Med premalo opazna presenečenja 39. Slovenskega knjižnega sejma je zelo debela knjiga (872 strani) dopisovanja med znano primorsko publicistko in prevajalko Jolko Milič ter pisateljico Bredo Smolnikar, ki jo je slednja izdala v samozaložbi pred kratkim in jo ima na svojem tradicionalnem samostojnem štantu, precej daleč od vrveža med osrednjimi stojnicami velikih založb na Gospodarskem razstavišču.
Breda Smolnikar za svojimi knjigami, vse fotografije Marijan Zlobec
Breda Smolnikar ima na svoji mizi celo vrsto prevodov svojih knjig, med njimi celo v baskovščino in katalonščino, največ pa v nemščino. Kljub samostojnim nemškim knjigam pa ni bila povabljena, da bi se lahko udeležila letošnjega Frankfurtskega knjižnega sejma. Kriterij povabila JAK je namreč bil najmanj ena nemška prevedena knjiga ali pa sodelovanje v kaki nemški antologiji. Nekateri so profitirali, Breda Smolnikar pa očitno ne. Zgodila se ji je še ena krivica.
Bogata ponudba knjig v več jezikih
Breda Smolnikar v knjigi uvodoma pripoveduje, kako je leta 1980 ali 1981 odpotovalo v Sežano in domačine spraševala, kje živi Jolka Milič. Pokazali so ji hišo in po stopnicah se je dvignila se v prvo nadstropje. S sabo je kot darilo prinesla svojo prvo knjigo v samozaložbi Balada o divjem mleku. Izdala jo je pod psevdonimom Gospa. Nihče ni vedel, kdo je pravi avtor. Govorilo se je o Tonetu Pavčku, Svetlani Makarovič, Pavletu Zidarju… Knjiga je prišla v ožji izbor za nagrado Prešernovega sklada. Jolka Milič jo je v javni anketa Dela uvrstila med deset najboljših knjig vseh časov na Slovenskem. No, to deseto mesto je delila še z nekaj možnimi kandidatkami. Od takrat dalje sta se začeli spremljati po objavah, kasneje pa še dopisovati.
Ena izmed prevedenih knjig
Ob neki priložnosti je Jolka Milič izrazila željo, da bi ji Breda Smolnikar govorila na pogrebu. Do tega ni prišlo, saj pisateljica ni niti izvedela, da je Jolka umrla. Namesto govora se je tako odločila, da v knjigi izda medsebojno dopisovanje med letoma 2005 in 2020, obogateno ali dopolnjeno še z drugimi pismi, npr. Tomaža Šalamuna, Toneta Peršaka, Evgena Bavčarja… dovoljenje za objavo Jolkinih pisem je dala tudi njena hči Jeanne Varl Milič, čeprav najbrž tega ne bi bilo treba, saj so bila pisma namenjena Bredi Smolnikar in je potemtakem sama razpolagala z njimi in odločitvijo o objavi.
Knjiga je obogatena s precej dokumenti in pričevanji oziroma fotokopijami o nekdanjem sodnem procesu po objavi knjige Ko se tam gori olistajo breze. Zoper sklep sodišča sta protestirala tako Vlado Žabot, predsednik Društva slovenskih pisateljev, kot Tone Peršak, predsednik Slovenskega centra PEN. Literarna zgodovina mimo procesa in kaznovanja pisateljice ne bo mogla. Na to temo je še več drugih objav. Med drugim je objavljen celotni faksimile tožbe proti Bredi Smolnikar na desetih straneh. Tožnikov je bilo kar pet žensk; skupaj so zahtevale 5 milijonov tolarjev odškodnine. Tožnice so ji očitale osebno žalitev, potem ko so se prepoznale v knjigi in trdile, da gre zanje oziroma za njihove sorodnike ter zlonamerno obrekovanje. V knjigi je seveda šlo za literarno fikcijo, čeprav je bila, po trditvi sodišča, povzeta po resničnih zgodbah. Procesi so se stopnjevali vse do Evropskega sodišča za človekove pravice.
Breda Smolnikar ima več svojih knjig kot je v javnosti znano
V knjigi je ogromno lahko bi rekli ne le pisemskih, to je osebnih ali zasebnih zadev, ampak takih, ki dokumentirajo mnoge pesnike in pisatelje, kritike, publiciste, urednike, novinarje, univerzitetne profesorje… Razkrivajo dogajanja, karakterje, objave doma in v tujini, podajajo vrednostna mnenja ali celo sodbe. Nekje npr. zapiše, da jo je po štiridesetih letih odkril celo literarni zgodovinar dr. Boris Paternu. Jolka pa se na primer posmehuje dr. Janku Kosu, pesnika Cirila Zlobca pa ima za samovšečneža…
Breda Smolnikar Jolka Milič Pisma (2005 – 2020)
Jolka Milič v nekem pismu Bredi Smolnikar zapiše: “Nekoč – in ne samo enkrat – so me vprašali, če imam zaradi svojega dolgega jezika sploh kakšega prijatelja, ko pa smo Slovenci tako zamerljivi. Odgovorila sem in še vedno odgovarjam: Imam kakih deset, a se kar naprej menjajo, niso vedno isti. Radi se me otresejo, ko jim nisem všeč. Ne znam vihteti kadilnice z virhom, to jim je zelo všeč, in sem preiskrene sorte, kar tudi neznansko moti…”
Marijan Zlobec