Sodelovanje Festivala Ljubljana s srbskimi glasbeniki na ciklih koncertov Mladi virtuozi poteka že vrsto let. Tako je tudi letos. Sinoči so na koncertu v Viteški dvorani Križank nastopili violončelistka Valentina Lučković in violinistka Anja Ovaskainen, spremljal pa ju je pianist, profesor Uki Ovaskainen.
Srbski glasbeniki v Viteški dvorani Križank, vse fotografije Marijan Zlobec
Kot prva je nastopila violončelistka Valentina Lučković in si za uvod izbrala pri nas manj znano ali izvajano Sonato za violončelo št. 2 v a-molu, op. 81 Nikolaja Mjaskovskega v treh stavkih: I. Allegro moderato, II. Andante cantabile in III. Allegro con spirito.
Nikolaj Mjaskovski (1881–1950) je kompozicijo študiral na Konservatoriju Nikolaja Rimskega Korsakova Sankt Peterburg pri Rimskem Korsakovu in Ljadovu, bil je dober prijatelj Sergeja Prokofjeva. Večino življenja je poučeval na Moskovskem državnem konservatoriju P. I. Čajkovskega. Pisal je v skoraj vseh zvrsteh, ustvaril je 27 simfonij in 13 godalnih kvartetov ter številne sonate. Sonato za violončelo št. 2 v a-molu, op. 81, je začel skicirati leta 1948 in jo dokončal v januarju naslednjega leta. Sprva je načrtoval štiristavčno sonato, vendar je iz nje umaknil menuet. Z Mstislavom Rostropovičem, ki mu je skladbo posvetil, sta jo pregledala in naredila nekaj manjših sprememb. Rostropovič jo je premierno izvedel leta 1949. Prejela je Stalinovo nagrado v kategoriji komorne glasbe. Označujeta jo tako premišljena preprostost kot – takrat nujna – vrnitev k tradicionalnim vrednotam ruske glasbe, kot jih je opredelila partija. V prvem delu se pojavljajo ljudske teme, ki se zgledujejo po modalnih ljudskih pesmih, v zadnjem pa značilni moto perpetuo iz plesnih melodij. Tudi harmonsko se delo po upoštevanju partijskih napotkov odpoveduje pretiranemu diatoničnemu izrazu. (Iz programa Metke Sulič).
Valentina Lučković in Uki Ovaskainen
Najprej je presenetila izvedba brez pomoči not za solistko, kar je pomenilo ogromno študija in hkrati izjavalskih naporov za skladbo, ki traja okrog 23 minut. Mjaskovski gotovo ni tako popularen, kot ga je za svoj študijski pristop in koncertno izvedbo izbrala mlada Lučković. Skladba ima nedvomno nekaj zgoraj omenjenih zgodovinskih kontekstov in bi terjala še dodatne analize, če se že ne moremo vrniti v povojni čas stalinistične obnove v Sovjetski zvezi in odnosa politike do sočasne glasbe in glasbenikov.
Koliko Valentina Lučković vse to pozna in interpretativno dojema, je vprašanje osebnega zorenja in dojemanja zgodovinskih okvirjev. Uvod v izvedbo je bil rahlo zadržan, kot da bi še iskala samozavest v zanjo neznanem ljubljanskem avditoriju.
Začetek izvedbe je bil še nekoliko nečist, nezanesljiv ali premalo intenziven. Drugi stavek je bil spet miren in speven, a premalo občutljiv, na koncu pa je imel več dinamike, ki je izvedbo pripeljala do efektnega konca. Tretji stavek je bil tehnično natežji, tako za violino kot klavir. To je pokazalo, kako pomemben je celovit in miselno poglobljen pristop k študiju nelahke celote.
Valentina Lučković
Slavni violončelist in judovski skladatelj David Popper (1843–1913) je bil eden izmed tistih glasbenikov in skladateljev, ki so precej ali izključno pisali za svoje glasbilo in bili zato kot skladatelji (tudi namerno) spregledani. Vendar pa je Popper ikona violončela. Njegovih več kot 60 del za to glasbilo, vključno s študijsko biblijo etud– 40 študij (Visoka šola igranja violončela, op. 73), je del železnega repertoarja za violončelo.
Madžarska rapsodija, op. 68, je osupljiva skladba iz leta 1893, ki jo je posvetil belgijskemu violončelistu Jeanu Gérardu. Rapsodično delo ponuja vpogled v virtuoznost in idiom violončela z judovskega vidika madžarske glasbe. Skladba največ dolguje čardašu, tradicionalnemu madžarskemu plesu, za katerega je značilno izmenjevanje počasnih in hitrih tempov v 2/4 ali 4/4. Popper poleg ljudskih tem uporablja melodije iz Lisztove Madžarske rapsodije št. 8 in št. 12 ter Brahmsovega Madžarskega plesa št. 15. Sestavlja jo šest kontrastnih delov: Andante maestoso, Andante, Allegro, Presto, Adagio, Allegro vivace. (Iz programa)
V interpretaciji Madžarske rapsodije, op. 68 je Valentina Lučković pokazala svoj pravi glasbeni obraz in karakter, večjo senzibilnost, odprtost, temperament, spreminjanje posameznih tem in podtem, dojemanje madžarskega folklornega izročila, čeprav je bolj kot ne enoobrazen ali že skoraj predvidljiv (kot pri nas npr. belokranjska ali rezijanska folklora). Tu je bilo vse na svojem mestu; klavirski solo, violončelski solo, glasbeni dialog obeh, temperament, ujemanje in dopolnjevanje do sklepnega močnega efekta.
Violinistka Anja Ovaskainen in violončelistka Valentina Lučković
Najbolj vprašljiv je bil programski izbor zadnje skladbe Dmitrija Šostakovič, prir. Lev Atovmjan: Preludij iz 5 skladb za dve violini in klavir, tu za violino, violončelo in klavir.
Sredi 20. stoletja je ruski skladatelj Lev Atovmjan (1901–1973) združil več skladb Dmitrija Šostakoviča (1906–1975) v različne baletne suite za orkestre, vsega skupaj je sestavil štiri tovrstne suite. V teh skladbah je združil raznorazne stavke in skladbe iz znane filmske in gledališke glasbe, ki jo je Šostakovič redno pisal po mnogih naročilih in s tem dodatno utrjeval svoj skladateljski sloves. V ta nabor del sodi tudi posebna zbirka komornih del Pet kratkih skladb, ki so v izvirniku napisane za dve violini in klavir. V njih je Atovmjan uporabil glasbo, ki jo je Šostakovič napisal za različne gledališke igre. Vsebujejo pet plesnih stavkov. Kot je značilno za suito, jo odpre Preludij, preostali stavki v tej skladbi so še Gavota, Elegija, Valček in Polka. (Iz programa).
Valentina Lučković
Problem je bil izbor zgolj Preludija in s tem pokazan glasbeni torzo, kot na koncertni oder ne spada. To je nekako tako, kot če bi iz nekega soneta prebrali le prvo kitico, ostale tri pa izpustili. Škoda, saj bi bila izvedba celote vsaj zanimiva, če ne še kaj več. Potem se je zgodila zadrega glede priznanja in cvetja za samo violončelistko Valentino Lučković, ki se je poslovila in jo je bilo treba poiskati, da je prišla ponovno na oder.
Anja Ovaskainen
Značilno za violinske sonate, ki jih je pisal Wolfgang Amadeus Mozart (1756–1791), je bilo to, da je glavnino skladbe položil v klavir, v violino pa okrasje in to glasbilo največkrat nima pomembnejše vloge kot obligato: glavne misli so v klavirju, violina prispeva figuracijo. Napisal je 19 sonat za violino in klavir, večino odlikujeta ljubkost in nesporna Mozartova očarljivost, zaradi česar veljajo za nenadomestljive glasbene bisere tega repertoarja. Melodičnega bogastva je v teh delih toliko, da bi z njim lahko napisali še veliko novih del, eni melodiji sledi druga, ki je še bolj domiselna od prve.
Oblika je jasna in tkivo kristalno čisto. Izvedba teh del zahteva zrel pristop k razumevanju uravnotežene skupne igre, ne sme biti pretirano čustvena niti akademsko suha. Med najpogosteje izvajane violinske sonate sodi prav Sonata za violino in klavir št. 26 v B-duru, K. 378. (Iz programa).
Violinistka Anja Ovaskainen je nastopila s svojim očetom pianistom. Pri dvajsetih letih je to lahko odnos, kjer se srečujeta tako glasbena kot čisto osebna povezava, se pravi očetovski vpliv na razumevanje in interpretacijo Mozarta. Interni odnosi se običajno končajo s kompromisom. Mozart je bil že skoraj rahlo romantičen; v prvem stavku speven in emotiven, v drugem miren in počasen, v tretjem plesno poskočen, a ne povsem čist. Moderen pogled na Mozarta se je zdel manj klasicističen, morda mlada generacija interpretov vidi v njem več čiste življenjskosti in svobode.
Claude Debussy (1862–1918) je Sonato za violino in klavir v g-molu, L. 140, napisal v letih 1916 in 1917, star 54 oziroma 55 let. Je njegovo zadnje veliko delo, ki ga je napisal v času vojne, ko je zbolel za rakom. Je del cikla šestih sonat za različna glasbila, od katerih je dokončal le tri (poleg violinske še Sonato za violončelo in Sonato za flavto, violo in harfo). Na koncu svojega življenja je skladatelj, ki ga označujemo kot impresionista ali simbolista, skladatelj, ki ni samo prelomil harmonskih določil, ampak jih je ignoriral, ustvaril skladbo, ki ji je zahodni glasbeni kanon poleg fuge zapovedal najstrožja oblikovna pravila, sonato. Delo se dogaja v umirjenem razpoloženju z mehko dinamiko in precejšnjo čustveno toplino. Fraze so kratke in nepredvidljive; so bodisi igrive bodisi nežne in razmišljajoče. Tekstura s paralelnimi kvintami v basu in paralelnimi oktavami v melodiji je zračna, celo eterična. Harmonski tempo je počasen, melodije pa kot bi se razvijale same od sebe. To skladbo bi lahko primerjali s sliko Brez naslova, saj Debussy v tem delu razume melodijo in tempo kot gibanje gledalčevega očesa pred sliko, harmonijo pa kot razpoloženje, ki se počasi raztaplja. (Iz programa).
Debussy se je zdel bolj monumentalen, a šele v tretjem stavku bolj impresionističen, kot da bi se stilni razvoj sproti odvijal ali ga je violinistka kot takega prepoznala. Prvi stavek Allegro vivo je imel počasen začetek, ki pa se je razvil v intenzivno igro. Drugi stavek Intermède. Fantasque et léger je imel nekaj tehnično zahtevnih mest, ki so solistko pripeljali do mirnega konca. Tretji stavek Finale. Très animé je oba nastopajoča najbolj približal impresionizmu. Za študentko drugega letnika glasbe je to že dovolj.
Maurice Ravel (1875–1937) je Ciganko napisal leta 1924 za violino in orglam podoben dodatek h klavirju luthéal (razširjene zvočne možnosti osnovnega registra klavirja). Pozneje jo je skladatelj še orkestriral. Izvedba dela zahteva briljantno virtuoznost, Ravel si ga je zamislil kot prispodobo in zrcalo ali celo parodijo na vso madžarsko bravurozno violinsko tradicijo in glasbo. Vire zanj je poiskal v tradicionalnih napevih in tudi občutjih, postopkih, ki se oddaljujejo od umetelnosti in ustaljenih pravil. V njem je veliko svobodnega dogajanja, popolne sproščenosti s širokimi melodičnimi zamahi in tudi satiro ali celo rahlim posmehom. (Iz programa).
Ravel je s solistko dosegel interpretacijski vrh koncertnega večera. Violinistka je tu delovala najbolj zrelo, samozavestno, čutila je, da težko kompozicijo, polno izzivov, a tudi hvaležno za vse soliste, ker jim daje potrdilo določene ali dokazane mojstrskosti, obvlada. Ciganka se je kot preselila v izvedbo mlade srbske violiniste. Pianist je bil dialoški in sobivajoči na odru. Tako kot ves večer.
Violinistka študira tudi petje, ima pa še brata glasbenika, ki je v Ljubljani že nastopil. Možen bi bil poletni koncert na Peklenskem dvorišču vseh treh skupaj, a s pogojem, da bi violinistka še zapela.
Marijan Zlobec