Nabito polna knjigarna Celjske Mohorjeve družbe je na literarni matineji na Nazorjevi v središču Ljubljane pospremila predstavitev Redne zbirke 2024, ki je v celotni slovenski, pa tudi evropski zgodovini, kot je v nagovoru omenila ravnateljica CMD dr. Tanja Ozvatič, neprimerljiva; dočakali smo natis že 166. Koledarja in 173. Večernico. Ob pregledu tekstov v Koledarju je razvidno, da ne nastopajo ne predstavniki slovenske Cerkve in ne slovenski politiki.
Predstavitev Redne zbirke 2024, vse fotografije Marijan Zlobec
Če najprej na kratko opišemo pravcati paket z zelo lepo zloženimi knjigami v skupni ovoj ali kar kartonirano škatlo, potem se nam pokaže letošnja knjižna bera v kompletu kot zelo uspešna.
Dr. Tanja Ozvatič je odprla srečanje z nagovorom
Mohorjev koledar 2024
Tradicionalni, 166. Koledar najstarejše slovenske založbe, s kalendarijskimi podatki, pregledi najpomembnejših dogodkov preteklega leta in pestrimi prispevki avtorjev z različnih področij našega življenja po tematskih sklopih.
V predstavitvi smo slišali kar nekaj tem, prispevkov, jubilejev, spominjanj, obrazložitev, predvsem pa poudarek na izredno bogati tradiciji, ki ni zamrla niti v času narodnega razkola med drugo svetovno vojno, kot smo slišali na predstavitvi. Še posebej dragoceno je bilo pričevanje nekaterih avtorjev v Koledarju.
Sebastijan Valentan je predstavil zapis, kako se je Marijina cerkev v Malečniku pridružila papeški cerkvi Marije Velike.
Rimska senatorka dr. Tatjana Rojc je napisala jubilejni članek o pisatelju Alojzu Rebuli – ob stoletnici rojstva prihodnje leto – , ki pa ga je v obliki pisma avtorice predstavitvi prebrala urednica Meta Lenart Perger.
Franci Feltrin je kot delegat Demosa odpotoval v Beograd leta 1990 in se spominjal svojega nastopa med Srbi, ki so mu žvižgali in ga psovali, takoj ko jih je pozdravil v slovenščini. Potem jim je v srbščini razložil, da se že iz te reakcije vidi, da bratstva in enotnosti v Jugoslaviji ni.
Dr. Ferdinand Šerbelj je predstavil krajinarski slikarski opus Marka Pernharta, čigar dvestoletnice rojstva se bomo spomnili prihodnje leto. Izviral je iz koroške vasi Spodnje Medgorje in je svoje slike in skice označeval v slovenščini. Spomnil je, da se iz njegovih slik vidi, kako se je slovenska pokrajina spreminjala in omenil Šmarno goro z okolico, kot jo vidimo danes.
Dr. Milček Komelj, ki je tudi prišel na tiskovno konferenco, je napisal spominski zapis ob stoletnici rojstva umetnostnega zgodovinarja dr. Naceta Šumija.
Drugih jubilejnih in spominskih zapisov je še več kot deset. Med drugimi so jih napisali dr. Anton Stres, ddr. Igor Grdina, dr. Neža Zajc, dr. Peter Mikša, Andrej Arko, Marko Jesenšek, Renato Podberšič ml., Janko Bohak, Urša Zabukovec, Mira Delavec Touhami, dr. Andrej Rahten, dr. Milan Jazbec…
Med drugimi avtorji naj jih omenimo še nekaj, kot so dr. Stane Granda, dr. Aleš Maver, dr. France Cukjati, Branko Gregorčič, Marija Počivavšek, Jože Čakš, dr. Ana Lavrič, Ljudmila Bokal, Katarina Hočevar, dr. Zvonka Zupanič Slavec…
Predstavljene so tudi dejavnosti vseh treh Mohorjevih družb: Celovec – Karl Hren in Franc Kelih, Celje – dr. Tanja Ozvatič, Gorica – Marko Tavčar.
Andrej Arko se v kroniki spominja ljudi, ki so umrli v zadnjem letu dni. Bilo jih je zelo veliko. Večino smo jih poznali in celo srečevali, nekateri pa so bili sodelavci in prijatelji.
Dr. Saška Ocvirk
Dr. Saška Ocvirk je pripravila pregled družbenega in kulturnega dogajanja od oktobra lani do septembra letos. V decembru lani pa zamolči izbruh mednarodne afere v zvezi z jezuitom Markom Ivanom Rupnikom, ki se vleče vse do danes in ji ni videti konca. Zapiše pa stavek: “Odmevalo je dogajanje ob kulturnem prazniku. Bolj kot nagrajenci je bila v ospredju Svetlana Makarovič.”
Urednica dr. Saška Ocvirk in pisatelj Rudi Mlinar
Rudi Minar: Kamau Tu (Ljubim te)
Slovenske večernice 173. Premožni dobrotnik, kateremu je cigan nekoč rešil življenje, usodno vpliva na življenje romske družine, katere sin Kamlin uspešno dokonča šolanje in študij. A to ni dovolj, da bi ga družba in družina njegove izvoljenke Mojce sprejeli kot sebi enakega. Temnejša polt in romsko poreklo v soočenju s »civili« pokažeta številne neupravičene predsodke, a tudi resnične prepade med obema kulturama, ki jih tudi mlada zaljubljenca ne moreta premostiti – zato usodo vzameta v svoje roke.
Urednik dr. Jernej Kusterle in Rudi Mlinar
Rudi Mlinar je pripovedoval o svojih srečanjih z Romi na Dolenjskem, kjer jih je spoznaval. Prav tako pa je spoznal družbeni odnos o njih, ki je slab. Roman je v bistvu ljubezenski: med slovenskim fantom in Romkinjo, kot nekakšna zgodba o Romeo in Juliji, kot je spomnil, le da je v romanu konec drugačen. Kakšen je, pa ni želel povedati.
Prevajalec Rudi Meden
Haddon Klinberg: Ko nas pokliče življenje. Ljubezen in življenjsko delo Viktorja Frankla in Elly Frankl
Edina avtorizirana biografija Viktorja Frankla, ki s svojo življenjsko zgodbo in svojimi premisleki desetinam milijonov ljudi po svetu pomeni neusahljiv, vsečasen vir navdiha. Ko se je Frankl po treh letih različnih koncentracijskih taborišč, kjer so umrli njegova prva žena in najožji družinski člani, vrnil na Dunaj, je smoter svojega življenja najprej iskal v pisanju. Razsuto življenje pa mu je uspelo sestaviti šele s pomočjo pol mlajše žene Elly Schwindt, s katero sta življenje posvetila boljšemu svetu za vse ljudi.
Rudi Meden je omenil, da je biografija o slavnem logoterapevtu Franklu nastajala zavestno, z avtorjevim osebnim snemanjem vseh njunih pogovorov, ki jih je pred knjižno objavo sam pregledal. Frankl je svojo intimo v spisih skrival, tu pa ne, pri tem pa mu je pomagala žena Elly. Posebej pa je omenil, da v knjigi spoznavamo Frankla še kot alpinista. Bistveno pa je spoznanje, da je življenje namenjeno dobroti za bližnjega in lepoti. Sami smo avtorji svoje usode. Vera pa je zaupanje v najvišji smisel.
Ana Srovin Coralli
Ana Srovin Coralli: Pravica do sladkega
Ko se srečujemo na križiščih sveta, še posebej radi delimo kakšen dragocen biser iz svoje domovine, svojih izkušenj in spoznanj. S svojimi zgodbami se drug drugega dotaknemo in se vzajemno obogatimo. Najlepši je občutek, ko sebi in drugim podarimo topel in »slasten« vonj po domu. Ustvarimo ga lahko v vsaki kuhinji, ne glede na to, kje na svetu se znajdemo. Tega nas v Pravici do sladkega učita Ana in Fernando, pravnica in arhitekt, Slovenka in Španec, ki živita in delata v Švici.
Španec Fernando Alonso Tuero
Kuharska knjiga oziroma knjiga o sladicah in njihovi peki je nastala iz osebnih izkušenj in pobud v času pandemije kovida 19. Iz družinske peke sladic za vsak dan. Potem je nastajala ideja o zapisovanju receptov in na koncu fotografiranje. Prve pobude pa so vendarle nastajale ob degustaciji njenih sladic v Braziliji in kasneje v Švici, ko so jo prepoznavali kot Slovenko, ki sama speče dobre sladice, kot so domači piškoti. Pobuda za knjigo je bila njegova, sama pa je spoznala, kako malo je potrebno, da si polepšamo dan.
Partnerja živita in delata v Švici
Fernando Alonso Tuero je arhitekt in ga najbolj zanima slovenska mestna ter podeželjska arhitektura, posebej pa je povedal, da je navdušen nad kozolci in raznimi ornamenti. Spoznal pa je tudi kmečko peko domačega kruha in nasploh ustvarjalnost majhnega naroda. Kot tujec pa je opazil, da bi morali nekatere stvari, ki so za nas samoumevne, tujcem bolje predstaviti. Tu je imel v mislih zlasti etnografske posebnosti in razne detajle. Ob knjigi pa je spomnil, da je pomembno, kako staro izročilo (babic) prenesemo naprej (novim rodovom).
Pesnica Alenka Kokalj in ilustratorka Natalia Berezina
Alenka Kokalj: Kanglica morske pene
Besede pobožajo, ritem zaziblje. Zato pesem na večer odžene vsak nemir. Še posebej, če ti jo ob prelepi ilustraciji prebere nekdo, ki ga imaš rad. In ko dete zapre oči in se duh umiri, je prav tam tudi pesem za odrasle. Ker se nas poezija vedno dotakne – odpira odrasle svetove pred otroki in boža otroka v odraslih. Branje, ki povezuje, saj sta na istem slikovitem polju v podobnem vzdušju in harmonični tematiki združeni otroška in »odrasla« pesem.
Ilustratorka knjige Natalia Berezina je po poreklu iz Rusije
Alenka Kokalj je povedala o svojih pesniških izkušnjah, ki segajo v najrosnejše otroštvo, ko še ni znala pisati, pesmice pa si je izmišljala in jih je zapisovala njena mama. To je v bistvu otroška poezija ali poezija o otroku in njeni babici. Zanjo je pesem kot “kruh za dušo”, kot pravi.
Natalia Berezina pa je spomnila, da je pri devetih letih izgubila babico, dedka pa še prej. V spominu jih je ostal njen topel objem, domača opravila, kar je pretopila v svoje ilustracije. Spoznala je, da babičina ljubezen poveže vso družino. Ob koncu je sodelavcem CMD podarila tri svoje izvirne ilustracije.
Sebastijan Valentan
Meta Lenart Perger bere pismo dr. Tatjane Rojc
Gregor Čušin bere pesem Romar
Franci Feltrin opisuje svoj nastop v Beogradu leta 1990
Umetnostni zgodovinar dr. Ferdinand Šerbelj
Dr. Ferdinand Šerbelj pripoveduje o propadlem predlagu za razstavo starih slovenskih krajin v umetnosti v Narodni galeriji, ki pa je bil odklonjen, češ da je preveč domoljuben. Do Pernhartove retrospektive še ni prišlo, tako kot člani Vesne v Narodni galeriji nimajo svojega prostora. Pernhart je pripadal slovenski skupnosti na Koroškem in na svojo predstavitev v NG še čaka. Dobil je debelo monografijo v nemščini, v Slovenski biografiji iz leta 1935 pa je o njem le kratek zapis, je povedal dr. Šerbelj.
Darilo izvirna ilustracija
Zahvala in voščilo ravnateljice dr. Tanje Ozvatič
Marijan Zlobec