Razkošna monografija o Klasični gimnaziji Maribor

Mariborski založnik, zbiratelj kulturne dediščine, še posebej povezane z Mariborom in Štajersko, publicist, galerist, avtor razkošnih monografij, kot jih ne bi izdal nihče drug, Primož Premzl, je pred kratkim izdal monumentalno Nepozabljeno Klasično gimnazijo Maribor. Knjigo so najprej predstavili v dvorani Pravne fakultete v Mariboru, zatem pa v dvorani SAZU v Ljubljani. Primoža Premzla na 39. Slovenskem knjižnem sejmu ni bilo. Stroški za individualne založnike so se nesorazmerno z možnostmi prodaje svojih knjig skokovito povečali in v bistvu nič ne prodaš, ampak le razdaš, pa še ni dovolj za pokritje vseh stroškov.

Naslovnica knjige, foto Marjan Toš

Obsežna monografija šole, iz katere je v dolgi zgodovini prišlo veliko uglednih imen – od dr. Antona Korošca, akademika Antona Trstenjaka, prof. dr. Vekoslava Grmiča, dr. Branka Krefta in mnogih drugih, je in še bo veliko presenečenje za vso Slovenijo.

Kot rečeno so predstavili obsežno monografijo z naslovom Nepozabljena Klasična gimnazija Maribor najprej v veliki dvorani Pravne fakultete Maribor, v stavbi, v kateri je do leta 1959 domovala nekdanja Klasična gimnazija Maribor. O nastajanju in vsebini te izjemno dragocene publikacije so spregovorili ravnatelj Prve gimnazije Herman Pušnik, članica uredniškega odbora akademikinja prof. dr. Alenka Šelih in založnik Primož Premzl. Ob sedanjem ravnatelju Hermanu Pušniku je bila govornica na predstavitvi najprej akademikinja dr. Alenka Šelih – ena od osmih akademikov, ki so obiskovali to gimnazijo -, ki je najbolj zaslužna za knjigo in je zanjo prispevala del sredstev iz svoje Zoisove nagrade. S prispevki je sodelovalo kar 151 avtorjev, večina je izpisala delovne portrete izbranih dijakov ali profesorjev, nekateri pa so napisali besedila za četrti del zbornika, Spomini nekdanjih dijakov in dijakinj.

Knjigo na 560 straneh so uredili Barbara Damjan, Filip Dougan, Herman Pušnik kot predsednik uredniškega odbora in glavni urednik Primož Premzl. Lektorici sta bili Metka Kostanjevec in Aleša Marovt, korekture je opravila Metka Damjan, za grafično podobo knjige pa je poskrbel Matjaž Wenzel. Knjigo je v nakladi 600 izvodih izdal in založil Umetniški kabinet Primoža Premzla iz Maribora.

Stavba je bila po načrtih graškega arhitekta Wilhelma Bücherja zgrajena leta 1873, ni v knjigi

Predstavitve so se udeležili številni nekdanji dijaki te gimnazije, ki je v mestu ob Dravi nastala po dolgotrajnih prizadevanjih in je delovala dvesto let. Zaradi reforme osnovnega in srednješolskega izobraževanja v nekdanji Jugoslaviji je bila v šolskem letu 1958/1959 ukinjena. Njeno delo danes deloma opravlja Prva gimnazija Maribor. V knjigi so poleg zgodovinskega pregleda o nastanku in poslanstvu te šole še posebej dragoceni osebni spomini nekdanjih dijakov, ki posredujejo osebne, mladostniške vtise in spomine na čas, ki so ga preživeli na tej nepozabljeni šoli.

Stara fotografija, ni v knjigi

Gimnazije, pripravljalnice za univerzo, so bile v svojih začetkih vedno šole, ki so temeljile na klasični izobrazbi – tisti, ki naj bi dajala širino duha in trdnost etičnih temeljev človeka. Mesta so si zato močno prizadevala, da bi jih pridobila in so jih nato podpirala.

Zgodovinski sprehod maturantov leta 1956, ni v knjigi

Moč posamezne šolske institucije v veliki meri izhaja iz dveh virov: iz moči, kvalificiranosti in prizadevnosti tistih, ki učijo, in iz kakovosti tistih, ki se učijo – temelji torej na skupnosti profesorjev in dijakov. Monografija ta dva temelja prikazuje na eni strani s predstavitvijo nekaterih najbolj izstopajočih ravnateljev in profesorjev ter profesoric te šole, na drugi pa s kratkimi predstavitvami tistih njenih dijakov in dijakinj, katerih življenje in delo sta vtisnila pečat življenju v mestu, v katerem so se šolali, v njegovi regiji, v širšem slovenskem ali celo mednarodnem okolju. Prikaz dela tako enih kot drugih je v resnici impozanten in vzbuja spoštovanje. Šele če se pomen in vpliv šole razčlenita skozi daljše časovno obdobje in z različnih zornih kotov, je mogoče uvideti njen vpliv na življenje in družbo tako v času in prostoru, v katerem deluje.

Uradna fotografija, ni v knjigi

Knjiga je urejena tako, da bralec v njej hitro najde svojega znanca, prijatelja, morda sorodnika, za katere ve, da so se šolali na mariborski gimnaziji. Najbolj presenečen pa je nad tako veliko nnožico znanih Slovencev, ki so hodili na gimnazijo, ter njihovo življenjsko potjo kasneje, vse do poznih let, sodobnosti ali do starosti in za mnoge že smrti.

Prva gimnazija Maribor, ni v knjigi

Gimnazija je pomembna toliko, kolikor znanih in pomembnih ljudi je vzgojila. Seveda pa mora na koncu priti človek, ki se tega zaveda in da pobudo za tak monografski prikaz. Če ima Maribor Primoža Premzla, je to rariteta na državni ravni, ker bi se bralec naprej vprašal, kje pa so druge slovenske gimnazije in srednje šole, ali nimajo ničesar za pokazati in predstaviti.

Včasih, ni v knjigi

Da Ljubljana spi, je vedel Srečko Kosovel, ko je bil zapisal ta verz. Ljubljana žal nima Primoža Premzla, ima pa sto drugih, ki pa nimajo takih ambicij, sicer bi še poprej dobili podobno monografijo v metropoli. Npr. če se spomnimo Cankarjeve Realke, pa Šubičeve gimnazije, pa Gimnazije Poljane, pa Bežigrajske gimnazije…

Knjiga ima zelo jasno zgradbo. Najprej je Predgovor uredniškega odbora, Uvod (Alenka Šelih, Herman Pušnik), potem pa sledi bogat in obširen Zgodovinski pregled, v katerem kot pisci posameznih poglavij sodelujejo Jan Šedivy, Dragan Potočnik, Ivan Mravljak, Jure Maček, Janez Pastar, Brane Senegačnik, Metod Mikuž, Bogo Teply, Roman Mirnik, dodani so seznami, kot Seznam v drugi svetovni vojni uničenih knjig, Število maturantov v letih med 1850 (prva matura – tečajni izpit) in 1959 ter Seznam akademikov, rektorjev in ministrov.

Sodobnost, ni v knjigi

Tretje poglavje predstavlja izbor ravnateljev, profesoric in profesorjev.

Četrto poglavje je namenjeno predstavitvi nekdanjih dijakov in dijakinj, uveljavljenih doma ali v tujini.

Peto poglavje so pričevanja in spomini nekdanjih dijakinj in dijakov ter profesorice.

V šestem poglavju Robert Čepon spregovori O pomenu poznavanja grško – rimske antike za razumevanje časa, v katerem živimo.

Sedmo poglavje je namenjeno predstavitvi različnih kazal imen, še posebej po njihovih kasnejših poklicih, lastnikov slikovnega in arhivskega gradiva, fotografij in likovnih del, predstavitev avtorjev besedil.

Za bralca knjige, ki ni hodil na to gimnazijo ali ni iz Maribora, je zanimivo vse tisto, kar mu vzbuja radovednost glede na ljudi, ki jih osebno pozna, bodisi neposredno ali sprično njihove zgodovinske pojavnosti in vloge.

Sam sem odkril precej zanimivih predstavitev oseb, ne glede na njihovo usodo ali politično opredelitev (Ciril Žebot, Rudolf (Ruda) Jurčec, Stanko Kociper), ali samih pričevanj le-teh, ki jih poznam, a ne iz takšne perspektive ali pričevanja. Vsega je veliko več, kar pokaže eno plat knjige.

Ni mi pa jasno, zakaj so pri nekaterih osebah, kot pri dr. Maksu Šnuderlu, izpuščena dela, ki so jih napisali, kot Fašistično-domobranski teror nad Slovenci (1944), v kateri poimensko omenja okrog 1300 domobranskih zločinov nad partizani in pripadniki OF ali celo samo njej naklonjenim osebam. Poimensko je zabeleženih nad 600 zločincev, med njimi so duhovniki, ki so osebno klali ranjene partizane. Prav tako ni predstavljena Šnuderlova literatura (Človek iz samote, Od polnoči do polnoči, Izgubljena zemlja, Osvobodeje meje, Pravljica o rajski ptici, Lopovščine). Avtorja gesla ali opisa dr. Saša Zagorc in dr. Samo Bardutzky tega ali ne vesta ali pa nočeta vedeti. To me seveda ne informira, ampak bolj kot ne zavaja.

V predstavitvi legendarnega literarnega zgodovinarja dr. Franceta Kidriča dr. Tjaše Markežič celo manjka opis njegove knjige in prve najobsežnejše biografske monografije Prešeren 1800 – 1838. Življenje pesnika in pesmi  ter v drugi knjigi celovita izdaja Prešernovih Poezij in pisem. Manjkajo Zoisova korespondenca, Korytkova pisma, Prešernov album, Korespondenca Janeza Nepomuka Primca, Dobrovský in slovenski preporod njegove dobe... Kako je možno, da nekdo, ki nosi titulo doktorja znanosti, tega ne ve in ne omenja ? Na strani 271 je v knjigi prostora vsaj še za petnajst vrstic, a je raje prazno. To je nižji nivo predstavitve kot od nekega gimnazijca.

Pisatelj Tone Partljič predstavlja pisatelja, dramatika in politika Petra Božiča. Med njegovimi deli pozabi na zelo odmevno gledališko predstavo v Križevniški cerkvi Komisar Kriš, pa na najboljši antiroman Zemlja, pa Chubby wes here, Zdaj, ko je nova oblast. Manjkajo številne drame. Njegovega spomenika v Ljubljani seveda ni napravil Mersad Berber, kot piše Partljič, ampak Mirsad Begić. Ko Partljič piše o Božiču kot strastnem obiskovalcu Mikijevega Pen kluiba, se ne vpraša, zakaj je bil vsak večer tam in opazoval ali nadziral vse goste. Bil je član Udbe.

Mirsad Begić in njegov spomenik Petru Božiču, ni v knjigi

Že v zgoraj omenjenih treh osebah sam prepoznavam precej drugačne ljudi. Kako je to možno ?

Nesprejemljiv koncept ali pristop k predstavitvi je navedba Literature o neki osebi, ne pa njegovih izvirnih del.

Vrednost celote se skriva v podrobnostih.

Marijan Zlobec