39. Slovenski knjižni sejem na Gospodarskem razstavišču se je zvečer končal s slovesnostjo na Glavnem odru, kjer so s posebnim literarnim večerom in glasbo počastili sedemdesetletnico pesnika, publicista, aktivista, univerzitetnega profesorja Borisa A. Novaka. Poskušali smo glasbo Novakove hčerke Ivane Novak, ki jo napisala in zapela v spremljavi svojega ansambla na devet pesmi svojega očeta.
Slovesnost za Borisa A. Novaka, vse fotografije Marijan Zlobec
Kot je z odra povedala urednica Irena Matko Lukan, je Boris A. Novak v zadnjem času napisal kar tri knjige, ki predstavljajo tako poezijo kot teorijo o pesniških oblikah. Teh pa je bilo v vsaki knjigi vedno več, dokler je njihovo število naraslo na kar 220. Pesnik Novak je to potrdil, a pojasnil, da si je šestnajst pesniških oblik izmislil kar sam.
Irena Matko Lukan
Irena Matko Lukan je povedala, da je pri tretji knjigi, najobsežnejši, Oblike duha, sodelovala tudi sama. Ob Novakovi sedemdesetletnici, s katero so zaključili letošnji 39. Slovenski knjižni sejem, pa je spomnila, da je Boris v bistvu rojen 3. decembra ali na dan Prešernovega rojstva.
Zaskrbljenost ob prihodu na Gospodarsko razstavišče
Prva izdaja pesmarice, Oblike sveta, je vsebovala sedemdeset pesniških oblik (med katerimi jih je bilo sedemnajst prvič uporabljenih v slovenščini), druga izdaja, Oblike srca, je obsegala že sto štirideset oblik (od tega štirideset takih, ki so prvič zaživele v slovenščini), tretja izdaja, Oblike duha, pa – skupaj z vsemi obravnavanimi zvrstmi, podzvrstmi in pesniškimi postopki – pokriva dvesto dvajset oblik (med njimi šestdeset v slovenščini prvič upesnjenih form in šestnajst oblik, ki jih je avtor sam izumil).
Oče in hči pred nastopom
Knjiga Oblike duha je namenjena širokemu krogu bralk in bralcev, od ljubiteljev poezije do pedagogov na različnih stopnjah izobraževanja, od srednješolske mladine do študentov ustreznih študijskih smeri, od začetnic in začetnikov na poti pesniškega ustvarjanja do tistih literarnih strokovnjakov, ki ob široki vednosti še zmeraj premorejo tudi kanček radovednosti, kot knjigo predstavlja založnica Mladinska knjga.
Predstavitev pesnika
Boris A. Novak je s sebi lastno profesorsko držo skorajda začel katero izmed svojih predavanj, a je poleg razlag poezije in njenih oblik ter pomena rime povedal nekaj pesmi, pri katerih se je na prvi pogled zdelo, kot da se iz vsega norčuje, na koncu pa je vse vendarle dobilo svoj pesniški in vsebinski pomen. Njegova razlaga poezije, kot jo je na hitro pojasnil, je med drugim v tem, da mora pesem imeti pomen. A je razložil, da se je ustvarjanju poezije pridružil v času slovenske pesniške neoavantgarde.
Roža ob jubileju
Morda je Novak najbolj presenetil z mislijo, da vse njegove pesmi v bistvu piše nekdo drug; njegov dvojnik, zvest suženj in nikomur znan obraz.
Pesmi piše neznani dvojnik
Med svojimi pesmimi jih je povedal nekaj, za katere bi se lahko reklo, da so posebne, zanj pa tipične (Hvalnica jecljanju, Eho sonet ali Narcis in Eho, Ljubi ne ljubi).
Ivana Novak
Glasbo za njegove pesmi v Oblikah duha je napisala njegova hčerka Ivana Novak. Sama jih je zapela z nežnim lirskim glasom in se spremljala na električni klavir, sodelovali pa so še trije glasbeniki: kitarist Tilen Stepišnik, bobnar Miha Friedrich in bas kitarist Mitja Centrih.
Koncert
Ivana Novak je povedala, da so vseh devet pesmi posneli za zgoščenko pri Mladinski knjigi. Karakter pesmi je kot rečeno lirski, avtorski ali oseben, a kompozicijsko ne ravno zahteven. Zanje bo dovolj ena pevka, vsaj za sedaj.
Vladimir Kukavica, direktor Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev
Sklepno besedo ob koncu 39. SKS je imel Vladimir Kukavica, direktor Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev. Med drugim je omenil, da je v šestih dneh sejemskega dogajanja 105 razstavljalcev ustvarilo več kot 260 dogodkov povezanih s knjigo. Na skoraj 2000 kvadratnih metrih razstavnih prostorov je sejem obiskalo preko 50.000 0biskovalcev.
“Knjiga je javna dobrina, ki si zasluži, da jo zapišemo v Ustavo. V Ustavo pa bi morali tudi zapisati, da vsi, tj. avtorji, ilustratorji, lektorji, prevajalci ter založniki dobijo za svoje delo dostojno plačilo.”
Omenil je tudi Schwentnerjevo nagrado in številne druge, ki so jih podelili na knjižnem sejmu (in pri nekaterih vzbujajo zavist). A dodal še nekaj bridkih ugotovitev: “V ušesih mi odzvanjajo besede ravnatelja ene izmed osnovnih šol, ki je dejal, da je v vreči denarja, s katero razpolaga za nakup knjig za šolsko knjižnico, pomešan tudi denar za ostale nakupe, tudi nakup toaletnega papirja. In nauk te zgodbe, ki se jo žal učijo tudi naši osnovnošolci, bolje pa bi bilo, da bi se je učili tisti, ki namenjajo denar slovenski kulturi, je “manj boste srali, več boste – bomo lahko brali.”
Boris A. Novak na koncu prireditve
“Če se bodo naši kulturni botri učili dovolj hitro, se ne bo moglo več zgoditi, da bomo po padcu bralne pismenosti med četrtošolci uvrščeni na visoko tretje mesto, takoj za Azerbajdžanom in Južno Afriko. Naši otroci pa ne bodo več začenjali brati knjig tako, kot beremo mi odrasli časopise – najprej na zadnji strani. Topla otroška dlan, danes vse prepogosto pogleda najprej na zadnjo stran knjige, kjer je navedena cena in ko ugotovi, da je ta nedosegljiva, odloži knjigo nazaj na hladno knjigarniško polico.”
Govornik je na koncu simbolično položil ključ te dvorane na svoj govorniški pult z željo, “da ga v roke vzame tisti, ki je prvi vrgel kamen.”
Marijan Zlobec