S pisateljem Ivanom Sivcem smo se družili na 39. Slovenskem knnižnem sejmu v pogovoru, ki ga je vodila Ksenija Hočevar. Osrednja tema pogovora so bili kar trije zgodovinski romani ali osvetlitve treh pomembnih Slovencev, kot je knjige izdala založba v Družini: avtor in urednica sta se pogovarjala o življenju alpinista, duhovnika in narodnega buditelja Valentina Staniča, pesnika Valentina Vodnika ter primorskega duhovnika Virgila Ščeka. Mimogrede pa smo še enkrat izvedeli o Sivčevem izjemnem knjižnem opusu, ki šteje že nad 18o knjig, kar ga uvršča med rekorderje med literati. Vse njegove biografije so namreč literatura, ne zgodovinske znanstvene študije.
Vse tri knjige so izšle v novi zbirki Slovenski narodni buditelji. Kot prva je izšla knjiga o Virgilu Ščeku, druga je bila o Valentinu Staniču in tretja sedaj o Valentinu Vodniku. Kot je povedal Sivec, ima v načrtu še kakih pet knjig, kateri pa so konkretni zgodovinsko pomembni ljudje, je še skrivnost.
Virgil Šček
Sivec je postal po številu izdanih knjig slovenski rekorder in je krepko prehitel Franceta Bevka, ki je pred njim izdal 124 knjig. Logično pa je, da je tudi pri izposoji svojih knjig v knjižnicah najbolj bran avtor, saj letna izposoja njegovih knjig doseže številko 35.000. Svoje knjige je do zdaj predstavil na 1.150 predstavitvah po Sloveniji. Kot pa je povedal, ko je govoril o Valentinu Staniču, je doslej bil na Triglavu že devetkrat.
Predstavitev Sivčeve trilogije Slovenski narodni buditelji, foto Marijan Zlobec
Sivec je posebne vrste domoljub, ki raziskuje vsakršnega avtorja do koder se da, potem pa iz zbranega gradiva vseh vrst, oblik in možnosti (pogovori s potomci, poznavalci, pričevalci, obisk vseh krajev delovanja in bivanja portretiranca…) ustvarja; piše do štiri ure na dan, ko raziskuje pa omejitev ni; lahko dela tudi dvanajst ur dnevno.
O samem žanru je Sivec pojasnil, da v bistvu to niso biografski romani, ampak sestavljene biografije na podlagi posameznih poglavij ali črtic.
Za začetek nove zbirke Slovenski narodni buditelji ga je nagovoril Vili Kovačič, in mu predlagal primorskega oziroma kraškega duhovnika Virgila Ščeka (1889–1948). Bil je med vodilnimi osebnostmi krščanskosocialnega gibanja na Primorskem, v času italijanskega raznarodovanja Slovencev po prvi svetovni vojni je bil član tajnega društva Zbor svečenikov sv. Pavla, ki so ga za povezovalno delo med seboj ustanovili primorski duhovniki. Ti so pomagali predvsem mladim študentom, največ teologije, prispevali pa so tudi k razširjanju slovenske liuterature, tako iz zamejstva kot iz matične domovine, zlasti knjig in revij, npr. Ljubljanski zvon in Dom in svet. Šček je bil poslanec v rimskem parlamentu, o čemer je bila izdana posebna študijske knjiga, soustanovitelj Goriške Mohorjeve družbe, izdajatelj tednika Mali list in publicist, ki si je s članki v različnih časopisih in z drugimi sredstvi močno prizadeval za ohranitev slovenstva na Primorskem. Nepredstavljive vrednosti pa je bila njegova zaščita mladih pred fašizmom ter moralna spodbuda pri vztrajanju v slovenski pokončni in mortalni drži.
Spomenik Virgilu Ščeku v Lokvi
Zbiral je tudi t. i. etnografsko gradivo, ki še vedno neobjavljeno leži v arhivu, kot so njegovi znameniti Paberki, ki pa jih v resnici ali z njihovim branjem malokdo pozna in za njihovo objavo doslej ni poskrbel še nihče; še posebej bi bila za to poklicana Univerza na Primorskem, a sama ne ve, kaj bi s sabo, čeprav bi jih morali zaradi vrednosti javno objaviti. Knjiga o Ščeku ima naslov Ljubil sem slovenski narod (gre za del citata z napisa na Ščekovem nagrobniku v Avberu, kjer je pokopan ob svoji mlajši sestri, glasbenici Bredi Šček).
Ivan Sivec s svojo knjigo o Virgilu Ščeku
Na predstavitvi sem povedal anekdoto oziroma resnično zgodbo, ki se dotika fašističnega nasilja nad mladimi domačini v Avberu, ko so fašisti privedli mlade fante in dekleta v zbor pri cerkvi in jih postavili v vrsto ter vanje uperili puške z grožnjo, da jih bodo ustrelili, če ne povedo, kje se skrivajo partizani, kar pa mladi itak niso vedeli, saj so bili večinoma po jamah, v Ponikvah na primer v Dragi nedaleč od vasi. Ko je Šček to videl, se je postavil pred mlade in fašistom zabrusil: “Najprej boste morali ustreliti mene!”
Naslovnica
Kot se spominjam, mi je oče, ki je tako kot mama Ščeka osebno poznal, omenjal Paberke, češ da so v Kopru. To so spominski zapisi iz let, ko je upravljal župnijo Avber na Krasu in sam povabil Toneta Kralja, da poslika avbersko cerkev. Zanimivo pa je, da je v Sivčevi knjigi objavljena fotografija Paberkov. Šček je imel v svoji knjižnici mnoge aktualne knjige, tudi italijansko poezijo, celo Gabriela d’Annunzia, ko je bila knjiga poezije zatem v NUK, a so jo izločili, ker je ni nihče nikoli pogledal (in sem jo sam kupil v Trubarjevem antikvariatu). Šček je namreč imel svoj žig, s katerim je označeval svoje knjige.
Grob v Avberu na Krasu je precej zapuščen in nevreden veličine ljudi v njem
Naslovnica Blagoslov gora
Ivan Sivec je podrobno predstavil svojo knjigo o Valentinu Staniču Blagoslov gora in povedal marsikatero svojo raziskovalno ter planinsko ali gorsko izkušnjo. Ko je obiskoval tudi planinske vrhove v tujini, ga je pot zanesla tudi na nemško goro Watzmann. Tam se je že v dolini srečal z napisom Valentin Stanič (1774–1847), potem pa še v koči pod vrhom. Stanič je že leta 1800 izmeril višino gore Watzmann, nato pa še Grossglocknerja (Velikega Kleka). Sivec je nanizal celo vrsto anekdot.
Stanič je bil izjemen duhovnik in praktik. Ko so razhajale črne koze, je cepil ljudi proti tej takrat smrtni in zelo nalezljivi bolezni. Ker igel ni bilo, je za to uporabljal rastlinski trn, ki ga je pomočil v obolelo žival in nato kužnino prenesel v človeka. V Gorici ga je obiskal Anton Martin Slomšek. Odšla sta v Oglej in v tamkajšnjo cerkev sv. Mohorja, kar je nekaj kasneje dalo ime izjemno pomembni slovenski založbi. V Gorici je organiziral prvo gluhonemnico. Kot je dodal Sivec, je bil zelo pomemben Slovenec.
Tretji avtor je Valentin Vodnik, knjiga pa ima naslov Sloven’c, tvoja zemlja je zdrava. Tudi tu je Sivec povedal več biografskih drobcev.
Naslovnica
Marijan Zlobec