Knjige imajo to dobro lastnost, da jih lahko vzameš v roke in bereš kjerkoli in kadarkoli si to zaželiš. Na plaži v Kuti na Baliju npr. knjigo Nikomah poroča Dušana Šarotarja, v bazenu knjigo Težka voda, nagrajeni literarni prvenec Pie Prezelj… Za branje z masko pod vodo se še nisem odločil. Kdo ve ? Je pa Pia med bazenskimi potopi pri 26 stopinjah vode iz 32 zraka nekako usmiljenje za vse čute in zvedavo glavo na dolgih zimskih počitnicah v toplih krajih.
Obiskovalec 39. Slovenskega knjižnega sejma je takoj opazil nagrajeni najboljši literarni prvenec, foto Marijan Zlobec
Branje je potreba in nuja, širjenje in spoznavanje novih svetov. Slovenska literarna scena je bogata in žanrsko široka, tako da se za naslednjih petdeset let ni bati. Odisno pa je od tega, kako bo kulturna politika to prepoznala kot vrednoto in znala ter hotela izhajanje slovenskih knjig finančno podpreti, prav tako kot zasebni kupci, javne in šolske knjižnice… Kakšni državni boni za nakup knjig ne bi bili slabi. Vsaj vsaki dve leti ali vsaka tri leta za 150 evrov. Mnogi bi več brali in kupovali, če bi bile knjige cenejše.
Založba Goga na 39. SKS, foto Marijan Zlobec
Založba Goga iz Novega mesta, ki je nagrajeno knjigo novinarke Kulturne redakcije Dela izdala, je na 39. Slovenskem knjižnem sejmu knjigo Pie Prezelj zelo izpostavila, naredila celo stojalo s kakimi petdesetimi knjigami, tako da je mimoidoči takoj prepoznal nagrajeno delo.
Med branjem me najbolj preseneča generacijski in družbeni pisateljičin fokus: po svoje odtujen, starikav, nezanimiv, neprivlačen, odtujen, odlepljen od aktualnega dogajanja, v katerem bi prepoznali kaj bolj dinamičnega, provokativnega, izzivalnega, življenjskega…
Anton Repnik
Zdi se bolj, kot da se vrača v spomin podobarstvo slovenskega naivnega slikarstva iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je resda dalo nekaj imen, popularnih kakih deset, petnajst let, a brez večjih razstav, kot da bi se galeristi zbali amaterskosti protagonistov.
Pia Prezelj, foto DSP/Lana Špiler
Tak fokus se zdi prevladujoči v pisateljičinem zasledovanju osebnostnih profilov, drž in življenjskih praks in usode lokalnega značaja nekje na slovenskem podeželju, kjer je bolj kot ne še vedno združevalna figura domači župnik, čeprav prav tako gleda smučanje po televiziji takoj po maši in bi se zdelo, kot da je Bog v drugem planu.
Cerkvena povezovalnost, zahvalnost domačih figur s cvetjem, prižiganjem sveč ob božjem znamenju, prikliče v spomin večerniškost kakega Janeza Jalna, ki ga je z zbranimi deli nazadnje umestil v slovenski bralni prostor pokojni prof. France Pibernik.
Pia Prezelj kajpada ni večerniška pisateljica, jo pa tematika nekaterih figur, kot sta Ida in Marta s svojima usodama pri koncu ali proti koncu sosedskega življenja, privlači kot poseben primer morda bolj skrite slovenske prisotnosti in orisa podeželja, kot je mnogim ušel iz spoznanj, prepoznanj, refleksij, skrbi, spremljanj in nasploh literarnih aktualizacij.
Ali ta tematika bralca še zanima ali ne več, je vprašanje o osebni opredelitvi vsakega posameznika. Je tu in izziva, četudi bi težko rekel, da me osebno privlači.
Svet se tu nekako poslavlja. Dela piko nad življenjem. Za klicaj je premalo dramatike.
Težka voda je v bistvu zelo kratka zgodba, težko bi rekli roman. Čeprav predstavlja vrsto tem, ki pa vendarle ne vstopajo v kakšen nov ali še ne raziskan prostor ali pojav v medčloveških odnosih v slovenski literaturi, se počasi razvija in pazi na vsak detajl, četudi se pojavi le v nekaj vrsticah ali na polovici strani, kot zakol kozliča z vsemi krvavimi metaforičimi literarnimi okraski. Ali pa umrlo tele krave Bibi s sočutji drugih krav, pa še z veterinarskimi analizami. Ali skorajda paradiranje zobozdravnika s svojimi protetičnimi dosežki in pacientkinimi vsakodnevnimi večernimi opravili.
Prav tako metaforična je pogojno rečeno homoseksualna ljubezen med Ido in Mileno, po svoje pravljično poveličana, otroško ali dekliško razpoloženjska, a tudi razpoloženjsko konfliktna (skupni dogodek v banji).
Prešuštvo se zdi kot kakšen izhod iz naveličanosti ali dolgočasja nekega partnerskega razmerja. Marta in Tone, komu je prej kapnilo, kakšno je njuno ljubezensko življenje ? Pojem obupnosti je obojestranski. Le da ženska moškega udari, a pričakovanega moževega udarca nazaj ni.
Žalovanje za umrlim nekako kot brez resnične žalosti, bolj kot nekoč se bo življenje končalo. Najmočnejši so prizori staranje, osamljenosti, iskanja stika, pozabljivost, zapozneli rituali žalovanja ali obžalovanja, kot peka kolača le za obletnico poroke in še za posmrtno daritev…
Giovanni Segantini
Meščanski bralec bo nenadoma spoznal, da se na slovenska patriarhalna vaška razmerja več ne spozna, da se je država ali slovenski živelj razpolovil na urbani in ruralni del. Tega kot rečeno še obvladuje duhovščina s svojo bogaboječnostno vzgojo in še bolj normativnostjo in obveznostjo dajanja odpustka po opravljeni sveti spovedi. Vse ostaja povezano v neke čudne skrivnosti ali s prepletajočimi se usodnimi nitmi, ki se jih ne da in še manj hoče premakniti iz nekega življenjskega samotoka.
Zakaj Pio Prezelj privlači ravno ta svet, je težko vprašanje. Je v njej pot nazaj privlačnejša kot pogled naprej ? Kaj je kaj ?
Giovanni Segantini
Najpomembnejša so občutja, njihove zaznave, opisi, miniature, preskoki, refleksi, kjer pa ni ne lirike in še manj epike. So številne literarne štukature, besedne čipke, mozaični kamenčki, segantinijevski svetlobni barvni namazi, kot iz švicarskega visokogorja, s prizori iz kmečkega življenja, seveda z besedami.
Iz prizorov in podob se Pii Prezelj spredajo besedni prizori rafiniranega jezikovnega tipa, v stilu, ki noče biti niti opis niti oris, prej vtis, ki se premika iz dogajalnega v emotivni svet, s številnimi preskoki, ne da bi pripovedne niti vlekli v nek pričakovanjski ali celo zgodbeni razvoj in tek ali tok proti koncu.
Tu ni nobenega vstajenja ali poveličanja, je sicer duhovnik Lojze, a brez transcendence; bolj iz poklica, iz katerega nima možnosti oditi kam drugam. Molitveni ali mašni citati so malo odpuščanjski, malo tolažilni in malo spovedni. Odvečni, a je vtis celo ironičen.
Najbolj groteskna je prispodoba s Kristusovim umivanjem nog Simonu Petru in takoj v nadaljevanju župniko blagoslov zaklanega prašiča, ki se mu že brez glave obešenemu cedi še zadnja kri.
Pisateljičin literarni postopek se zdi neenoten, kot da nekje sama pri sebi izgubi rdečo nit in se prepusti trenutku, misleč, da se bo bralec sam že znašel. A se spet hitro najde in nadaljuje.
Življenje je vaja v izgubi, je eden najbolj skrivnostnih stavkov v prozi Pie Prezelj. Brez laži in brez pretvarjanj, kot zaključuje svojo stilno izjemno knjigo.
Spremno besedo je napisala Maja Šučur.
Marijan Zlobec