Slovenska matica vabi na pesniški trialog; umetniški literarno-glasbeni večer, ki bo v četrtek, 9. novembra, ob 19. uri v dvorani Slovenske matice (Kongresni trg 8/I,
Naslovnica
Zbirka Mozaiki
Miljana Cunta: Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo
Spremno besedo napisala: Veronika Šoster
Miljana Cunta
Miljana Cunta nas je začarala že s svojim prefinjenim prvencem Za pol neba, nadaljevala z bolj konceptualno zbirko pesmi v prozi Pesmi dneva in se v tretji knjigi Svetloba od zunaj vrnila k poetiki prvenca, ki se je subtilno približala duhovnemu, povzdignjenemu, skoraj eteričnemu. S svojo četrto pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo se pesnica sicer še vedno sprehaja po isti pokrajini, a njen pogled je usmerjen ne več toliko navzgor kot med prste, kjer skozi svetlobo polzi neviden zlati prah. Glavna elementa zbirke sta prostor in čas, ki se upogibata, stikata, premikata, porajata brez kraja.
Miljana Cunta na predstavitvi zbirke, foto Marijan Zlobec
A četudi bi želeli v pest ujeti svoj čas, da bi lahko vstopili in se vrnili, je to nemogoča naloga, ki se udejanja le skozi poezijo samo, skozi tisto materijo, ki zna ustaviti čas na papirju, kjer se platnice odpirajo neslišno kot dobro naoljena vrata. Odsotnost strahu v mnogih pesmih zato ni nič presenetljivega – pesnica se premika po času in prostoru gibko in lahkotno, zaznava podobe in jih zapisuje v večnost, v medprostore, kjer predmeti lebdijo v breztežnosti. Ne pretiravam, če poezijo v zbirki označim za nadčasovno ali celo nečasovno – ko se predamo verzom, tudi sami obstanemo med zrcaloma, začutimo ščemenje delčkov prahu na zlati svetlobi in si pustimo vrnitev, naj je kakršnakoli že.
Naslovnica
Zbirka Mozaiki
Neža Zajc: Brez slovesa
Spremno besedo napisal: Denis Poniž
Pesniška zbirka je bila v letu 2022 uvrščena na Festival Pranger.
Tretja pesniška zbirka literarne in kulturne zgodovinarke Neže Zajc Brez slovesa govori o umiranju in smrti, ko ni časa in ne diha, da bi se lahko uresničilo slovo, ob tem pa izpričuje tudi notranjo silo ustvarjanja, ki mora reševati številne nezaključene in neizpolnjene trenutke.
Dr. Neža Zajc, foto Marijan Zlobec
Cikli Dar, Dahnjenja in Izdavil sem s premišljeno arhitektonsko postavitvijo kažejo na trodelno strukturo, s katero avtorica izoblikuje ontološko zasnovano celoto slehernikove determiniranosti, ki eksistencialni lok prek dediščine, navdiha in samoizraza razbira v metafizičnem nadaljevanju tuzemske poti, ali kot zapiše avtor spremnega zapisa Denis Poniž: »V tem svetu, kjer so naše zaznave največkrat le slutnje, vpete med rojstvo in smrt, se pesnica krčevito trudi, da bi našla najbolj ustrezne podobe, vendar ne takih, ki nas omamljajo s svojo blagoglasnostjo, ampak ostre, trde, take, ki razprejo našo zavest in očistijo naš pogled.«
Naslovnica
Zbirka Mozaiki
Brane Senegačnik: Pogovori z nikomer
Spremno besedo napisal: Alen Albin Širca
Nagrada Prešernovega sklada 2021
Lirična poezija nastaja tedaj, kadar zmanjka besed, ker je to, kar doživljamo, pregosto, preživo, pregloboko. Takrat iz doživljanja samega vzniknejo velika, največja vprašanja: o izvoru, o ljubezni, o smrti, o smislu. Mitična in obenem osebna vprašanja, ki prodirajo skozi vso resničnost do nedoumljivega; skozi katera nedoumljivo proseva v naš zgodovinski in vsakdanji tu in zdaj. Vprašanja, ki so zmeraj: zmeraj drugačna in zmeraj ista. Tedaj nam pomeni ne zadostujejo, potrebujemo ritme, zvočne figure in podobe, ki vzgibljejo čute, spomin in domišljijo.
Dr. Brane Senegačnik, foto Wikipedija
Zahtevne, kompleksne tradicionalne oblike, njihovo subtilno prenavljanje in »prevajanje v naš čas« v zbirki Pogovori z nikomer imajo natanko ta namen. Lirična poezija namreč ni samo za branje, temveč tudi za poslušanje in predvsem za doživljanje: tega, česar se dotika, namreč ni mogoče izreči, ampak le doživljati. Mogoče se nikjer drugje ne počutimo tako neprestopno sami kot ob teh vprašanjih in nikjer ne čutimo globlje potrebe po pogovoru. Tak pogovor, v katerem gre do konca zares, je lirična poezija: njene besede so izrečene v tišino, iz katere so prišle.
Marijan Zlobec