Pravkar končan 39. Slovenski knjižni sejem je odprl mnoga vprašanja, povezana s slovensko knjigo, založništvo, bralno kulturo, nasploh intelektualno, zlasti humanistično in drugo znanstveno sfero. Pri Založbi ZRC, ki izdaja v bistvu večinoma znanstvene publikacije, sem vprašal, kako je letos in sem dobil odgovor, da je obiskovalcev veliko, a je prodaja slabša od lanske.
Pogled na 39. SKS, foto Marijan Zlobec
Nekatere založbe so bile prisotne samo s knjigami, a nimajo denarja, da bi na Gospodarskem razstavišču bil še njihov predstavnik. To sta bili vsaj Celovška Mohorjeva družba in Goriška Mohorjeva družba, kar se je poznalo pri promociji in verjetno tudi prodaji. Vsak nastop na odrih je bilo treba plačati še posebej in je to za male založbe veliko breme.
Pogovori
Anja Zag Golob je v izjavi za medije povedala, da je za stojnico za svojo založbo VigeVageKnjige plačala 3000 evrov, (a je za pokritje teh stroškov morala prodati 150 izvodov svoje nove pesniške zbirke po 25 evrov ali še kakšne druge knjige. Ifigenija Simonović mi je ob koncu sejma povedala, da prihodnje leto ne pride več. Vse kar je prodala, je bilo komaj dovolj za stroške, torej je vse podarila. Izkupiček je bil na koncu 20 evrov plusa. Šest dni dela ali 0,05 evrov na uro.
Vzgoja bralcev
Na sejem je treba gledati od spodaj, se pravi od tistih, ki se ves čas trudijo, a zaman in zastonj ali v zgubo, medtem ko je organizatorje sejem stal več kot 300.000 evrov in so si vsi (delavci na GR) zaračunali stroške in delo po svojih (visokih) tarifah. Mali založniki ali osebni založniki sredstev od JAK za udeležbo na sejmu niso dobili, tako kot jih ne dobijo za izdajo knjig. Nad visokimi stroški so jamrali tudi srednje veliki založniki. Npr. založba Miš je plačala 7000 evrov. Koliko knjig moraš prodati, da te stroške pokriješ ?
Za mlade bralce je bilo na voljo nekaj tisoč naslovov knjig, slikanic, stripov, zloženk, igrač…
Mladinski knjigi je precej lažje, saj je imela na sejmu nad 800 naslovov knjig in glede na število izvodov vsake več tisoč knjig.
Slovenski knjižni sejem je prvovrstna kulturna prireditev, ki bi jo morala javna sfera financiranja v celoti podpreti. Če se župan MOL Zoran Janković hvali, da je Ljubljana mesto knjige, bi ga na sejmu pričakoval in bi se osebno pozanimal, kako je s to Unescovo opredelitvijo. Pričakoval bi tudi druge iz MOL, pa seveda države, ki jih ni bilo od nikoder. Na odprtju je bila sicer predsednica dr. Nataša Pirc Musar, kasneje je prišla kulturna ministrica dr. Asta Vrečko.
Zelo veliko je bilo otrok, šolarjev, dijakov, študentov
Opazna je bila izrazita razlika med bralci knjig iz nižjih družbenih slojev, dijaki, študenti, intelektualci, upokojenci, in družbeno elito, za kar se sama ima (politiki, menedžerji, podjetniki, direktorji, lastniki raznoraznih družb, javnih sektorjev, od turizma in gostinstva do vseh drugih, s katerimi se vsak dan srečujemo…), ki jih na knjižni sejem ni bilo. Svoj status bi ogrozili in se ponižali, če bi jih opazili s knjigo v roki ali ob kakšni založbi še posebej. Milijon procentno je jasno, da njih zanima samo oblast in denar. (Da ne omenjam pranja ukradenega ali umazanega denarja v investicije v najdražja stanovanja, hiše, cele soseske, hotele…).
Za uglasbljene pesmi Svetlane Makarovič je bilo veliko zanimanja
Goriška Mohorjeva družba se s kakšno svojo predstavitvijo knjig praktično ni predstavila, kar je škoda in kaže na to, da pojem kulturnega slovenskega življenja na Tržaškem in Goriškem počasi ugaša. Pridemo samo tisti, ki se že dolga leta osebno poznamo. Borci.
Glasbeni nastop
To me zelo moti, še posebej ko je opazno, tako v Italiji kot Avstriji, omejevanje slovenstva kjer se le da in na vse načine. Če analiziram slovensko, italijansko ali avstrijsko demokracijo, potem je ena slabša od druge; od zadostno do nezadostno.
Med knjigami Goriške Mohorjeve družbe je bil vedno doslej zelo kvaliteten in informativno bogat Koledar.
Koledar Goriške Mohorjeve družbe za leto 2024 obeležuje stoletnico izhajanja. Ob zgodovinskih člankih in zapisih različnih vsebin prinaša vrsto prispevkov o življenju Slovencev v Italiji ter o njihovi družbeno-kulturni stvarnosti. Koledarski del krasijo fotografije zamejskih cerkva Danijela Devetaka. Uredila sta ga Marija Češčut in Marko Tavčar.
Naslovnica
Nova knjiga o preteklosti slovenskega naroda na zahodnem robu. Obravnavani duhovnik Anton Rutar (1886–1983) je v primorski stvarnosti pustil globok pečat. Bil je tudi med ustanovitelji Goriške Mohorjeve družbe in se s tem delom simbolno vrača v rodno Drežnico. Avtor knjige Jože Kurinčič, slovenist in kulturni delavec, je pranečak Antona Rutarja. Delo sta uredila Renato Podbersič str. in Renato Podbersič ml. Zbirka Naše korenine, 32.
Za otroke
Za otroke so izdali knjigo Matic in angel varuh Milana Petka Levokova z ilustracijami Katarine Kalc.
Slikanica prinaša prikupno zgodbo o malem petletnem fantiču, ki si nadvse želi spoznati svojega angela varuha. Krasijo jo ilustracije akademske slikarke Katerine Kalc.
39. SKS, foto Marijan Zlobec
Med letošnjimi knjigami naj dodamo še predstavitev dela Bili so žalostni časi, a mi smo bili polni upanja.
Izbor spisov dr. Teofila Simčiča (1902-1997), odvetnika, časnikarja in politika, osvetljuje eno najpomembnejših idejnih skupin, ki se je v času fašističnega terorja zbirala okoli dr. Janka Kralja in bila še nekaj desetletij po vojni navzoča v javnem in političnem življenju na Goriškem in Tržaškem. Delo je zbral, uredil ter napisal spominski esej Tomaž Simčič, spremno besedo pa Ivo Jevnikar. Naše korenine, 31.
Naslovnica
Kot je v spremni besedi zapisal Ivo Jevnikar, imamo zlasti za obdobje fašističnega preganjanja obsežno literaturo, vendar neposredna pripoved razgledanega človeka, ki je ne le doživljal prelomila desetletja, temveč dogajanje v danih razmerah po svojih močeh sooblikoval, vsakokrat odkriva nove podrobnosti, zlasti pa avtentično obnavlja duha časa ter predstavlja razmišljanja in čustvovanje naših ljudi.
Knjiga, ki jo je uredil avtorjev sin, odlični poznavalec obravnavanega zgodovinskega obdobja, prof. Tomaž Simčič, je razdeljena na tri dele. Tretjega, z naslovom Moj oče, je napisal sam urednik, ki s pomočjo lastnega znanja, pričevanj drugih protagonistov in ohranjene očetove korespondence podrobno dopolnjuje zgodovinski okvir obravnavanega obdobja, saj je oče osebne spomine končal s koncem druge svetovne vojne. Zelo iskreno, a tudi zelo stvarno je analiziral očetovo delo, značajske poteze in njegov čas, ki je za mlajše bralce že kar oddaljena zgodovina, saj je manjšinska družba doživela v zadnjih desetletjih veliko sprememb in novosti.
V prvem delu so Simčičeva avtobiografija od rojstva do julija 1945, daljši referat o Primorski pod fašizmom, spomini na prijatelja, mučeniškega glasbenika Lojzeta Bratuža, in časnikarski popis fašističnega divjanja na Tolminskem junija 1922, torej še pred uradnim nastopom Mussolinijevega režima.
V avtobiografiji zaživijo nekoč zelo revna Brda, malo raziskovano begunstvo tistega dela goriškega prebivalstva, ki je moralo v Italijo, ne v avstro-ogrsko zaledje, dijaška in študentska leta, slovenski odvetniki in sodniki, upor proti raznarodovanju in diktaturi, zapori in konfinacije. Omenjeni so tudi stiki z dvoumnim prijateljem preganjanih Slovencev Virginiem Trojanijem, s sotrpini v zaporih med pripravami na II. tržaški proces, z obveščevalcem Jožetom Golcem, kot tudi partizanstvo in domobranstvo na Goriškem.
Med dvojezičnimi izdajami GMD ponuja knjigo poezij Iga Grudna iz taborišča v Viscu leta 1943, ki sta jo uredila Ivan Vogrič in Ferruccio Tassin.
Igo Gruden
Naslovnica
Za ljubitelje opere inspremljevalce Ljubljanske opere v preteklih desetletjih bo vsekakor še kako zanimiva knjigo Ivana Sancina – Giannija – Življenje v operi – “Moj oče ne dela, poje !”
Naslovnica
Uveljavljeni operni pevec, basist Ivan Sancin-Gianni (1938-2021) na poseben dobrohoten in hudomušen način gleda nase, na svoja glasbena udejstvovanja in dosežke. Ivan Sancin je bil namreč od leta 1971 angažiran v ljubljanski Operi, pel je tudi v Zagrebu, Splitu, Dubrovniku, Sarajevu in Beogradu. Knjiga prinaša tudi bogato fotografsko gradivo. Spremno besedo je napisal Aleksander Rojc.
Z Ljubljansko opero je gostoval tudi v tujini, še posebej uspešno na Češkem in Slovaškem (Bratislava, Brno, Praga…), v Avstriji in Nemčiji.
Marijan Zlobec