Godalni kvartet Tartini je ob svoji štiridesetletnici zasnoval jubilejno serijo koncertov ali kar abonma, ki ga je organiziral Festival Ljubljana, koncerti pa so potekali v Viteški dvorani Križank. Serija koncertov je bila sicer vmes prekinjena spričo bolezni oziroma nesreče – padca enega izmed članov, tako da je moral najprej okrevati. Sinoči je bil zadnji ali šesti koncert, tokrat posvečen izvornemu skladatelju, po katerem ima kvartet ime, to je Tartiniju, med moderno klasiko so izbrali slavnega Šnitkeja, za konec pa še večnega Beethovna.
Godalni kvartet Tartini v Viteški dvorani Križank, vse fotografije Marijan Zlobec
V Piranu rojeni Giuseppe Tartini (1692–1770) je svojo prvo humanistično izobrazbo prejel v rojstnem mestu in bližnjem Kopru. Duhovniški poklic, ki mu ga je namenila družina, ga ni zanimal, prav tako ne pravo, ki ga je študiral v Padovi. Po očetovi smrti se je v celoti posvetil glasbi. Po sporni poroki je zatočišče našel v frančiškanskem samostanu v Assisiju, kjer je poglobljeno razvijal svojo violinsko tehniko in se uril v kompoziciji. Nato se je vrnil v Padovo, nekaj časa živel v Benetkah, se dodatno izpopolnjeval v Anconi, leta 1721 pa zasedel vodilno mesto v orkestru bazilike sv. Antona v Padovi s posebej zanj ustvarjenim nazivom »Primo violino e Capo di concerto«. Čeprav je koncertiral v več krajih in tri leta deloval v Pragi, je Tartini ostal zvest Padovi, kjer je leta 1727 odprl še znamenito violinsko šolo, ki je privabila številne učence iz različnih evropskih dežel. Skupno je v štirih desetletjih predal znanje iz umetnosti komponiranja in predvsem inovativne violinske igre okrog dvesto učencem. Tartinijeva violinska šola je temeljila na tehniki igranja z lokom; tega je mojster tudi izboljšal in podaljšal. Godalom oziroma violini je namenil skoraj ves svoj skladateljski opus. V njem so štiri Sonate à Quattro za dve violini, violo in violončelo – predhodnice godalnih kvartetov.
Miloš Mlejnik
Sonata à Quattro v D-duru na sinočnjem sporedu je edina ohranjena tudi v avtografu. Odlikuje jo napredno dojemanje štirih glasov, ki jih skladatelj prepleta v dovršenem kontrapunktu (s fugo v tretjem stavku), tako da tematski drobci prehajajo med njimi. Bogatijo jo gost harmonski tok, klena tekstura z vokalno melodiko, ki se odmika od baročne ritmične motorike proti klasicistični gradnji v frazah, in elementi arhaizma, kot so hemiole ter sklepni akordi s prazno kvinto. (Iz programa Helene Filipčič Gardina).
Aleksandar Milošev
Izvedba Tartinija je takoj pokazala žlahtni godalni dialog z mojstrom, ki je tako naš, čeprav bolj italijanski, a pripada vsemu, kar je ustvaril tedanji čas in povezal Koper, Izolo ter Piran z bližnjo italijansko okolico do Padove. Jasno je, da je bila tedanja danes slovenska Obala nekoč italijanska, pod civilno in cerkveno oblastjo.
Miran Kolbl
Godalni kvartet Tartini je poudaril Tartinijevo svetovljanskost, izdelanost skladateljskega koncepta, ki nima šibkih točk. Formalno je delo razdeljeno na tri stavke: I. Allegro assai, II. Andante in III. Presto. V celotni interpretaciji je prevladovala zvočna svetloba, nekakšna mediteranska, obmorska duhovna podpoba krajev in časa. Začeli so odločno in prikazali sestavljenost stavka iz različnih kratkih delcev, med njimi kot eho ali s kar baročnim razkošjem. Godalci so vse tri stavke povezali v celoto oziroma en izvedbeni lok, kar je predstavljalo še večjo privlačnost in efektnost ter moderen pogled na Tartinijevo glasbeno dediščino kot trajno glasbeno in kulturno vrednoto.
Ruski skladatelj nemških in judovskih korenin Alfred Šnitke (1934– 1998) se je rodil v avtonomni republiki nemške manjšine v Sovjetski zvezi. Nekaj let otroštva je preživel na Dunaju, kjer je dobil prvo glasbeno izobrazbo, nato pa je doštudiral na Moskovskem državnem konservatoriju P. I. Čajkovskega, kjer je pozneje tudi sam poučeval kompozicijo. Kot marsikateri skladatelj, ki je deloval v režimu zapovedane estetike socialističnega realizma ruske dežele, je tudi Šnitke izkusil grenke težke trenutke v karieri, in je leta 1990 emigriral v Nemčijo ter tam preživel svoja zadnja leta. Kljub več zdravstvenim težavam (bil je celo nekajkrat deklariran kot klinično mrtev) je ustvaril obsežen ter žanrsko raznolik opus in pri tem oblikoval svojstven slog, t. i. polistilizem. Edinstveno je namreč prepletal in združeval raznotere glasbene zvrsti in sloge.
Tudi njegov priljubljeni Godalni kvartet št. 3 iz leta 1983 preseneti že v začetnem Andante s kolažem citatov glasbenih del skladateljev različnih stilnih in zgodovinskih obdobij: Šnitke naniza odlomek iz dela Stabat mater mojstra renesančne vokalne polifonije Orlanda di Lassa, temo Velike fuge, op. 133, za godalni kvartet slovitega klasicista in znanilca romantike Ludwiga van Beethovna ter motiv D-ES-C- H, znameniti monogram izjemnega ruskega skladatelja 20. stoletja Dmitrija Šostakoviča. Ti fragmenti se zdijo nezdružljivi, toda Šnitke jih je domiselno, dovršeno in s preudarno predelavo povezal v enovito celoto, saj je prav na temelju teh motivičnih celic zgradil tristavčno glasbeno delo, pri čemer se stavki izvajajo attacca. (Iz programa).
Šnitkeja na Slovenskem poznamo že dolga desetletja, vsaj od začetka delovanja Cankarjevega doma, ko je na en koncert, na katerem je bil izveden ravno Šnitke, prišla tovarišica Pepca Kardelj, družbo pa ji je delal narodni heroj Ivan Maček Matija. Oba sta bila zadovoljna nad uspehom socialistične izgradnje prve prave koncertne in operne dvorane s koncertnimi orglami. Žal je treba reči, da danes CD ne bi zgradili. Dokaz je neizgradnja NUK 2, ki ga zaman načrtujejo od sredine osemdesetih let, pa ne gre za kakšno zahtevno arhitekturo.
Šnitke je bil izveden na koncertih Slowind, na Festivalu Ljubljana…, nazadnje pred dnevi s Komornim zborom Megaron z dirigentom Damijanom Močnikom v župnijski cerkvi DeviceMarije na jezeru na Prevaljah, potem pa na koncertu Obzorja neskončnosti v župnijski cerkvi angelov varuhov Ljubljana Kašelj – Zalog.
Šnitke, kot ga mi kar slovenimo, ko pa je v resnici Schnittke, je skratka pri nas znan in ga po tem lahko uvrščamo med kakih petnajst, dvajset tujih skladateljev iz zadnjih petdeset let, ki nam izvedbeno niso neznani tujci.
Izvedba Šnitkejevega Kvarteta št 3: I. Andante, II. Agitato, III. Pesante je pokazala skladateljevo povezanost z modernostjo in tradicijo, celo zgodovino. Ta dialog delo omiljuje na nekaterih mestih, ko se zdi, da se skladatelj boji ali izmika preveliki avantgardnosti, ki se je v petdesetih letih in šestdesetih, pa tudi sedemdesetih že utrdila in postajala zaokrožena, a so nekateri skladatelji uvideli, da je vztrajanje v čistih eksperimentalnostih manj odmevno in med koncertnim občinstvom sprejemano. Seveda je nastajalo na stotine del, a koliko se jih je v resnici uvrstilo v železne repertoarje ? Niti deset odstotkov. Največja žrtev je najbolj divji nekoč: Karlheinz Stockhausen, ki je napisal sedem oper v enotedenskem ciklu Luč, (Ponedeljek iz Luči, Torek iz Luči…), ki pa ni bil še nikoli v celoti izveden. Lahko bi iz Ljubljane kritiziral osemdesetmilijonsko nemško kulturno sfero, ki ni zmogla omenjene operne produkcije. Nekoč so jo napovedovali v Dresdnu, kamor sem nameraval oditi, a so projekt potem opustili. Stockhausna sem sicer enkrat srečal v Salzburgu, ko je imel koncert svojih del v Univerzitetni cerkvi. V pogovoru s slavnim pianistom Mauriziom Pollinijem, ki ga je prišel pozdravit in se mu zahvalit, je povedal, da sam ne ve, od kod prihaja njegova glasba in da misli, da je nekoč že živel, verjetno v baroku. Bil sem poleg in napravil celo serijo fotografij. Najbolj me je prevzelo, ko je Pollini zelo ponižno prosil skladatelja, če bi bil tako prijazen in mu v program dal avtogram za svojega sina.
Šnitke je vseeno veliko manjši glasbeni skladateljski kaliber, a ima glede na opus srečno usodo.
Poseben in sploh za svoj čas nenavaden je tudi Godalni kvartet št. 14 v cis-molu iz leta 1826 Ludwiga van Beethovna (1770– 1827), ki ga sestavlja sedem stavkov, prvi pa je počasna fuga. Stavki se izvajajo brez premora, vsak je napisan v svoji tonaliteti, prvi in zadnji pa uokvirjata delo v cis-molu, pri čemer finale potegne ciklično povezovalno gesto povzemanja teme uvodne fuge.
Kljub sedmerici stavkov je v strukturi dela vendarle mogoče prepoznati razširjeno klasično štiristavčno ogrodje sonatnega ciklusa, pri čemer je izrazito kontemplativni Adagio ma non troppo e molto espressivo daljša introdukcija v živahni Allegro molto vivace, kratki tretji stavek Allegro moderato prehod v zajetni stavek variacij Andante ma non troppo e molto cantabile, ki mu sledi briljantni scherzo Presto, Adagio quasi un poco andante pa uvod v zaključni Allegro v sonatni obliki. V delu osupljive kompozicijske umetelnosti, povednosti in mnogotere izraznosti, ki se mestoma zdi transcendirajoča, se Beethoven razgrinja v svoji introspektivni plati in obenem darežljivo in vabljivo tudi sleherniku odpira vrata v ponotranjeni dialog s samim seboj. Kakor notranje raziskovalno potovanje nima nikdar kraja, tudi sklep Beethovnovega 14. Godalnega kvarteta z imitativnimi pasusi in nenadnim hitrim akordičnim zaključkom vzbuja vtis, da ni res konec. Delo ima v panteonu skladateljevega opusa godalnih kvartetov, s katerim je ta žanr ponesel v nove zvočne pokrajine, nedvomno posebno mesto. Med številnimi besedami spoštovanja in občudovanja do te glasbene mojstrovine je tudi izjava Franza Schuberta: »Kaj je sploh še mogoče napisati po tem delu?«(Iz programa)
Za dodatek smo slišali še Mozarta in Tartinija
Izvedba Godalnega kvarteta Tartini je bila navdahnjena in navdihujoča, polna drobnih fines, prepletanj iskrivega duha, skladateljske izkušenosti, smisla za dojemanje melodičnosti, vsaj v eni zelo znani melodiji, uporabo in prepletanje tehnik igranja, npr. z izrazitimi pizzicati, ki v celoti kažejo Beethovna kot vedno bolj svobodnega ali vsega osvobojenega skladatelja na piedestalu ne le kulturne, ampak že kar družbene hierarhije. Taka veličina je enakovredna cesarju. V tem seveda ni bil osamljen, če se spomnimo Verdija, ki je zavrnil ponudbo prvega predsednika vlade v novi združeni Kraljevini Italiji leta 1861 Camila Cavourja, da bi postal kulturni minister, pa seveda Richarda Wagnerja, ki je zlahka obvladal bavarskega kralja Ludwiga II, da mu je zgradičl lastno dvortano na Zelenem griču v Bayreuthu. No, Beethoven je živel poprej, a je svoj čas obvladal kot kakšen kralj ali cesar. Slovenija sedaj nima nič od tega.
To je Godalni kvartet Tartini dojel, hvaležnemu občinstvu pa dodal še kratkega Mozarta in Tartinija. In s tem zaokrožil svojo štiridesetletnico glasbenega kraljestva.
Marijan Zlobec