Če je Ausgang na naslovnici najnovejše knjige Dušana Šarotarja Nikomah poroča, ki jo je izdala novomeška založba Goga, to pomeni, da izhod vsekakor je. Bolj je odprto vprašanje, kdo ga sploh vidi, se ga zaveda, ukrepa, ali zgolj upa in fantazira ?
Dušan Šarotar je v svoji knjigi zabeležil 30 oštevilčenih utrinkov, ekspresij, impresij, minimalnih črtic brez neke osebno izpovedne note, kaj šele vsega udejanjenega ali doživetega v konkretnem sedajem življenju na epski, dogajalni, geografsko ali lokacijso znani ali opazi ravni, v kontekstu nekega družbenega, kaj šele političnega ali vsaj kritiškega trka s čimerkoli, kar pisatelja zadeva, ga notranje vzdrami, revoltira, da bi javno protestiral, se uprl, pokazal na vse, kar ga moti…
Dušan Šarotar na 39. Slovenskem knjižnem sejmu, foto Marijan Zlobec
Šarotar ni epik, čeprav njegov Nikomah potuje, a neznano kje in kdaj natanko, prebroduje kontinente in seže časovno vse do velikega poka, čeprav se ne ukvarja niti s kozmologijo niti z nastankom življenja, kaj šele človeka. Vse kar omenja, je zgolj nastank vode. Če vode ni, ni življenja, bi se dalo sklepati, a to pisatelja ne briga, ker je njegova ustvarjalna fantazija bolj sanjska, podobotvorna, vzporedna ali dvojna, tako kot so podvojene vse njegove fotografije v knjigi, posnete v Berlinu in na Siciliji, kot lastna likovna oprema in hkati prispodoba za centalno metaforo v knjigi; ničesar ni enojnega, linearnega, zgodbotvornega, izpovednega, sistemskega ali sistematičnega, vzgojno posledičnega, pričakovanega, zvedavega…, kaj vse se bo še zgodilo.
Kot o fotografijah sam pravi: “Fotografije so iz Berlina in Sicilije, sem jih združeval v sliki, dva posnetka skupaj; sever in jug, morje in kontinent, antika in modernost, duh in duša…”
Z Nikomah poroča na Baliju
Šarotar si je izposodil lik iz Aristotelove Nikomahove etike, bi se edino lahko pomislilo, ne da bi bilo to v tekstih upodobljeno kot literarno ali filozofsko res.
To sem vedel takoj, zato sem se branja knjige lotil od zadaj nazaj: od XXX proti I. To je namreč vseeno, ker je knjiga antitekst v smislu logosa. Če bi bil roman, bi bil antiroman.
Šarotar ima bogat tako fantazijski kot jezikovno oblikovalski svet. Sovraži sleherne pripovedne ali še huje, banalno prozaične, se pravi družabne, teme. (Čeprav je ena sličica – XXIX – s takim motivom). Nič se ne sme zgoditi na ravni sebe kot zunanjega bitja v kontekstu nekega konkretnega družbenega sveta. Z vsemi pritiklinami, ki jih tako preračunljivo rada uporablja vsakršna sodobna proza, doma in v svetu.
“Nikomah pogosto potuje po deželah domačega jezika. Prisluškuje govorici, zatopi se v vse, kar se oglaša, če le zmore razbrati pomen, še raje pripoveduje in se mojstri v umetnosti prepričevanja. Nikomah razlaga, vse ima svoj logos, jezik odmeva v jeziku, samo tišina je brez prevoda.” (II)
Tišina je resda brez prevoda, ni pa brez pomena ali sporočila. Da je tišina pregloboka, je vedel že pesnik Srečko Kosovel v pesmi O, saj ni smrti, tako kot je vedel, da samo padaš v prepad neskončne modrine, kot je bil zapisal v najboljši slovenski pesmi 20. stoletja Ekstaza smrti.
Šarotar ni tako drzno epsko kritičen in napadalen do vsega družbenega zla, kot je bil že pred sto leti naš pesnik Krasa in konstruktivist hkrati. Pesnik in pisatelj v eni osebi, Šarotar, je kljub vsemu še nekakšen pogoji optimist.
Kot zapiše v XXX. se “potovanje zares začne, ko se vrača; na poti proti domu Nikomah se spominja, v daljavi, v namišljeni bližini, ki pričara mu jo privid, vznemirljivo pričakovanje, hrepenenje, ki ga nenadoma preplavi, ko v sandalih preči Alpe…” in sklene knjigo s trditvijo: “Turizem je uteha za laike. Brezdomci, tavajoči in mrtvi, ki nosijo jih na hrbtih ostareli sloni, še ohranjajo smisel. Vsi vedo. Poti nazaj ni več.”
Nikomah poroča Dušana Šarotarja je vse, kar si bralec želi in zna prebrati. Kot katekizem, le da brez Boga in njegovega stvarjenja sveta.
Nikomah je Dušan Šarotar sam, le da je tihi opazovalec sveta in se v njegova dogajanja ne vmešava; vse kar vidi, opazuje, od daleč spremlja, je zgolj refleks nekega tujega sveta, dvojnika, zato pisatelj ne priznava enojnosti kakršnega koli horizonta, ker je v zapisih vse hkati res in skrivnost hkrati.
XVIII: “…Enajst milijard let je od tega, a voda se ni usmradila, brez barve in vonja plava kaplja v najbolj oddaljenem vesolju, odseva v sebi, kar videla je na brezmejni poti. Kdor pride na rob vesolja, se bo lahko odžejal…”
Nikomah odpira temeljno vprašanje: kdo loči dušo od telesa ?
Odgovor vsekakor ni samo v branju te knjige, ampak še več zunaj nje same. S tem pa pisatelj bralca ne le vabi, ampak zavezuje v imenu nekega zgodovinskega pojava ali osebe, ki se pojavlja v samem naslovu. Kako redek slučaj. Pojem življenjske izbire v knjigi ni zabeležen, je pa evidentno vseprisoten.
Marijan Zlobec