Založba Goga se je na 39. Slovenskem knjižnem sejmu predstavila, ko je bila ravnokar objavljena informacija, da je pisateljica Pia Prezelj prejela nagrado Društva slovenskih pisateljev za najboljši literarni prvenec v državi. Tako ji je uspelo postaviti njene knjige na vidno mesto, poleg še drugih izvirnih slovenskih knjig, s katerimi se je predstavila na zelo lepi in efektni lokaciji na desni strani ob vhodu v prvo veliko dvorano na Gospodarskem razstavišču. Postavitev, predstavitve in komunikacijo z gosti, obiskovalci in drugimi zaintereseiranimi, novinarji je vodila Jedrt Jež Furlan, odgovorna za stike z javnostmi pri založbi Goga. Najbolj je fascinirala cela množica knjig slovenskih avtoric in avtorjev, zelo lepo in vidno razvrščenih in opaznih na panojih ter s fotografijami na steni.
Velik obisk založbe Goga, foto Marijan Zlobec
Nagrajeno knjigo Pie Prezelj je izbrala žirija v sestavi Suzana Tratnik (predsednica), Nada Breznik in Borut Gombač.
Spremno besedo je zapisala Maja Šučur.
Podpisovanje knjige Oj, Triglav moj dom Tadeja Goloba, foto Marijan Zlobec
Oj, Triglav moj dom je najnovejši kriminalni roman Tadeja Goloba.
Najslavnejšega slovenskega detektiva Tarasa tokrat zločin preseneti na 2800 metrih nadmorske višine.
Taras Birsa, izkušen kriminalistični inšpektor na Policijski upravi Ljubljana in nekdanji alpinist, se s svojo policijsko ekipo odpravi na Triglav. Pri tem ne sluti, da se bo njihova izletniška odprava kmalu prelevila v napeto detektivsko uganko.
Jedrt Jež Furlan in Tadej Golob, foto Marijan Zlobec
Nevihta na Triglavu zajame skupino planincev. Taras in njegov nekdanji soplezalec se s Kredarice odpravita v reševalno akcijo, kjer ob zmedenih in obupanih planincih naletita na truplo. Čeprav je takrat celotna reševalna ekipa prepričana, da je nesrečneža zadela strela, se kasneje izkaže, da ga je pred tem pokončal strel v glavo. Tarasova ekipa se pod vodstvom novega šefa Bohteta znajde pred več ugankami – zakaj bi nekdo nekoga ustrelil na vrhu Triglava? V kakšni povezavi je umorjeni z ostalimi in zakaj ga nihče od planincev ne prepozna?
Tadej Golob že razmišlja o novi knjigi
Jedrt Jež Furlan me je opozorila za noviteto Beli konjiček Sebastijana Preglja.
Pripoved o drugi svetovni vojni deluje kot nekakšna pravljica. Ne v smislu kakršnekoli lahkotnosti snovi, čeprav izvirne ljudske pravljice tudi niso bile ravno lahkotne, pač pa v smislu, da se s pripovedovanjem prenašajo tudi moralne pozicije, zapovedi etičnega ravnanja in tabuji. Prababičino pripovedovanje poganja osnovni človeški gon pripovedovanja zgodb sploh – pripoveduje, da bi osmislila pretekle dogodke, osmislila svoje preteklo delovanje in ravnanje ter usode svojih bližnjih. A tudi zato, da bi osmislila pravnukovo življenje. Družinska zgodovina, ki jo pravnuk zdaj prvič odkriva, gradi njegovo identiteto, z njo se ne prenašajo le družinske travme, pač pa tudi človeška upornost, želja po preživetju, boj za ohranjanje dostojanstva in človeškosti. (Iz spremne besede Aljoše Harlamova).
Naslovnica
Pisatelj Dušan Merc je izdal nov roman Picerist.
Roman Picerist z namigom na nikoli odkrite vlomilce, ki so jeseni leta 2005 izpraznili sefe banke na Slovenski cesti, opušča pravila kriminalnega žanra. Osredotoča se na pripoved zapornika, neomajno vztrajnega v svoji drži pajka, ki ga nihče ne pozna, čeprav ga vsi iščejo, in sam ve vse o vseh, pri tem pa se tudi edini zaveda, da je druščina za zapahi le orodje v rokah nekoga nevidnega, a vseprisotnega. Picerist ni le zgodba o katastrofalnem polomu zaporniške delavnice kreativnega pisanja, v isti meri je tudi pogled na obrobje naše družbe po osamosvojitvi, ki navidezni vrh opazuje iz še kako resničnega dna.
Kdo je skrivnostni brezimnež, skrit za neopazno pojavo raznašalca pic? Kaj skriva takega, kar bi lahko škodilo vrhovom slovenske politike? In kako skrivnost nazadnje uniči njegovo življenje?
Naslovnica
Dejan Koban je izdal knjigo pre_več.
49 tetovaž, 49 kratkih pesmi avtorjev različnih narodnosti. Vsi vrezani v kožo Dejana Kobana, enega najpomembnejših sodobnih slovenskih pesnikov.
Dejan Koban, foto Marijan Zlobec
Večletni body art projekt, ki ga spremljajo številni zunanji sodelavci, predvsem fotografinja Nika Hölcl, se je utelesil v knjigi, pospremljeni s prevodi, spremno študijo Monike Vrečar in spremno besedo Nežke Struc.
Zelo opazna je bila knjige Rožančeve nagrajenke esejev A si lahko vsaj enkrat tiho Ivane Djilas.
Ob dramaturško izbrušenem, s humorjem podloženem pisanju imamo občutek, kot bi s pisateljico na kavču v dnevni sobi debatirali o ženskah, emigrantih, državljanstvu, politiki, gledališču, starševstvu, otrocih, predsodkih, epidemiji, feminizmu, solzivcu, zlorabah, optimizmu, neuspehu in predvsem o pogumu.
Pisateljica Agata Tomažič je imela na voljo dve knjigi: Čmrljev žleb in starejšo, a že ponatisnjeno in zelo brano Česar ne moreš povedati frizerki. Tretja njena knjiga pri Gogi je bila Nož v ustih, četrta pa Tik pod nebom.
Ko v idilični smučarski vasici globoko pod snegom odkrijejo truplo, se sproži plaz skrivnosti, ki razkrije, da nihče ni tako nedolžen, kot se zdi. Roman Čmrljev žleb skozi odnose svojih junakov in junakinj odpira rane polpretekle zgodovine in pokaže, da ima vsakdo preteklost, ki ji ne more ubežati.
Boris Kolar je napisal roman O vinu, kozah in drugih prevarah.
Med številnimi čudeži, ki naseljujejo srednjeveške imaginarije, je morda najbolj nenavaden tisti, ki se je pripetil dobremu škofu Yvesu in njegovemu vinu: iz maščevanja, ker jo je obsodil na utopitev, mu je stara Aicelina preklela vino. Najboljše vino v krščanskem svetu je poslej le še kozja scalina. Groznega okusa ga lahko reši le mladi kozji sir iz mleka prav posebne bele kozice, a sira ne bo, dokler se plemenita žival ne ojari. Da bi se škofu vrnila luč njegovega življenja, je torej treba najti pravega kozla. Odprava kozjih snubcev ga poišče tam, kjer se latinska kultura stakne s slovansko in staroversko. A kaj, če je resnica pravzaprav drugačna? Prevare zagotavljajo, da se svet vrti v pravo smer. Včasih pripomorejo celo k urejanju kaosa v (staroverski) red, ki slavi cikličnost narave. V začetku štirinajstega stoletja je prvi v vrsti sedmih papežev preselil sveti sedež v Avignon. Zgodovina trdi, da predvsem zaradi političnih interesov francoskega dvora. Verjetno res. Ali pa se je center vesolja premaknil zaradi najboljšega vina v krščanskem svetu?
Boris Kolar je ekolog in ekotoksikolog v Nacionalnem laboratoriju za zdravje okolje in hrano v Mariboru, kot zunanji ekspert za okoljska tveganja deluje pri Evropski agenciji za zdravila v Amsterdamu. Bil je kolumnist Večera, v slovenskem literarnem prostoru se je pojavljal z redkimi objavami v literarnih revijah, poznamo ga po romanih Iqball hotel in Potopimo Islandijo!, ki sta bila v ožjem izboru nagrado kresnik. Njegova besedila pripovedujejo o tesnem stiku z naravo, so svetla, predvsem pa izjemno duhovita.
Pisatelj Miha Mazzini je že lani izdal novo knjigo Osebno. Rioman govori o tem, kako se je skeptik lotil duhovnosti, se soočil s travmatičnimi spomini in izgubil strah pred bližino.
To ni ena tistih modernih knjig, ki ti bo lagala, da zmoreš vse sam, da si lahko zaželiš karkoli in vesolje ti bo izpolnilo sanje. Prav tako te ne bo slepila, kako je dovolj, da se le spomniš travm iz otroštva in življenje postane tropska plaža. Ne bo ti priporočala čudežnih receptov, od hoje po Caminu in žerjavici, pa rituala ajavaske, odkrivanja prejšnjih življenj, šamanizma, feng shuija do desetdnevnega klečanja pri budistih – četudi je Miha vse to med pisanjem te knjige poskusil in opisal.
To je knjiga o odnosih. O razumevanju, poslušanju in pogovarjanju. Knjiga o bližini in o tem, kako jo ustvarjamo. Kako se zbližujemo in oddaljujemo, kako smo ujeti v nevidni ples in se sploh ne zavedamo, da smo mnogokrat le lutke na nitih naših prednikov in okolja.
Impresivno
Dušan Šarotar je izdal roman Nikomah poroča.
“Enkratna knjiga, literarna mojstrovina sui generis. Redkokdaj sem bral jezik, ki bi bil tako odmerjen in miren in bi vzpostavljal tako distanco opazovanja in pripovedovanja, obenem pa bi bil tako pomensko večplasten in čustveno do skrajnosti nabit z energijo in bolečino. Osupljivo je mešanje časov, celo celih zgodovinskih obdobij, vse to pa z minucioznimi opisi čutno nazornih detajlov.
Dušan Šarotar, foto Marijan Zlobec
Od nastanka kozmosa prek milijard zvezd do zadnje kapljice vode, ki blodi svetlobna leta daleč, od Sokrata, Platona, Aristotela in naslovnega Nikomaha do današnjega časa turizma, beguncev in vojn, konzumacije in razpadanja sveta, vsa lepota in vsa groza!
Vso to bolečino zgodovine zmore nositi in vso to svetlobo čudežev bivanja zmore izraziti le velika in čista duša. Nomen omen: Dušan.”
– Boris A. Novak
Rekordno število knjig slovenskih avtoric in avtorjev
Marijan Zlobec