Lisztov inštitut – Madžarski kulturni center v Ljubljani na Poljanskem nasipu oziroma Bavarski stezi 8 (blizu Spara in Hoferja) je med najaktivnejšimi tujimi kulturnimi centri v Sloveniji. Njihov kulturni program, pa tudi vzgojni in pedagoški, je vsakodnevni. V zadnjih dneh so odprli razstavo Sodobne madžarske keramike, imeli mednarodno okroglo mizo in razstavo o Ottu von Habsburgu – življenje in dediščina, nazadnje pa včeraj slovesnost ob tradicionalnem praznovanju svetega Martina, ki je bil dejansko doma iz Madžarske in je potemtakem tradicija, ki jo proslavljajo kot dan vinarjev in vinarstva ter spreminjanja mošta v vino, doma ravno pri naših sosedih.
Otto von Habsburg
Pred slovesnostjo s koncertom in predstavitvijo madžarskih vin je goste pozdravila direktorica Lisztovega inštituta Bíborka Molnár – Gábor.
Bíborka Molnár – Gábor, foto Marijan Zlobec
Direktorica je prireditev označila kot tradicionalno.
“Martinovo, ki ga praznujemo tako v Sloveniji kot na Madžarskem, namreč tudi na Lisztovem inštitutu obeležujemo vsako leto, vse od otvoritve leta 2016. Leto 2016 je bilo prav posebno tudi v tem oziru, saj smo takrat praznovali 1700- letnico rojstva sv. Martina, ob tej priložnosti pa smo v Inštitutu priredili razstavo o romanju tega svetnika in tako še tesneje povezali obe naši državi.
Drugič smo razpravljali o knjigi Filozofija vin Béle Hamvasa, kajti tako na Madžarskem kot tudi v Sloveniji ima martinovo dandanes bolj ljudski in ne toliko verski značaj. Še ob drugi priložnosti smo se pogovarjali z arhitekti, ki sodelujejo pri snovanju modernih vinskih kleti, spet tretjič pa nam je prof. Janez Bogataj predaval o gastronomskih tradicijah, ki se v obeh državah gojijo v povezavi s praznikom sv. Martina.
Béla Hamvas (1897 – 1968), pisatelj, filozof in družbeni kritik
Skupna poteza vseh preteklih martinovanj pa je bila ta, da smo vselej povabili svoje drage partnerje ter ugledne strokovnjake s kulturnega področja in skupaj obeležili ta pomembni praznik.
Madžarski kulturni inštitut je namreč skupaj s sodelavci in podporniki zmožen uresničevati cilje, ki jih uteleša tudi praznik sv. Martina: krepitev sodelovanja obeh naših držav na kulturnem in umetniškem področju, kar je tu, v srednjeevropskem prostoru, vsekakor pomembno in aktualno.”
Zsuzsanna Majzik
Madžarski kulturni inštitut je ob praznovanju sv. Martina pripravil koncert klarinetistke Zsuzsanna Majzik ob spremljavi pianistke Katalin Peter v dveh delih. V prvem je uvodoma nastopila sama klarinetistka s Straussom in ob spremljavi pianistke še s prvim stavkom Koncerta za Klarinet št. 2, op. 57 Louisa Spohra, kjer je prišla do izraza solistična virtuoznost.
Katalin Peter
Jože Rozman je bil predstavljen kot vinski publicist, dodajam z nekajdesetletnim stažem, tako da je z lahkoto predstavil celotno madžarsko vinsko področno razdeljenost, razširjenost vinogradov, tipične sorte trt in vin, seveda pa posegel v čisto zgodovino, še posebej o svetem Martinu, ki se je iz Madžarske – doma je bil iz današnjega Sombotela – preselil najprej v Italijo in zatem v Francijo in tam umrl ter je pokopan v Toursu.
Rozman je kajpada omenil tudi najslavnejšo anekdoto, ko je v mrzlem zimskem jutru pred mestnimi vrati mesta Samarobriva (Amiens) srečal berača. Ker ni imel nič drugega, kar bi mu lahko podaril, je prerezal na pol svoj topli vojaški plašč in podaril eno polovico beraču.
Po pričakovanju je izpostavil dve tudi pri nas zelo znani vini: sladki tokaj in bikovo kri, ob kateri je razložil, da ime izvira iz časa madžarskih obramb pred Turki, v času sultana Osmanskega cesarstva Sulejmana Veličastnega, (vladal je med 1520 in 1566), ko so vojakom, da bi bili bolj hrabri in drzni v vojaških akcijah, dajali rdeče vino, v katerega pa so pomešali še bikovo kri. Ali je bilo to res ali je samo legenda, je še odprto vprašanje. Možno je, saj ime ne nastane kar samo od sebe.
Rozman je predstavi tri madžarske vinorodne okoliše, o sami proizvodnji pa je omenil dva zgodovinska principa: čim večjo proizvodnjo za delavski razred po vojni ter izbrane sorte s čim večjo kakovostjo, čeprav precej manjšo količino, v zadnjem času. Ugotovil pa je, da se površina vinogradov, tako kot v Sloveniji, zmanjšuje.
Rozman je seveda primerjalno predstavil, poleg šest degustacijskih vin z opisom vsake sorte posebej, še primerjalno analizo ali povezavo z našimi vini kot tudi italijanskimi, francoskimi, nemškimi, avstrijskimi.
Presenetljiva pa je bila ugotovitev ali statistika o porabi vina na prebivalca na leto. Nihče ne bi uganil, da je največja v Vatikanu, in sicer kar 72 litrov, sledijo Andora, Francija, Hrvaška, Slovenija…, kjer je poraba vina okrog 42 litrov. Poraba vina upada, narašča pa pitje drugih pijač.
Pri degustaciji se je zdelo, da sta bili najboljši najslavnejši vrsti, pri čemer je Egri Bikavér zvrst, v kateri je tudi modra frankinja, za katero so po opravljeni analizi DNK leta 2016 ugotovili, da je izvorno slovenska sorta, česar pa Avstrijci seveda nočejo slišati.
Rože za glasbenici
Razvil se je tudi pogovor o pravem izvoru terana, pa o tokaju, ki ga v Sloveniji nismo smeli tako poimenovati, ampak naj bi šlo za furlanski, ne madžarski tokaj, ki je pri nas postal sauvignonasse. O teranu pa je, kot veste, v EU vložila protest o slovenskem izvoru Hrvaška, češ da je teran njihov…
Rozman je posebej omenil, da imajo vse trte DNK in “poreklo po očetovi ter mamini strani”. Ni pa omenil, ali imajo trte kakšno povezavo z Adamom in Evo. Trta je stara vsaj 8.000 let, smo slišali, vino pa je nastalo čisto slučajno, kot se spodobi za vse velike naravne izdelke, kot je na primer kava…
Predstavitev vinskih pokrajin
V drugem delu koncerta smo slišali Peregi verbunk, op. 40 Lea Weinerja, z veliko klarinetovih okraskov ter klavirskih solo pasaž, in Prvo rapsodijo Clauda Debussyja, impresionistično, sprva umirjeno, potem pa vedno bolj poskočno ter z efektnim koncem.
Degustacijsko vino sta gostom stregla strokovna degustatorja Staša in Milan, kot ju je predstavila direktorica in se hkrati zahvalila svojih sodelavcem: Ines, Szofi, Leventeju in Marku.
Jože Rozman
Otto von Habsburg se je od samega začetka svoje kariere zavzemal za svobodno, združeno in socialno naravnano Evropo, od leta 1979 pa je kot član Evropskega parlamenta tudi formalno sooblikoval razvoj naše celine. Potomec poslednjega avstroogrskega monarha je aktivno spremljal odcepitev Slovenije od SFRJ, kot član Evropskega parlamenta pa je glasno zagovarjal slovenski načrt o samostojni poti.
Razstava o Ottu von Habsburgu, foto Marijan Zlobec
Za svojimi prepričanji je trdno stal tudi v govorih in spisih: »To, da upoštevamo aspiracije majhnih narodov po lastni zgodovini, lastni identiteti in izgradnji izjemne kulture, ki lahko odigralo pomembno vlogo v evropski skupnosti, je v interesu nas vseh«, je med drugim zapisal v enem od svojih manifestov.
Republiko Slovenijo je obiskal ob mnogih priložnostih, prvič na uradno vabilo Državnega zbora RS, nato pa tudi kot vodja delegacije Evropskega parlamenta. Gibal se je med opustošenimi vojnimi območji nekdanje skupne države in evropskimi centri odločanja ter deloval kot posrednik vesti o dogajanju; ob tem se je zavzemal za mednarodno priznanje slovenske države. Ob prelomu tisočletja sta z ženo Regino prejela priznanje Univerze v Mariboru.
Slovenijo je nazadnje obiskal kot govornik na srečanju Panevropske unije v Ljubljani leta 2006. Ob svojem poslednjem obisku je Otto von Habsburg, goreč zagovornik evropske integracije, lahko na lastne oči opazoval, kako Slovenija – sedaj članica Evropske unije – izpolnjuje njegovo vizijo združene celine.
Madžarska keramika
Na Liszotvem inštitutu v Ljubljani so ob podpori Madžarske akademije umetnosti (MMA) pripravili razstavo sodobne madžarske keramike. Na ogled so dela keramičarjev in keramičark Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, štipendistov MMA.
Skrbno kuriran izbor keramičarskih del nam ponuja vpogled v raznolik nabor tehnik, slogov in umetniških izrazov, ki jih uporabljajo izbrani ustvarjalci. Očarljiva obrtna izmojstrenost in inovativna podoba razstavljenih umetniških del zrcalita bogato kulturno dediščino Madžarske.
Razstava umetnikom predstavlja platformo, preko katere si lahko pridobivajo mednarodno prepoznavnost in veljavo, hkrati pa skupna postavitev del na eni strani omogoča pokaz njihovih dosežkov, na drugi pa poudarja pomembno vlogo madžarske keramike na svetovnem prizorišču.
Enikö Kontor – Neskončna zgodba
Razstava bo na ogledu do 22. decembra.
Marijan Zlobec