KRITIK.si

Pregledna razstava kiparja Ivana Zajca (1869–1952) v Narodni galeriji vzbuja veliko zanimanje likovnega občinstva, a bi glede na splošno poznavanje njegovega Prešernovega spomenika v Ljubljani pričakovali še večjo radovednost in bolj množični obisk, najraje organiziran za različne šole, ki bi morale pripeljati svoje dijake ali učence bolj pogosto v prestolnico na kulturne prireditve, kot je bilo včasih, ko so v Ljubljano od drugod vozili posebni vlaki in avtobusi.

Razstava Ivana Zajca v Narodni galeriji, vse fotografije Marijan Zlobec

Razstavo je pripravila umetnostna zgodovinarka dr. Mateja Breščak, ki je iz Zajčevega kiparstva tudi doktorirala in je bila najprimernejša za poglobljeno in odlično študijo o kiparju v katalogu. Ta daje še precej možnosti za dodatne osvetlitve kiparjevega dinamičnega življenja, vsaj v času, ko je bival kar veliko let v tujini, največ na Dunaju, pa v Münchnu, Parizu, celo New Yorku. Ta njegova biografska dinamika, ki je seveda povezana z mnogimi imeni takratne likovne umetnosti, šol, pedagogi, strokovnimi komisijami, kuratorji, naročniki, mentorji oziroma sponzorji ter eno osrednjo podpornico…, preseneča in umetnika samo še bolj povzdigne v krog nacionalne umetniške elite, čeprav se zdi, da se je ravno ob Prešernovem spomeniku nanj zlilo največ gnojnice. Čeprav ne brez osebnega trpljenja, je iz vsega, kar se je v javnosti dogajalo okrog njega, na koncu izšel kot zmagovalec.

Adam in Eva, 1896

Preseneča, da sta bila do Zajca kritična celo Ivan Cankar in Oton Župančič, čeprav sta bila oba dovolj let na Dunaju, da sta tam videla vrsto vplivnih spomenikov, ki so povzdignili avstrijske, pa tudi nemške umetniške veličine, mestne ali državne, in sta lahko primerjala avstrijsko “normalnost” z nepričakovano Zajčevo ambicioznostjo in željo po enakovrednosti Dunaja in Ljubljane. Zajec je s Prešernovim spomenikom želel biti svetovni kipar, doma pa premagati vsaj Ganglov spomenik Valentinu Vodniku (1888/odkritje 1889), ki je na Ljubljanski tržnici danes obrnjen stran in ne vzbuja kakšnega večjega zanimanja javnosti. Bolj je odprto vprašanje, koliko je na Zajca vplival prav tako Ganglov spomenik polihistorju Janezu Vajkardu Valvasorju, ki so ga odkrili leta 1903. Tu se kajpada postavi primerjalno vprašanje, kam je izginila slovenska narodna samozavest, da v središču Ljubljane ne moremo dobiti nobenega individualnega spomenika kakemu velikemu Slovencu. Spomenika Edvardu Kocbeku in Borisu Pahorju sta umaknjena v Tivoli in s tem v bistvu porinjena na obrobje javnosti. Nekaj poprsij je postavilo Društvo slovenskih pisateljev, Slovenska matica, prav tako Glasbena matica pa sta pozabili, da je v zadnjih desetletjih umrlo že kar precej pomembnih pisateljev, znanstvenikov, skladateljev in bi bilo primerno, ko bi dobili svoje spomenike na Vegovi.

Kam je izginil spomenik Josipu Murnu v Knafljevem prehodu ni znano. Preseneča molk več osrednjih umetniških društev, ki jih očitno prav tako problematika spomenikov pomembnih Slovencev v Ljubljani ne zanima. Očitno to ne zanima niti Ministrstva za kulturo in ne MOL, čeprav je vseeno aktivnejši od MK. Pri Zajcu je en tak primer: načrtovani spomenik Juriju Vegi, ki je nazadnje bil postavljen na trgu pred župnijsko cerkvijo sv. Martina v Moravčah, kakih 70 let kasneje pa so Vegovo poprsje odkrili pred Fakulteto za elektrotehniko, logično pa bi bilo, da bi imeli celopostavni spomenik svetovno znanemu in seveda pomembnemu matematiku na sami Vegovi ulici.

Kam so postavili spomenik jezikoslovcu in slovničarju dr. Jožetu Toporišiču je čista groza, saj tega nihče ne ve in ne vidi. Opera SNG je s spomenikom Juliju Betettu očitno že končala svojo zgodovino. Imamo Župančičevo ulico brez Otona Župančiča… Na srečo je Ljubljana dobila kar dva spomenika generalu Rudolfu Maistru in je drzno kiparsko oblikovan in opremljen prostor okrog in na samem Mesarskem mostu. Posebno opazen je spomenik županu Hribarju, ki pa je bolj vržen na tla kot postavljen veličastno, tako kot Prešeren. Zanimiva je v bistvu kompozicija v spomin Maksu Fabianiju na Roški cesti. Logično pa bi bilo, da bi pred Centrom Rog dobili drugačen spomenik, povezan s tovarno Rog, ne pa z izbrisanimi. Tega bi bilo za navesti še zelo veliko, a se vrnimo k Ivanu Zajcu.

Krotilka kač kot secesijska svetilka

Ko preberem v katalogu podrobno analizo, seveda ne vsega, kar je bilo napisanega o spomeniku, in pogledam na Prešernov spomenik danes, bi zlahka potegnil sklep, da je celoten spominski in slavilni projekt še kako uspel. Ljudje imajo Prešernov spomenik radi, bodisi domačini ali še bolj turisti, ki se najraje vsedejo na kamniti podstavek. Tega je kot skulpturo v zraku zasnoval slovenski dunajski arhitekt Maks Fabiani. Spomenik je za tedanji čas, pa tudi za danes monumentalen, ambiciozen, spodbujevalen in povezovalen, zato ne preseneča, da se ravno okrog njega dogaja toliko različnih javnih dogodkov, kot nikjer drugje v državi.

Danes bi bila nujna postavitev ob Ljubljanici še en spomenik, in sicer Urško in Povodnega moža, in sicer tako, da bi bila gola Urška ob robu kanala oziroma stene, kakih 20 m stran od Prešerna, Povodni mož pa deloma v vodi, odvisno od gladine reke. Vsekakor bi bila z rokami povezana, tako kot pripoveduje Prešernova pesnitev, in celopostavna, baladna; Povodni mož Urško povleče v vodo.

Prešernov spomenik je nastajal na Dunaju, tako po ateljejski kot livarski plati. Če bi Zajec moral ustvarjati v Ljubljani, spomenika nikoli ne bi bilo. Monarhija je Slovencem dala svetovljanske možnosti, čeprav so žal v finančnem smislu večinoma ostajali reveži.

Če bi nekdo napisal knjigo o študiju slovenskih umetnikov v tujini nekoč in o provincialnem študiju v Ljubljani danes, bi zlahka opazili, da je bila ambicioznost in umetniška vizija nekdanjih slovenskih umetnikov večja. Spomnimo se na slikarko Ivano Kobilca, ki je v tujini zlahka (pogojno rečeno seveda) krmarila svoje ustvarjalno življenje, ko pa je v Ljubljani naslikala veliko sliko Slovenija se klanja Ljubljani, se je nanjo takoj spravil Rihard Jakopič. Anton Ažbe je v Münchnu obvladoval likovni svet in slikal slike, “ki niso za v Ljubljano”, kot je omenil gostu na obisku. Teh slik niso še našli, čeprav so vsaj delno opisane. Če je bil Zajec s svojo golo muzo za Ljubljano “pornografski”, bi bil Ažbe s svojo Ledo z labodom (kot sledi iz opisa) prav tako. Ažbe je bil še hujši, ker je verjetno naslikal prizor mitološkega seksa z živaljo, bi se dalo pomisliti. A tu naredim piko, saj ne vemo, kje je še devet Ažbetovih iz opisov znanih njegovih slik.

Ženska, poprsje

Ker sem bil v času odprtja razstave v tujini, lahko povzamem poročilo o otvoritveni slovesnosti s spletne strani samega Ministrstva za kulturo.

“4. oktobra so v Narodni galeriji odprli pregledno razstavo kiparja Ivana Zajca (1869–1952). Razstavljenih je 70 umetniških del v marmorju, bronu, glini in mavcu, opremljenih z avtobiografskimi izpisi in podatki o življenju, šolanju in delu kiparja, ki je širši javnosti najbolj znan po Prešernovem spomeniku v Ljubljani.

Kipar Ivan Zajec sodi v prvo generacijo slovenskih zgodnjemodernih kiparjev. Njegov kiparski opus, ki obsega tako javne spomenike, arhitekturno, nagrobno in cerkveno plastiko, kot tudi alegorične, žanrske in portretne motive, doslej še ni bil temeljito preučen. Ivan Zajec je ustvarjal v različnih historičnih slogih, akademsko realističnem slogu, v posameznih delih pa lahko zasledimo tudi secesijske prvine. Na njegovo ustvarjanje v zgodnjem obdobju je imela največji vpliv usmeritev Dunajske akademije, ki je takrat dajala prednost baročnemu, klasicističnemu, poznoantičnemu ter renesančnemu izročilu. Zajec je pogosto upodabljal živali in eksotične like, na primer bukolike in favne.

Do upokojitve leta 1940 je poučeval na oddelku za arhitekturo tedanje ljubljanske tehniške univerze. Leta 1950 je kot prvi kipar prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, leto prej pa so mu v Narodni galeriji ob njegovi osemdesetletnici pripravili monografsko razstavo.

Prvo pregledno razstavo kiparja Ivana Zajca je odprla ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko. V svojem pozdravnem nagovoru je povedala, da je Ivan Zajec v kolektivni spomin vseh prebivalcev in obiskovalcev Ljubljane vpisan prav zaradi Prešernovega spomenika. »Spomenik sprva ni bil dobro sprejet. Z leti pa je javna skulptura, ki sprva ni zadoščala ne formalnim ne vsebinskim standardom svojega časa, postala pomemben del skupnega prostora. Pred spomenikom so se zgodili številni pomembni zgodovinski dogodki, zborovanja, vsako leto ob 8. februarju pred njim poteka branje poezije, je pa tudi prostor zbiranja in druženja. Prešernovemu spomeniku sledi prostorsko oblikovanje celotnega Prešernovega trga, ki je danes, kljub temu da arhitektu in urbanistu Jožetu Plečniku njegova umeščenost v trg ni bila blizu, danes del nedeljive celote trga,« je še poudarila ministrica. Zahvalila se je vsem, ki so Zajčevo delo pomagali osvetliti in ga predstaviti v novi luči. Poudarila je, da je še veliko neodkritega in da bo prav pričujoča razstava zagotovo doprinesla k temu, da odkrijemo še kaj novega.”

Narodna galerija sama predstavlja Ivana Zajca

Kiparski opus Ivana Zajca, avtorja Prešernovega spomenika, doslej še ni bil deležen temeljitega proučevanja. Obsega javne spomenike, nagrobno, cerkveno in arhitekturno plastiko ter portretne, alegorične in žanrske motive. Slogovno sega od historističnih slogov in secesije do posameznih poskusov slikovitega impresionističnega in programskega povojnega socialističnega realizma.

Za kiparstvo je Ivana Zajca navdušil že njegov oče kipar Franc Ksaver Zajec. Prav v očetovi delavnici je pridobil prvo kiparsko znanje, nato pa mu je premožna sorodnica Josipina Hočevar iz Krškega omogočila študij na dunajski akademiji. Tam je v letih 1889–1893 študiral pri kiparju sočasne dunajske spomeniške plastike Edmundu von Hellmerju in leta 1896 zaključil specialko pri Karlu Kundmannu. Dobro šolanje mu je zagotovilo zanesljivo tehnološko in obrtniško znanje, ki se kaže v obdelavi detajlov in spretni manipulaciji različnih materialov.

Krotilka kač, 1900

Po postavitvi Prešernovega spomenika v Ljubljani 10. septembra 1905 se je Zajec januarja 1906 odpravil v Pariz. Doslej je bilo znano, da je tam razstavljal leta 1906, a na osnovi navedb v virih zdaj vemo, da je v Parizu v Salonu razstavil dve deli tudi naslednje leto, tam pa je razstavljal že leta 1900 na svetovni mednarodni razstavi. Avgusta 1907 je odpotoval v New York. V London je zagotovo potoval poleti 1912, a to ne izključuje možnosti večkratnega potovanja v britansko prestolnico. Oktobra 1910 se je preselil v Trst, tri leta pozneje pa v Rim, kjer je ostal do leta 1915, ko je bil interniran na Sardinijo. V Rimu je na II. mednarodni razstavi Secesije leta 1914 razstavil plastiko Ranjena Amazonka. Iz internacije na Sardiniji se je vrnil avgusta 1919, ko je prijavil bivališče v Ljubljani, kjer se je ustalil do konca življenja. Po vrnitvi v Ljubljano je kipar kar nekaj let životaril brez službe, saj mu, kakor razberemo iz njegovih pisem in osebnih zapisov, oblast ni naklonila priznanja za narod pomembnega umetnika. Potrjena je Zajčeva udeležba na umetniškem tekmovanju na olimpijskih igrah leta 1924 in odkrit je naslov dela, s katerim se je tekmovanja udeležil. Od leta 1927 pa do upokojitve leta 1940 je poučeval modeliranje na Oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete v Ljubljani. Državno finančno podporo je prejel po drugi svetovni vojni, ko je v začetku leta 1947 dobil priznanje in prešel pod uradno zaščito države. Leta 1950 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Kljub sočasnim francoskim vzorom so na kiparsko ustvarjanje Ivana Zajca najbolj vplivali profesorji dunajske akademije in njihovi že postavljeni spomeniki ob dunajskem Ringu, ki si jih je kipar v času svojega dolgoletnega bivanja na Dunaju lahko vsakodnevno ogledoval ter povzemal njihove vzorce tako pri zasnovi svojega spomeniškega in nagrobnega kiparstva kot pri obli plastiki v splošnem.

Na razstavi je predstavljenih sedeminpetdeset del v marmorju, bronu, mavcu in glini, ki jih je kipar snoval v središčih, kjer je živel in ustvarjal, in sicer: Ljubljana, Dunaj in München, Pariz, New York, Trst, Dubrovnik, London, Rim, internacija na Sardiniji in končna ustalitev v rojstni Ljubljani. Predstavljeni so arhivski biografski izpisi, podatki o šolanju, poznejšem pedagoškem delu, o kiparjevem finančnem položaju, njegovem obsežnem opusu, naročilih, izdelavi za prosti trg in statusni samostojnosti v primerjavi s sočasnimi slovenskimi kiparji.

Znanih Zajčevih del je več kot 300

Razstava, čeprav obsega kar 59 del, ne more prikazati vsega, kar je Zajec v svojem dinamičnem življenju ustvaril. Iz Kataloga del je razvidno, da je veliko del stacionarnih, bodisi kot razni spomeniki, npr. Jurija Vege, za katerega je zasnoval veliko bolj monumentalen projekt, kot je bil kasneje kot doprsno obeležje postavljen v , cerkvena oprema, nagrobniki, osnutki, modeli, osebna ali družinska naročila… V tem delu kataloga so reprodukcije, tako kot v katalogu Hinka Smrekarja, precej majhne. Načeloma pa je prostop dr. Mateje Breščak pravilen, saj pove o delu vse, kar je znano, vključno z literaturo o njem. Je pa v samem tekstu informativnost premalo natančna. Če dr. Breščak v opombi zapiše Slovenec 1903 str. 2 ali Slovenski narod 1929 str. 2…si ne morem pomagati, dokler ne odkrijem omembe v Literaturi, ne pa v samem tekstu, kar bi bilo bolj praktično in bi bilo prostorsko v isti vrstici, tako pa opombe bralca zavajajo oziroma mu ne pomagajo, če bi želel v digitaliziranih medijih pogledal objave v celoti.

Deklica z mucko, ok. 10906/1907

S tem v zvezi je še hujši problem nedigitalizirana Zapuščina Jožeta Ilca v Dokumentaciji Moderne galerije. Ta obsega okrog 3000 rokopisnih pisem Rihardu Jakopiču okrog sto korespondentov. Ko je pred leti MG naslovila na Ministrstvo za kulturo prošnjo za financiranje digitalizacije (menda v višini 1000 evrov), je bila prošnja zavrnjena. (Tu naj omenim, da je bivši kulturni minister dr. Vasko Simoniti zasebnemu Katoliškemu inštitutu rektorja nekdanjega ljubljanskega nadškofa dr. Antona Stresa v svojem mandatu dvakrat nakazal po 100.000 evrov; menda za digitalizacijo domobranskega oziroma emigrantskega tiska).

Kozakove sanje, 1904

Kulturna ministrica dr. Asta Vrečko bi morala nemudoma omogočiti digitalizacijo nacionalno pomembnih dokumentov, najprej tistih, za katere vlada v javnosti večje zanimanje. Govorimo o milijardi evrov, ki naj bi jih Slovenija dobila za digitalizacijo države. Tega ni ravno opaziti, razen škandalov v zvezi z nabavo računalnikov za šole.

Portret Tržačanke, 1911

Dr. Mateja Breščak je v svoji študiji v katalogu večkrat uporabila in citirala različna pisma, v katerih je omenjen Ivan Zajec, četudi v korespondenci drugih umetnikov, kot Jakopič – Berneker, ali pa npr. samega Zajca z Jakopičem… A je obiskovalcu Dokumentacije Moderne galerije na Metelkovi dovoljeno vsako pismo pregledati le enkrat.

Ivan Zajec je tematsko in ustvarjalno širši kot se misli

Dr. Breščak omenja srečanje Zajca z Meštrovićem, pri čemer pa se sklicuje na knjigo Irene Kraševac, češ da ni jasno, ali je Meštrović leta 1902 razstavljal v dunajski Secesiji, katere član je tega leta postal. V dunajskih univerzitetnih objavah zasledim, da je “leta 1902 postal član dunajske secesije in je razstavljal na njeni letni razstavi, kar mu je pomagalo prejeti pozitivne kritike.” Iz samih katalogov Secesije v letu 1902 to ni razvidno. V slovenski umetnostni zgodovini nasploh manjka osrednja in celovita knjiga Slovenski umetniki na Dunaju, ki bi seveda vsebovala tudi pregled literatov in glasbenikov, pa še znanstvenikov, ali pa bi oni potrebovali svojo knjigo, prav tako kot politiki.

Adam in Eva ali verjetno kot Izgon iz raja ?

Tu bi bilo seveda na mestu vprašanje, ali je Ivan Zajec razmišljal o članstvu v Secesiji, če je že sodeloval z Maksom Fabianijem, ki pa je bil njen član, tako kot Jože Plečnik, od katerega pa slovenski umetniki niso dočakali kakšne pomoči, je pa poskrbel zase, saj je v Secesiji razstavljal že na petnajsti razstavi decembra 1902, leta 1905 pa postavil najbolj klerikalno razstavo v vsej zgodovini Secesije ?