza Janše, sedaj pa očitno časopis meni, da je “prestopil” k dr. Anžetu Logarju, ki sicer še ni ustanovil svoje stranke.
Mitja Čander, foto Beletrina
Mitja Čander je vsekakor sprejel članstvo v JAK, o čemer piše Mladina, prav tako pa objavlja fotografjo, kjer Čander sedi v prvi vrsti ob Logarju in nekaj glasuje… Izpade zelo groteskno.
Poleg tega pa je zelo opazna ugotovitev in seveda objava Mladine, koliko javnih sredstev dobi AirBeletrina kot registriran javni medij. Trdi da za letos visokih 32.000 EUR. In da je ta denar že nakazala sedanja ministrica dr. Asta Vrečko.
Iz Mladine
S tem v zvezi, pa tudi z nekaterimi drugimi vprašanji javnega financiranja, sem se obrnil na Ministrstvo za kulturo, vendar pa njihovega odgovora nisem še prejel – na nobeno vprašanje. Zdi se, da so razmere na Ministrstvu za kulturo, še posebej ko se zamenjajo vlade, ministri, državni sekretarji… take, da nihče ne ve, kaj se v resnici dogaja in tečejo stvari po nekakšni inerciji in v skladu s starimi pogodbami ali obveznostmi.
Mitja Čander na predstavitvi svoje knjige Slepec na Ptuju leta 2019, foto Ptujinfo 1
Žal so bile v kulturi v zadnjih desetih, petnajstih letih ali pa ves čas samostojne države zamenjave tako pogoste, da nihče več ne zna ministrov za kulturo niti našteti, kaj šele da bi vedel, kaj je dotični minister ali ministrica pozitivnega storil.
Kako to negativno vpliva na delovanje kulture v državi, vsakdo ve iz svojih (bolj kot ne negativnih izkušenj). Nekateri pa se znajdejo, saj vedo, kateri so najvišji cilji v kulturi. Ti pa so podobni kot v politiki, gospodarstvu, zdravstvu… oblast in denar.
Ko sem pred kratkim govoril z nekom iz založniških vrst o položaju v slovenskem založništvu in navrgel svojo ugotovitev, češ da so vsi založniki pravzaprav na isti ladji, sem prejel presenetljiv odgovor: “To pa sploh ni res, nekatere vodi pohlep!”
Da je pohlep na Slovenskem stara zadeva, se lahko spomnimo Franceta Prešerna in na njegovo Elegijo svojim rojakom
Krajnc, ti le dobička išeš,
bratov svojih ni ti mar,
kar ti bereš, kar ti pišeš,
more dati gótov d’nar!
Kar ni tuje, zaničuješ,
starih šeg se zgublja sled,
pevcov svojih ne spoštuješ,
za dežele čast si led! —
(dvanajsta in trinajsta kitica).
Ko enkrat postaneš lastnik ali solastnik založbe, njenega časopisa, agencije, je logično, da spremljaš samo dejavnosti in vsebine, ki prinašajo dobiček. Koliko dobička je imela založba Beletrina v zadnjih treh letih, sem tu že objavil.
Maja Megla je imela na 39. SKS štiri svoje knjige, foto Marijan Zlobec
Prebral pa sem tudi nekatere komentarje udeležencev letošnjega 39. Slovenskega knjižnega sejma kot t.i. malih založnikov. Čista katastrofa, žalitev, denarja niti za pokritje stroškov, torej celotno šestdnevo delo od jutra do večera zastonj. Bolje bi bilo, če bi ob sobotah odšli na ljubljansko tržnico in najeli svoj prostor za 25 EUR. Solata pa bi bila za okras. Ali pa bi si prostor z branjevkami celo razdelili.
Milena Miklavčič, foto Marijan Zlobec
Pri spremljanju javnega časopisa AirBeletrina sem pričakoval njihovo nekajkratdnevno poročanje z 39. Slovenskega knjižnega sejma, tako rekoč agencijsko, urno, kar sam z mojega nekdanjega Dela še kako dobro poznam; dežurni urednik ima v enem računalniku odprte najpomembejše svetovne agencije skupaj s fotografijami: do večera se nabere 10.000 vesti ali poročil in 3.000 slik. Če se kaj hudega zgodi, je obveščen v sekundi.
Lidija Golc, foto Marijan Zlobec
Spominjam se objav ob osamosvojitvi in nato vojni;vsi mediji po svetu so o tem poročali na prih straneh. A imate danes pregled tedanjih odmevov v kakšni knjigi ? Ob ustanovitvi Nove revije je pariški Le Monde poročal v dvokolonskem članku na prvi strani, kar smo tedaj na Delu vsi brali.
Med prvimi kupci Watsona Anje Zag Golob je bil politik Jožef Školč, foto Marijan Zlobec
Da Gospodarsko razstavišče še danes nima pojma, kaj so mediji in kaj Press center na GR, ni treba posebej poudarjati. Jih ne briga in amen. Vejo pa nekateri, kdaj se pokazati tam in kako molzti javni denar. In česa ne sme biti nikoli v njihovem časopisu ali mediju. Kritike, kaj šele njihovih knjig ali na njihov račun. To je velikokrat sabše kot nekdanje kritike na partijskih kongresih, pa ne zaradi slavnega Hafnerjevega prsta srbskemu predsedniku Slobodanu Miloševiću: “Pazi Slobo, kojim putem čete ići!”, izrečenih na eni zadnjih sej CK ZKJ.
Ta “pazi” bi danes zlahka veljal ali bil uperjen v oči in um kateremu izmed slovenskih založnikov, pa še na tisoče drugim Slovencem ali državljanom Slovenje ali poslovnežem, ki delujejo tudi pri nas…
Breda Smolnikar na 39. SKS, foto Marijan Zlobec
Kaj bi ta “pazi” lahko povedal ali bil opozorilo npr. Maji in Mitji Čandru, bi najbolje vedela sama, seveda pa vsi sodelci in sodelavke, ki to sicer berejo, a so in morajo biti tiho, če hočejo še biti ali ostati v službi.
Dober marketing prinaša zlato, na 39. SKS, foto Marijan Zlobec
Če se spomnim, kaj vse smo mi nekoč lahko kritizirali na Delavskem svetu Dela ali na Centralnem delavskem svetu ČZP Delo, na založniškem sosvetu dnevnika Delo z zunajimi člani, na zborih delavcev, na uredniških kolegijih… Potem mi je jasno, da je bilo takrat svobode bistveno bistveno več.
Watson ima svoj dres, foto Marijan Zlobec
Če bi se spomnil polurnih kritičnih kolegijskih nastopov nekdanjega glavnega urednika Dela Jake Koprivca, ki je na koncu sklenil z besedami: “Saj se nam bodo še krave smejale!”, bi zlahka videl do zanje travice obrane travnike, kjer so se sodobne krave napasle in hkrati svoje pašnike ogradile za svoje lastništvo desetletja naprej.
Kot rečeno mi Ministrstvo za kulturo ni odgovorilo na vprašanja. Eno izmed njih se je v drugem pismu skrajšano glasilo: “…vsemi podatki, še posebej v tej zvezi o AirBeletrina in njihovi prijavi kot medij ter vsebini prijave ter utemeljitev odobritve, saj gre očitno za medij, ki v 95 % skrbi za promocijo semih sebe, to je Beletrine in njenih knjig…” Ker Ministrstvo za kulturo ni odgovorilo, ni v vprašanju niti potrdilo v Mladini omenjenega nakazanega letošnjega zneska 32.000 EUR.
Če pogledamo cenike ali honorarje v slovenskih glavnih medijih objavljenih člankov daljšega obsega, bi zlahka ugotovili razmerja. Če bi bil tak honorar 100 EUR, bi za enakovredni položaj pisca v AirBeletrina, se pravi z istim honorarjem za zapis, kritiko, intervju, bilo dovolj denarja za 320 objav v letošnjem letu. Če je bilo objav pol manj, bi se morda dalo sklepati, da so bili honorarji 100 % višji…
Ifigenija Simonović je imela 20 EUR plusa za šest dni dela in prodaje, foto Marijan Zlobec
Kako je z zaposlenimi pri Beletrini, kam kdo spada, kakšne funkcije ime, kakšne so plače ipd., od kod vse je Beletrina financirana (JAK, Ministrstvo za kulturo), najbolje ve sam Mitja Čander, ki pa ima, kot je bilo tu že objavljeno, še svoj s.p. Poleg tega je direktor in solastnik zasebne založbe in o podrobnostih poslovanja svojega podjetja ni dolžan dajati javnih pojasnil, razen če dobiva velika in stalna javna sredstva, kar pa jih.
Ne more pa preprečiti, da ne bi brali tistega, kar nam prodaja. So pa tudi izjeme, ko je pred leti prišlo do javnega škandala v zvezi s knjigo Luciferka Svetlane Makarovič in podtaknjenim komenarjem Aleša Štegra, sicer solastnika Beletrine, proti avtorici in njeni knjigi, in to mimo vednosti tako avtorice kot proti vsebini pogodbe, po kateri je imela Svetlana Makarovič zadnjo besedo pri dokončni vsebini knjige predno gre v tisk, o čemer sem tu pisal v nekaj nadaljevanjih.
Dr. Matija Ogrin
Podoben izpad si je privoščil glavni urednik Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev dr. Matija Ogrin, ki je v eni izmed knjig Zbranega dela Edvarda Kocbeka uredniku knjige dr. Mihaelu Glavanu podtaknil svoj do Kocbeka skrajno žaljiv zapis, do katerega ni imel nobene pravice. Urednika Glavana je ponižal in mu dokazal, da kot urednik knjige nima nobenih pristojnosti, da bi odklonil zapis urednika celotih ZD. Z Glavanom sem o tem govoril in mi je vse povedal, prav tako pa nekateri drugi ljudje iz NUK, ZRC, Založbe ZRC. Govoril sem tudi s Kocbekovimi dediči. Bili so strahotno jezni.
Dr. Oto Luthar
Kot mi je povedal dr. Oto Luthar, direktor ZRC, so dediči prišli protestirat tudi k njemu. Glavan je od vsega hudega umrl, še pred njim pa še prvi urednik Kocbekovih Zbranih del dr. Andrej Inkret. Ko sem glavnega urednika dr. Matijo Ogrina, ki je hkrati predsednik Nove Slovenske zaveze, se pravi izrazito prodomobranskega združenja, vprašal, kdo pa bo sedaj urednik ZD Edvarda Kocbeka, je odgovoril z ne vem. Je pa dolžnost dr. Lutharja, da dr. Ogrina takoj zamenja in odvzame funkcijo glavnega urednika Zbranih del slovenskih pesnikov in pisatejev.
Dr. Mihael Glavan, foto Miran Hladnik
Če bi Mitjo Čandra kaj takega zanimalo, bi o tem bral v njegovem mediju AirBeletrina. Lahko pa celo na spletni strani Kreativne baze.
Mitja in Maja Čander, foto FB
AirBeletrina je podobna pasjemu gospodarju, ki mirno gladi hrbet svojega psa z besedami priden kuža, priden, daj tačko.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec