V Galeriji Equrna so ob množični udeležbi ljubiteljev likovne umetnosti odprli slikarsko razstavo Staša Kleindiensta. Naslov razstave je Slike in študije. Umetnika sta predstavila galerist Arne Brejc in kustosinja Maja Kač.
Veliko obiskovalcev Galerije Equrna, vse fotografije Marijan Zlobec
Arne Brejc je omenil svojo kronologijo srečevanj s slikarstvom Staša Kleindiensta, ki se je začelo pred skoraj petnajstimi leti, potem pa se je pozitivno mnenje o njegovem slikarstvu le še stopnjevalo, tako da je Kleindiensta že lahko povabil na razstavo v svoji galeriji, ki je bila zelo odmevna in uspešna.
Staš Kleindienst, Maja Kač in Arne Brejc
Brejc je posebej poudaril vsesplošno pozitivno mnenje o slikarju in njegovem slikarstvu, ki se kaže tako v samih ustanovah, galerijah, pri občinstvu, kritiki in zbiralcih, ki njegove slike radi kupujejo.
Staš Kleindienst
“Če so zadnje postavitve Staša Kleindiensta z naslovom, povzetim po eni od slik, narekovale takt, ki naj mu sledi poskus branja njegovih del, tokrat umetnik pozornost usmerja k izhodiščnemu bistvu svojega slikarstva – sliki kot taki in obenem pomenu študije, ki ga do te slike privede. V njegovih prepoznavnih družbenokritičnih krajinah se nenehno odvijajo premene, ki jih, četudi so komaj opazne, umetnik potrebuje, saj z njimi nenehno izpopolnjuje in premišljuje jasno posredovanje kompleksnega sobivanja nasprotij, ki jih slika.
Študija (Autobahn), 2022, olje na papir
Medtem ko je krajina v svojih prvih osamosvojitvenih poskusih v 16. stoletju še potrebovala vsaj drobne figure, ki so dajale vsebinsko opravičilo za slikarjevo predajanje slikanju narave, Kleindienst ta proces obrne. Zdaj že dodobra udomačeno motiviko, ki je nekoč vse bolj v napredek in tehnologijo usmerjenega človeka začela vračati k naravi, k primarnemu, s tem pa ponudila beg od naskakujoče realnosti, umetnik izkoristi za paradoksalni obrat, s katerim pokaže ravno na tisti moment, od katerega skuša gledalec z motrenjem krajine ubežati. Začetni občutek možnosti eskapistične pomiritve, ki ga nudi pogled na idilično krajino, ob bližini platna zaustavijo drobne figure. Te bi bile še stoletja nazaj ne zares pomembni pripovedovalci mitološke pripovedi, pri Kleindienstu pa so to protagonisti, ki nam v svojih anekdotah razkrivajo konkretne zablode sodobne družbe. Te drobne figure so skoraj vedno ljudje tega trenutka, obenem pa nikoli povsem odtrgane od starih mitov – v njihovi dobesednosti je vselej tudi nekaj arhetipskega, v njihovi sodobnosti nekaj večnega, saj lahko le tako kažejo na sklenjenost kroga, v katerem se permanentno vrti človeštvo.
Gorski kralj, 2023
Umetnik se ob poskusu analiziranja svojega časa ne postavlja na varno razdaljo distanciranega opazovalca in tudi gledalcu ne dopušča ugodja takšne pozicije. V njegovih delih je toliko zunanjega sveta kot notranjega; zgolj na videz iz domišljije vznikle mizanscene so v resnici pogosto odraz zelo osebne izkušnje, s katero nagovarja slikar naše lastne premisleke in dileme. Tako slika Nočni atelje (2022) − morda eden bolj intimnih reprezentacij umetnikovih vtisov življenja, kjer zasilno urejen delovni prostor ob obvoznici ni podoba neurejenosti, ampak skoraj svetega mesta, kamor se ustvarjalna duša zateče, da se lahko prepusti svojemu prvemu poslanstvu − ni nič manj osebna kot večje platno Insomnia (2023). To je pogled nespečneža, ki z zračne perspektive gleda v dolino, kako postopoma tone v večer, s tem pa v tisti del dneva, ko ostane sam s svojimi mišljenji, dvomi in strahovi.
Staš Kleindienst
Poseben fokus je namenjen študijam, katerih pomen presega eno od vmesnih točk umetnikovega ustvarjalnega procesa. Predvsem so odraz slikarjeve nenehne želje po eksperimentiranju, likovnemu raziskovanju in premišljevanju tehnike. Študija s podnaslovom Ogenj v drugi deželi (2023) je kljub v izhodišču pripravljalnemu značaju dela povzetek vseh Kleindienstovih hotenj; zremo v skoraj altdorferjevsko pokrajino, le da je dramatični prizor zgodovinske bitke na tleh zamenjala drugačna grožnja, ki se odvija na nebu. Zdaj je še daleč stran, v neki drugi deželi, zaradi česar lahko problematiko za hip potisnemo ob stran, vendar slutnja približevanja ostaja – njeno oprijemljivost napovedujejo tudi pastozni barvni nanosi, ki niso zglajeni v varne, gladke plasti oddaljenih zubljev, ampak vse bolj grozeče pretijo nam tukaj. Oddaljenost plamenov ali spopada (besedna igra v naslovu dopušča oboje) dovoljuje, da si zatiskamo oči in priprave na ključno bitko našega časa nespametno nadomeščamo z medsebojnimi konflikti.
Slika ceste, 2023
V odsevu ognja razžarjeno nebo se kaže v enakih barvnih niansah kot tisto, ki ga razsvetljuje sončni zahod, in v tem leži tudi ključni kontrast, s katerim Kleindienst nagovarja gledalca – z igro protipolov, nasprotujočih si sfer dobrega in slabega, lepega in grdega, teme in luči, kar išče v notranjem žarenju, najprej neba, potem pa tudi samega medija slike. V svojem iskanju žarenja nočnih sfer pokaže, da je lahko noč enako resnicoljubna kot dan, da je lepota tako v temnih niansah kot svetlih, da je svet zlitje nelagodnih barvnih nasprotij. Vse žari in je vredno našega opazovanja ter umetnikovega premišljevanja o tem, kar je pred njim, in o tistem, kar se skriva zadaj. Čeprav se pomemben del Kleindienstovega pripovedovanja odvija v detajlih, odločilna vloga pripada atmosferi, razpoloženju, ki ga seveda lahko interpretiramo kot odraz družbenega stanja, ampak najprej je to odsev posameznikove zavesti in njegove lastne ujetosti. Krajina pa ob tem ni kulisa, ampak aktivna soustvarjalka pripovedi in s svojo atmosferskostjo nepogrešljiva pojasnjevalka dualnega ustroja sveta.
Anatomija zanke, 2023
Kleindienstovo slikarstvo vedno odraža tudi globok poklon likovni tradicij, ki ni nepomembna stalnica njegovega dela, saj presega splošno izpopolnjevanje lastne tehnike z oziranjem k preteklim rešitvam. Vedno novo obračanje k že pokazanemu in povedanemu je namreč obenem subtilna aluzija na človekovo ujetost v iskanje odgovorov na vprašanja, ki se kljub drugemu času in napredku v svojem jedru ne spreminjajo. Obenem pa je tudi opomnik na pomen, ki ga ima pri tem prevpraševanju umetnost sama, saj kljub temu in hkrati prav zato, ker je iskalka resnice, našemu begu vendarle ponuja uteho.
Maja Kač
Staš Kleindienst
Staš Kleindienst je povedal, da ustvarja doma, v domačem ateljeju v Vipavi. Večjo sliko ustvarja kake štiri mesece. Večinoma slika brez pomoči slik ali osnutkov neposredno na platno. morebitne napake pri ustvarjanju večjih krajin pa seveda sproti popravlja, tako da doseže končni slikarski cilj. Njegove krajine so hkrati mistične in realistične, svojevrstna temna mešanica skrivnostnosti, v kateri je vsekakor več pesimizma kot optimizma. Po svoje so slike celo naravovarstvene in družbeno kritične.
Nadure, 2023
Marijan Zlobec