Koncert v ciklu Mladi virtuozi Festivala Ljubljana je sinoči napolnil Viteško dvorano Križank; svoje občinstvo je imela v prvem delu koncerta rogistka Sara Hartman s pianistko Rebeko Dobravec, v drugem pa jazz pevka Manca Fekonja s svojim bendom Petnajst čez. In spet smo slišali odlične glasbenice, čeprav iz različnih glasbenih svetov.
Rogistka Sara Hartman in pianistka Rebeka Dobravec, vse fotografije Marijan Zlobec
V prvem delu koncerta sta nastopili rogistka Sara Hartman ob spremljavi pianistke Rebeke Dobravec, dve mladi glasbenici, ki se generacijsko in koncertno dopolnjujeta in kažeta na stalnico sodelovanja, kar v nekaj prejšnjih nastopih, vsaj glede klavirske spremljave, ni bilo opaziti.
Sara Hartman
Sara Hartman, rojena leta 2001 v glasbeno družino, je rog začela igrati pri sedmih letih, in sicer pod vodstvom Borisa Dvoršaka na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor, kjer je nadaljevala
srednješolsko glasbeno pot. Leta 2019 je na Mednarodnem tekmovanju Woodwind & Brass v Varaždinu prejela prvo nagrado, leto kasneje pa opravila sprejemni preizkus na Akademiji za
glasbo v Ljubljani, v razred Boštjana Lipovška, kjer je junija 2023 diplomirala z odliko. Sedaj opravlja magistrski študij. Znanje redno izpopolnjuje pri znanih hornistih, kot so Christian-Friedrich Dallmann, Szabolcs Zempléni, Andrej Žust, Mahir Kalmik, Viktor Kričenkov, Zoltän Szöke, Johannes Hinterholzer in drugi. Kot solistka je nastopila z Mednarodnim rotarijskim orkestrom Leibnitz in Pihalnim orkestrom KUD Pošta Maribor. Lani je opravila avdicijo za honorarno sodelavko druge hornistke v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija. Marca tega leta je na TEMSIG-u osvojila prvo nagrado in zlato plaketo.
Rebeka Dobravec
Rebeka Dobravec, rojena leta 2000, je glasbeno izobraževanje začela pri Evi Kozlevčar in Tadeju Horvatu, leta 2018 je opravila sprejemne preizkuse na Akademiji za glasbo v Ljubljani in vstopila v razred Tatjane Ognjanovič. Pogosto nastopa kot solistka in članica različnih komornih zasedb. V letih 2016 in 2020 se je predstavila v ciklu Ob klavirju, posnetke pa so predvajali v oddajah Radia Ars. Od leta 2019 z Nežo Nahtigal in Taro Korica igra v klavirskem Triu TRN, s katerim so nastopile v koncertnih ciklih Solo e da camera, GM oder in GML. Na virtualnem Mednarodnem glasbenem tekmovanju Opus 2021 so osvojile drugo nagrado, na Tekmovanju komorne glasbe Ilmari Hannikainen 2023 na Finskem pa se uvrstile v polfinale. Predstavile so se tudi v Bruslju, na Dunaju in v Italiji, kjer so koncertirale v sklopu festivala Med zvoki krajev 2023. Od leta 2021 sodeluje tudi z basbaritonistom Dimitrijem Savićem, s katerim sta leta 2022 osvojila drugo nagrado na Mednarodnem tekmovanju SGSM v kategoriji samospevi in izvedla več koncertov v ciklih Glasbene matice Ljubljana, GML in Simfonic Voices. Od leta 2018 je štipendistka Mestne občine Ljubljana.
Sara Hartman
Sara Hartman si je za svoj nastop izbrala tri skladbe.
Norveški skladatelj Trygve Madsen (1940) je znan po skladbah za glas, klavir, pihala, orkestralnih delih in glasbenih dramah. Njegov opus obsega okrog 125 del. Giblje se v tonalni sferi, njegovo
glasbo pa označuje tudi humor. Na njegovo ustvarjanje je vplivala glasba Sergeja Prokofjeva, s katero se je seznanil pri 13 letih. Zatem je začel intenzivno preučevati njegova dela, Šostakoviča
in Ravela, in ti so zaznamovali njegov slog. Njegovo glasbo za pihala izvajajo glasbeniki svetovnega kova, kot so rogistka Frøydis Ree Wekre, oboist Brynjar Hoff, klarinetist Guy Dangain (in letos preminuli tubist Roger Bobo) v Evropi in ZDA.
Sonata za rog in klavir, op. 24, je bila premierno izvedena leta 1978. Napisal jo je ob 150. obletnici smrti Franza Schuberta. Zadnji stavek temelji na Schubertovi temi, ki se v njegovih klavirskih delih pojavi dvakrat: v Sonati v a-molu (D. 537) iz leta 1817 in v finalu Sonate v A-duru, D. 959, ene izmed zadnjih dokončanih skladb (1828). Delo je posvetil Frøydis Ree Wekre, rojeni leta 1941 v Oslu, eni najvidnejših rogistk našega časa, ki je priznana profesorica in na Norveškem cenjena kulturna osebnost. (Iz programa Metke Sulič).
Izvedba je takoj pokazala odlično pripravljenost obeh glasbenic; prevladovala je spevnost, odločnost v izrazu, melodičnost, a je prvi stavek Allegro še brez pričakovane virtuoznosti. Drugi stavek Quasi menuetto je bil počasen, posamezni deli so bili pri solistki izvedeni kot odmev. Tretji stavek Moderato, e poco rubato je združeval dva kontrastna karakterja, a se zdi, kot da se je skladatelj skorajda zbal večje monumentalnosti in solistka ni mogla pokazati več, kot je v partituri sami.
Rebeka Dobravec
Franz Strauss (1822–1905), oče zelo znanega Richarda Straussa, je bil eden najpomembnejših virtuozov na rogu v 19. stoletju. Celo Richard Wagner, čigar glasbe konservativni in v tradicijo zagledani Strauss ni odobraval, je občudoval njegov nenavadni in izjemni talent. Franz Strauss je bil velik del življenja zaposlen kot solist rogist v Bavarskem dvornem orkestru in tako več kot 40 let postavljal nove standarde na glasbilu, ki takrat ni bilo tako razširjeno. Bil je profesor na Akademiji za glasbo v Münchnu. Kot skladatelj se je osredotočil predvsem na pisanje skladb za svoje glasbilo. (Iz programa).
Občutki ob morju, op. 12, je eno od petih solističnih del, ki so bila natisnjena že v času njegovega življenja. Romantična skladba, ki je podnaslovljena kot romanca za rog in klavir, je v 9/8-taktu. Ima nežno, spevno in mehko melodiko. V izrazu je lirična in kot taka poklon idealom glasbene romantike. (Iz programa).
Že naslov pove, kakšna bo glasbena podoba celotne skladbe. Sara Hartman je iz partiture izvabila vse bistvene sestavine, a hkrati tako, da je pokazala nekakšno krajinarsko občutenjsko zvočnost; mirno, izpovedno, pesemsko, malo preseneti skromno oblikovan konec, kot da bi se bil skladatelj nečesa zbal.
Jean Françaix (1912–1997) je bil francoski neoklasicistični skladatelj in pianist, znan po živahnem ustvarjanju in prav takšnem skladateljskem slogu. Kompozicijo je študiral na Pariškem konservatoriju pri Nadii Boulanger, ki ga je imela za najboljšega učenca. Divertimento iz leta 1953 je po značaju sproščeno delo, ki združuje številne žanre, vključno z jazzom in poznoromantičnim
slogom. Prvi stavek se deli na dva dela s solistično kadenco na koncu. Začne se s temo plesnega karakterja v klavirju, ki daje stavku poskočen izraz. Drugi stavek je očarljiva spevna arija. Zadnji stavek je lahkoten, s šaljivimi vložki in eklektičnimi melodijami. Čeprav je skladba v izrazu lahkotna, je interpretativno zahtevna. Part roga vsebuje hitro artikuliranje in širok razpon, kar zahteva natančnost v vseh registrih, pne se čez tri oktave. Prav tako je skladba polna izzivov za pianiste. (Iz programa).
Rogistka Sara Hartman je pokazala, kateri izbrani skladatelj je bil vrhunec njenega nastopa. Po imenih smo sicer bili prepričani že takoj, a je že tako, da moraš slišati vse in do konca. Jean Françaix je bil pri nas doslej najbolj ovekovečen z izvedbo Irene Grafenauer njegovega Koncerta za flavto in orkester iz leta 1966, ki je tehnično izjemno zahteven, virtuozen, prav tako za orkester kot le najboljše soliste.
Divertimento za rog in klavir je mlajši in tehnično manj drzen, a se vseeno zdi kot da je skladatelj rog prav tako odlično obvladal. Zapisan je v treh stavkih: I. Introduzione, II. Aria di Cantabile in III. Canzonetta. Tehnično je najzahtevnejši prvi stavek, drugi je po uvodnem klavirju mirnejši, spevnejši, tretji pa poskočen, ritmično zahteven in deloma v omenjenem jazzovskem izrazu.
Rogistka in pianistka sta bili zelo suvereni, a bi vendarle pomislil, da bi se našlo še kakšno boljše delo za prikaz trenutne koncertne kondicije obeh. Koncertni okus treba izoblikovati takoj.
Cvetje za nastopajoči glasbenici
Jazz pevka Manca Fekonja, rojena leta 2001 v Ljubljani, se je po gimnaziji vpisala na Fakulteto za socialno delo v Ljubljani, kjer trenutno obiskuje tretji letnik. Ob študiju obiskuje tudi Konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani, kjer se uči jazz petja.
Manca Fekonja
Pri šestih letih je postala članica Otroškega pevskega zbora RTV Slovenija in v njem prepevala deset let, nadaljevala pa v Mladinskem pevskem zboru. Dedek jo je navdušil za jazz in tako se je v 9. razredu osnovne šole začela učiti petja pri Lei Bartha Pesek. Kot spremljevalna pevka je sodelovala z Galom in Severo Gjurin ter prispevala tudi svoj delež avtorske glasbe. Leta 2021 je nastopila na Melodijah morja in sonca s pesmijo Zvezda. S pianistko Manco Udovič in njeno zasedbo Romanca je nastopila tudi v Klubu Cankarjevega doma in Kavarni Slamič, letos pa sta izdali še njeno avtorsko pesem Včasih.
Samara Joy: Sweet Pumpkin
Je članica jazz kvarteta Petnajst čez, s katerim nastopa po jazz klubih v Ljubljani, zasedba pa jo je spremljala tudi na TEMSIG-u 2023, kjer je dosegla prvo mesto. Kvartet sestavljajo še Peter Mandelj Mejač na jazz kitari, Aleksander Črtalič na jazz bobnih in Jakob Istenič na kontrabasu. Manca nastopa tudi v večji zasedbi, imenovani Soul Exchange, ki se ji je pridružila letos. Skupaj izvajajo jazz funk, R&B jazz, soul in avtorsko glasbo.
Nancy Wilson: Guess Who I Saw Today
Manca Fekonja je nastopila s svojim jazz triom, ki so ga sestavljali jazz kitarist Peter Mandelj Mejač, kontrabasist Jakob Istenič in jazz bobnar Aleksander Črtalič. Predstavila ga je kot “moj ansambel” pod imenom Petnajst čez. Kaj bi bilo petnajst čez ni jasno, najbrž pride petnajst minut nekdo prepozno in ženska pravočasno uvidi, da njen fant ni resen? No, pri njenem zelo suverenem nastopu bi vsakdo prišel prepozno. Treba je priti prej.
Veronica Swift: A Little Taste
Koncertni program v bistu ni bil dolg.
Samara Joy: Sweet Pumpkin
Nancy Wilson: Guess Who I Saw Today
Veronica Swift: A Little Taste
Cyrille Amiée: Well You Needn’t
Sarah Vaughan: Poor Butterfly
Veronica Swift: I Want To Get Happy
Dodatek: Ella Fitzgerlad: How High The Moon
Pevka je že v uvodni skladbi Sweet Pumpkin Samare Joy predstavila pevsko in interpretativno držo, ki je spominjala na nekdanjo pevko in filmsko igralko Marilyn Monroe, najbolj popularno med 1953 in smrtjo že 1962. Manca Fekonja ima nekakšno sproščeno skoraj magično, refleksno in refleksivno držo, s katero dokazuje notranje čutenje vsega kar poje na naraven način. Dojema vsebino petega in jo izraža po vokalni in besedilni plati.
To je pokazala v napovedi skladbe Guess Who I Saw Today Nancy Wilson, ki jo je razložila kot balado, v kateri žena sporoči možu, da ve da jo vara. V tem je nekaj ironije, ki skuša prikriti žalost in razočaranje, kot se pokaže v več počasnih vokalnih frazah. Občutena je spremljava kitare.
Tako pozno se vračaš domov iz službe, si zamudil vlak?Kje te je ujel dež?Ne, ne trudi se razlagati.Ti lahko na hitro pripravim martini?Pravzapravsi bom privoščila enega s tabo,kajti po pravici povedanosem imela tudi jaz lep dan!…
Aleksander Črtalič
Tretja skladba A Little Taste Veronice Swift je izzvenela kot pripoved neke zgodbe, z malo ležernosti ter soli kontrabasista in kitarista v sorazmerno strogem ritmu in z nekaj vokalnimi poudarki, ki skladbo nekoliko dramatizirajo. Opazna sta bila solo deleža kitarista in kontrabasista.
Well You Needn’t Cyrille Amiée je bila bolj dinamična, ritmično poudarjena in stopnjevana. Pevka je zelo pazila na svoj impresivni izraz, kar ji omogoča svobodna notranja in zunanja drža, samozavest in sproščenost, ko je na odru. V tem smislu uporablja kar precej igralskih elementov, še posebej v bogati gestikulaciji. Spremljava se je zdela rahlo okorna (bobni). V celoti pa se bo še razvijala, bi se dalo sklepati.
Peter Mandelj Mejač
Sarah Vaughan je napisala balado Poor Butterfly, za katero pa bi smeli reči le, da ima sorodno usodo s Puccinijevo Japonko v operi, a je melos povsem drugačen, niti nima kakšnih opernih citatov. Je pa bilo v skladbi prvič več samostojnih solov članov ansambla, tako da so bili deležni posebnih aplavzov po svojih nastopih.
Jakob Istenič in Manca Fekonja
Veronica Swift pa je napisala I Want To Get Happy. Izzvenela je zelo ameriško, polna ritmov, ki prežemajo kompozicijo in pevki dajejo veliko možnosti za prefinjeno artikulacijo v naslovu napisanih razpoloženj ter v jazzovski vokalni maniri.
Po burnih ovacijah so se odločili za dodatek. Manca Fekonja je izbrala slavno Ello Fitzgerald ter njeno skladbo How High the Moon. Kot se spominjam njene interpretacije, je bila Manca Fekonja prav tako improvizatorsko iznajdljiva, dodala je svoje vokalne ornamente, Ella jih je imela še več, oziroma jih je Manca skrajšala, s čimer je dokazala, da se ne boji soočenja niti z najbolj slavno jazz pevko na svetu, ali pa pred tem z drugo najslavnejšo Sarah Vaughan. Drugič, ko bo skladba How High the Moon v rednem programu, bo Manca dosegla minutažo najdaljše interpretacije Elle Fitzgerald.
Boo bi yoo bi Bi yu di di ooh dun Dabba oohbee Boo di yoo di Di yu di dee dee doohdun Di di oohnbee Bu di yu dan dan dan Dee boognbee Aheedee doo doo abbi woo do ee Woah ba bee ba bap beya oh Ein bap bap dein Hey ohndalady deepbap Bumblebee Deedeedeedeedee deedee Doo doot doop antdoodly wah Vebeeoopm dabba oohbayoum dabie Oohmbappa eupembappi ah Baby ohm bap Baby ooh bee bap bey Oohtoo undn datley udnda da Eun bu! eun bi! un ba! un bey! Un bey un bey in byron bay Moody eetn deeby deepi ah ba Beebeeoohdibap Da Bap! un boo bay Deeoohdedootundap lah day Oohtdee undeedoodee dootn…
Zelo težko !
Najbrž ste opazili povsem feministično oblikovan program.
Manca Fekonja želi biti kraljica slovenskega jazz petja ?
Veselje po nastopu
Marijan Zlobec