Tržaška založba Mladika je na 39. Slovenskem knjižnem sejmu prisotna z več zanimivimi in aktualnimi novitetami – skupaj so letos izdali kar 18 novih knjig, izdajajo pa tudi odmeven mesečnik Mladika, a je v bistvu največje presenečenje zadnjih let pojav pesnika, dramatika, publicista, komentatorja Marija Čuka kot čistega pisatelja. Doslej je napisal že dva romana, ki se tematsko dotikata zgodovinskih slovenskih tem v zamejstvu.
Njegov prozni prvenec Črni obroč o fašističnem požigu Narodnega doma leta 1920 v Trstu je že dočakal več ponatisov in prevod v italijanščino ter kot tak obsežno predstavitveno turnejo po Italiji, slovenski izvirnik pa gostovanja po Sloveniji.
V izredno zanimivem pogovoru sta poleg Marija Čuka in urednice Mladike Nadie Roncelli, sodelovala še zgodovinarja dr. Marta Verginella in dr. Igor Škamperle.
Marij Čuk na 39. SKS, vse fotografije Marijan Zlobec
Poglejmo, kako roman Fojba predstavlja sama založba Mladika.
“Znotraj vrtinca nasilja, vojne in rasnega iztrebljanja Riko išče pot, kako obvarovati etične razsežnosti človeka. Na dan, ko v Trstu fašistični diktator Mussolini razglasi rasne zagone, pride do nasilnega dejanja, ki bo zaznamovalo Rika in njegovo družino. Njegovo življenje bo odslej iskanje izhoda iz položaja, v katero ga je pahnilo nasilje, mržnja in nestrpnost. A vendar bo Riko v svojem rojstnem mestu naposled le našel svoj mir in izgubljeno ljubezen?
Predstavitev Fojb
Čuk celostno obravnava zgodovinsko dogajanje s konca tridesetih let, obdobje druge svetovne vojne in desetletje po njej. Skozi svojo fantazijo prikaže celotni spekter dogodkov tistega časa, skozi nekakšno potovanje po duševnosti ljudi, datumov in dnevov, vendar na ravni, ki ne dovoljuje sovraštva. Spopade se s kočljivo temo kraških brezen – fojb, ki doslej v slovenski književnosti še ni bila literarizirana. Avtor ne obnavlja posledic fojb, posveti se njihovemu vzroku, zaustavi se na petindvajsetih letih fašistične strahovlade, ki je zarezala v posamezne človeške usode in v celotni slovenski narod. Roman z večplastnim vsebinskim nabojem je obsodba vsega, kar prizadeva človekovo dostojanstvo.”
Podpisovanje knjig
Dodajmo še zapis o Črnem obroču
“Pesnik in pisatelj Marij Čuk je v letu 100. obletnice napisal delo Črni obroč, prvi romaneskni opis požiga Narodnega doma v zgodovini slovenskega slovstva. V njem prikazuje okoliščine, v katerih je prišlo do zločinskega dejanja, opisani so kraji in ljudje tistega časa, od fašističnega veljaka Francesca Giunte do slovenskih narodnjakov, ki so kljubovali raznarodovanju in nasilju ter bili zaradi tega kaznovani. Čukov Črni obroč je napisan v hitrem, vrtoglavem slogu in prepleta številne usode in osebne tragedije, odkriva zanimive zgodovinske okoliščine in objektivna dejstva, kar nadgrajuje z literarno fikcijo. Je pričevanjski roman o trpljenju naroda, tako da bo nepogrešljivo branje tudi za mlajše in najmlajše, ki bodo spoznali slovensko zgodovino. Ob literarni vrednosti ima tako Črni obroč tudi še izjemno družbeno in ozaveščevalno valenco.”
Marij Čuk in dr. Igor Škamperle
Marij Čuk (Trst, 1952) je v sodobni slovenski književnosti zapisan kot pesnik, pisatelj in dramatik, njegova dejavnost pa se širi tudi na področje gledališke kritike in pisanja komentarjev za slovenske medije. S svojim kritičnim pogledom na družbeno dogajanje je tenkočuten presojevalec zablod sodobnega časa, ki človeka odtujuje od bistva njegove biti, kar se kaže predvsem v Čukovi prozi.
Njegova literarna ustvarjalnost je pregnetena tudi in predvsem z lirizmom. Iskanje dvojine, zaverovanost v ljubezensko čustvo in pravičnost so Mariju Čuku neizčrpen vir navdiha, obrobljenega z rahlo ironijo in globokim humanističnim nabojem, kar umešča avtorja med najbolj avtentične glasove sodobne književnosti. Je avtor štirih romanov, desetih pesniških zbirk in več dramskih besedil za gledališče in radio. Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja.
Marij Čuk je na predstavitvi na Pisateljskem odru na Gospodarskem razstavišču izrazil svoje izkušnje ob sprejemanju Črnega obroča tako v Italiji kot v Sloveniji. Ugotovil je, da ljudje, zlasti pa šolarji, zelo malo vedo, kaj se je v onem času v resnici dogajalo, niti jim italijanski, pa tudi slovenski učni načrti ali učbeniki o teh strahotah fašizma ne pripovedujejo in še manj učijo.
Spomnil je na italijanski sprejem novega praznika v svoj letni koledar, to je v rimskem parlamentu sprejeti zakon o fojbah in uvedbo dneva spomina na fojbe in izgon Italijanov iz Primorske, Istre in Dalmacije. Čuk je opozoril, da se stopnjevanje praznovanja in spominjanja pod novo oblastjo le še stopnjuje.
Tako se v Italiji v bistvu širijo drugačne informacije o svoji zgodovini; v ospredje se postavlja tragične usode Italijanov samo zato, ker so bili Italijani in so jih “titini” z njihovega ozemlja pregnali ali izgnali.
Čuk je bolj kot o teh širših zgodovinskih kontekstih, (ob tem bi lahko spomnil, da sedanje oblasti, pa tudi državljanov samih, niti malo ne briga uradni pokop fašistov, ki so se po kapitulaciji Italije združili v Socialno republiko, nato pa so jih sami italijanski partizani, pa tudi Nemci kot svoje izdajalce množično pobijali (največ okrog Gardskega jezera. Žrtev je bilo vsaj 100.000, a so vsi politiki in svojci še danes tiho). Niso pa tiho, ko je treba blatiti osvoboditev okupirane Primorske, Istre, Dalmacije v času fašističnega pohoda na tuja ozemlja, okupacije in na tisoče zločinov vseh vrst in oblik …).
Pisatelj Marij Čuk in urednica Nadia Roncelli
(Zunaj pogovora sem vprašal, ali je možno, da bi sedanja italijanska profašistična oblast nenadoma zahtevala nazaj ozemlja, ki so bila pod fašizmom dejansko njihova, pa zanesljivega odgovora nisem dobil. Osimski sporazumi morda vendarle niso za nas tako varni kot mislimo ?). K temu svoje prispeva še samo aktualno slovensko prodomobransko zgodovinopisje, ki v NOB vidi komunistični zločin in revolucijo, ne pa osvoboditev izpod tujih zločinskih okupatorjev.
Čuk pa je vendarle opozoril na to, da v Fojbi ne govori o samem pojavu fojb leta 1943, se pravi po kapitulaciji Italije, ampak najprej razkriva temačno ozadje fašističnih zločinov, same fojbe oziroma kaznovanje italijanskih zločincev nad Slovenci, Hrvati… pa kot logično potezo nekoga, ki je na smrt ogrožen in kaznovan brez vsakršne krivde.
Marij Čuk in zgodovinarka dr. Marta Verginella
Čuk je opozoril tudi na pomanjkanje samega prispevka italijanskih zgodovinarjev o dejanskem dogajanju v onem času. Prav tako je spomnil, da je bilo Poročilo slovensko – italijanske zgodovinsko – kulturne komisije (Koper, 25. julij 2000) v Italiji spregledano, sledilo je še Poročilo o slovensko italijanskih odnosih in odnosu države Slovenije do svojih rojakov v sosednjih državah iz leta 2009, ki je bilo v Italiji prav tako v celoti spregledano. (O teh stvareh piše še poseben zbornik mnogih sodelujočih avtorjev, ki pa ni bil izdan v dovolj množični ali javno opaženi obliki).
Pisatelj Marij Čuk je osvetlil zgodovino fojb, ki pa je drugačna, kot jo Italijani predstavljajo v svoji državi. Fojbe so iznašli sami italijanski fašisti, ki so med okupacijo tujih ozemelj, konkretno je omenil Pazin, tamkajšnje nasprotnike fašističnega nasilja enostavno pobili in vrgli v jame. Posebej pa je poudaril 25 let fašističnega nasilja nad Slovenci, množico smrti, predno je prišlo do maščevanja s pojavom fojb. V svojem romanu je povedal, ni poudarek na ideološkem vidiku spopadov, ampak na človeškem. “Za iti naprej je najprej treba iti nazaj!” Pri tem je spomnil na Franceta Bevka in na njegovo zgodovinsko povest Umirajoči Bog Triglav, še posebej v njegovi dramatizaciji in gledališki izvedbi (SNG Nova Gorica)
(Bevk je zgodbo povesti – tako kot pri nekaterih drugih svojih zgodbah – postavil v srednji vek, s čimer se je ognil prepovedi izdaje knjige (leta 1930), čeprav je vsebina jasno klicala rojake k obrambi slovenstva, saj so se ogroženi Slovenci v času fašističnega nasilja lahko enostavno identificirali z vsebino knjige, kjer prihaja nevarnost z zahoda v obliki inkvizicije).
Dr. Marta Verginella in dr. Igor Škamperle sta Čukov roman Fojba zelo pohvalila. Verginella je na vprašanje Nadie Roncelli o psihopatološki analizi zgodovine v romanu omenila, da gre za prikaz mnogoobraznosti nasilja in kompleksnost spominjanja. V Italiji nekako enačijo fojbe z usodo deportirancev, eksodus iz Istre ali odhod cele družbene strukture. Številni kraji so se povsem izpraznili. V ospredje pa so prišle le ubite osebe. Verginella je spomnila, da so bile fojbe tudi v italijanski pokrajini Emilia Romagna. V politični zgodovini v zadnjem obdobju v Italiji pa je spomnila na dvojec Gianfranco Fini – Luciano Violante in njuno poenostavljanje ugotavljanja dejstev o pobitih Italijanih v fojbah. V fojbe so bili vrženi tudi Hrvati in Slovenci.
Dr. Igor Škamperle je spomnil na novo motivacijo italijanske politike, ko so fojbe predstavljene kot vroča tema, ki pa se jo da zlorabljati. O Fojbi je spomnil, da glavni junak ni opisovalec zgodovine, prav tako pa ni povsem znano, kaj se je v Trstu in okolici dogajalo od 1. maja do 10. junija 1945. Po njegovem videnju Čukovega romana, avtor zgodbo postavi v kontekst vsega hudega, kar so poprej pod fašizmom prestajali Slovenci. Maščevanje postane razumljivo.
Čuk je omenil tudi aktualno italijansko politično retoriko, ki je uperjena v fojbe, kot da bi se druga svetovna vojna začela in končala z njimi. O sami perspektivi in smislu romana Fojba pa je dodal, da “se ni dobro ukvarjati z umetnostjo zaradi jeze.”
Marijan Zlobec