Zgodovinar in diplomat dr. Andrej Rahten je pri Celjski Mohorjevi družbi izdal monografijo V prah strti prestol s podnaslovom Slovensko dojemanje habsburške dinastije v postimperialni dobi. Predstavitev je bila pred kratkim v Atriju ZRC SAZU.
Predstavitev knjige v Atriju ZRC SAZU, vse fotografije Marijan Zlobec
Založba CMD knjigo predstavlja kot Nesojeni monarh v službi idealov združene Evrope.
Navadili smo se, da slovensko slovo od habsburške dinastije jeseni 1918 ponazorimo z besedami voditelja slovenskih katoliških narodnjakov Antona Korošca, ki je zadnjemu cesarju Karlu dejal: »Veličanstvo, prepozno je. Usoda je že odločila!« To je ena izmed iztočnic, ki uvede monografijo o poslednjem nesojenem pretendentu na habsburški prestol, intelektualcu, svetovljanu in zapriseženem Evropejcu, Ottu von Habsburgu. Delo celostno zaokroža poglobljeno in vsestransko analizo časa ter prostora avtorjevih predhodnih del Od majniške deklaracije do habsburške detronizacije (2016) in Po razpadu skupne države (2020).
Predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa dr. Petra Svoljšak
Monografija Andreja Rahtena ni samo zgodba o zadnjem cesarskem kandidatu za habsburški prestol, temveč veliko več. Besedilo monografije je zato poglobljen in široko zastavljen pregled slovenskih gledanj in dojemanj habsburške dinastije v času, ko ta ni bila več na prestolu, a je po svojih posameznikih še vedno imela določen vpliv. Nekronani cesar Otto von Habsburg je bil nosilec ideje svojih prednikov in je imel izvirno oseben odnos do držav, ki so se razvile na pogorišču podonavske monarhije, vključno z novonastalo južnoslovansko državo.
Ravnateljica CMD dr. Tanja Ozvatič
Usoda družine, ki se je morala zaradi nenaklonjenosti uradne Avstrije večkrat seliti in iskati prostor pod soncem, pa mu je pomagala, da je prešel stopnjo zgolj čakajočega pretendenta ter se razvil v razgledanega in uglednega politika, ki je s svojimi kozmopolitskimi držami zastopal klasične vrednote srednjeevropske družbe in nato prispeval pri priznanju osamosvojitvenih teženj vrste narodov, med temi tudi Slovencev, ter pri njihovem vključevanju v Evropsko unijo.
(Iz recenzije prof. dr. Bogdana Kolarja).
Dr. Bogdan Kolar
Andrej Rahten v pričujočem delu zaokroža trojni monografski prikaz konca habsburške monarhije, slovensko-avstrijskih razhajanj in vrednostnih pogledov v slovenskem in mednarodnem prostoru na Habsburžane po njihovi ugasli môči. Skozi njegovo celotno življenjsko pot se posebej posveti osebnosti in širokemu političnemu delovanju prvorojenca zadnjega habsburškega vladarja Karla, Otta von Habsburga – od njegovih restavracijskih prizadevanj v različnih političnih položajih, kasnejši odpovedi družinskemu prestolu, vodenju panevropskega gibanja in dela v Evropskem parlamentu, do podpore slovenski osamosvojitvi in vključevanju Slovenije v evropski integracijski proces.
Iz recenzije dr. Jurija Perovška. (Iz predstavitve).
Dr. Jurij Perovšek in dr. Andrej Rahten
Ob knjigi V prah strti prestol se je odprlčo vprašanje, kot ga citira avtor: “Redko pa se vprašamo, zakaj (večinoma resda samo delno ohranjeni) spomeniki iz obdobja pred komunistično Jugoslavijo čemijo v kleteh muzejev in se jih ne restavrira ter vrne na stara mesta? Tudi tisti, ki danes načeloma nasprotujejo podiranju spomenikov, o tem sploh ne spregovorijo. Podobno velja za res nenavaden izbor imen ulic, za katera se pogosto zdi, da so kombinacija nekakšne inercije zatečenega stanja, oblastniške samovolje in nepoučenosti. Zakaj se ne sledi zgledu narodov, ki imajo večje spoštovanje do zgodovine? V evropski prestolnici, v Bruslju imata vsak svojo ulico tako Marija Terezija kot tudi Jožef II., pa tega nihče ne šteje za znak nekakšne habsburške nostalgije ali zgodovinskega revizionizma.
Razstava o Ottu von Habsburgu, foto Marijan Zlobec
V Opatiji, na primer, se lahko sprehajamo tako po Ulici maršala Tita kot tudi Obalnom šetalištu Franje Josipa. Kljub temu (ali pa morda tudi zato) je hrvaška historiografija zmogla vzpostaviti kritično distanco do obeh oblastnikov. Celo v nekoč iredentističnem Trstu, kjer je eden od osrednjih trgov poimenovan po atentatorju na Franca Jožefa Oberdan(k)u, stojita danes ponovno spomenika cesarici Sisi in miramarskemu gospodarju Maksimiljanu.
Habsburški prestol je res ostal strt v prahu. A to ne bi smela biti ovira za vsestransko vrednotenje slovenskega dojemanja nekdanje dinastije v postimperialni dobi, ki sega tudi preko starih floskul o »ječi narodov« in »gnili monarhiji«. Tajiti ali prikrajati zgodovinsko vlogo vladarjev je seveda možno nekaj časa, nikakor pa ne večno. Pa naj bodo z Dunaja, iz Beograda ali Kumrovca. (Str. 366)
Zgodovinske snovi je še ogromno, ne le Otto von Habsburg
O spomenikih v Ljubljani, njihovem izginotju, uničenju ali odsotnosti sploh je obsežno knjigo napisal zgodovinar dr. Božidar Jezernik in ji dal naslov Mesto brez spomina. Da, Ljubljana ima premalo spomenikov, zlasti pa slovenskih in Slovencem, ne pa tujim dinastijam in tujim vladarjem. Za tako stanje so krivi vsi: država, MOL, kulturna in znanstvena društva, širša civilna javnost.
Dr. Andrej Rahten
Stavim, da bo prvi celopostavni spomenik v Ljubljani dobil prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan, in to tam, kjer je na Trgu republike izrekel znameniti stavek: “Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan!”
Na tiskovni konferenci, ki so se je udeležili mnogi nekdanji, starejši slovenski politiki, diplomati in znanstveniki, ki so bili na tak ali drugačen način povezani s Habsburžani ali njihovo dinastijo, nasploh s sosednjo Avstrijo, se je zdelo, kot da nastopa čas močnejše ali bolj prefinjene, bolje profilirane, strpnejše, odprte, a spet ne “popuščajoče” obravnave vsaj zgodovine za omenjeni čas habsburške monarhije in dinastije. Bolj se kaže razpon, v katerem je veliko prostora za vsakršne osvetlitve, za nas kajpada pomembne, da jih kot take zaznamo in znamo obelodaniti sami.
(Drugi kompleks tem je avstrijska nacistična okupacija in nasploh čas od združitve ali priključitve Avstrije k Nemčiji od leta 1938 dalje, in kaj vse je to prineslo, iz česar pa sedanje generacije zgodovinarjev v obeh državah ne bodo naredile zgodovinskega izpita. Tako kot ne Italijani ali Nemci s svojimi zgodovinarji. Iz tega obdobja imamo sedaj le slovensko blatenje samih sebe).
Otto von Habsburg je še pred predstavitvijo knjige v Madžarskem kulturnem centru Franza Liszta dočakal okroglo mizo in razstavo o njegovih stikih s Slovenci; imel jih je tako z Ljubljano kot Mariborom in obe mesti večkrat obiskal. Spominjamo se ga zlasti po prvih srečanjih z dr. Francetom Bučarjem, kot so bili medijsko odmevni še predno smo dobili ali je nastala samostojna država Republika Slovenija. Poleg dr. Bučarja se je že tedaj srečal z ljubljanskim nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem, kasneje seveda še z mnogimi.
Zgodovinske snovi za raziskovanje je še veliko
Dr. Rahten je premalo odločno kritičen do Avstrije, še posebej če pomislimo na njihovo medvojno željo, da ponovno pridejo do Mare nostrum, in jim je nekaj časa, zlasti po kapitulaciji Italije za nekaj časa celo uspelo. Omenjeni spomenik Slovencu Oberdanu ali Oberdanku, kot ga poimenuje pisatelj Boris Pahor, je del širše zgodbe; bil je žrtev, ker ga kot Slovenca ne bi bilo škoda, četudi atentat ne bi uspel, kar seveda ni. In so ga obesili.
Razstava je bila medijsko premalo poudarjena in opažena
Knjiga o Ottu von Habsburgu bo izzvala še dodatna pričevanja, še posebej tistih, ki se ga še spominjajo in smo jih opazili na predstavitvi, kot so dr. Ludvik Toplaka, dr. Andrej Umek, veleposlanik na Dunaju Bojana Grobovšek…
Na koncu je omenjen zadnji avstrijski cesar Karel I., ki so ga razglasili za blaženega. Dolgo je čakal na to svetost. Od svoje smrti leta 1916, ko se je možne beatifikacije spomnila in željo izrazila cesarica Cita, pa do leta 2004 s slovesno beatifikacijo na Trgu sv. Petra v Vatikanu, ki jo je vodil papež Janez Pavel II. Pa k temu ni prispevala portugalska turistična Madeira, kjer je cesar umrl.
Marijan Zlobec