Mednarodno znana hrvaška violončelistka Monika Leskovar je bila sinočnja gostja Godalnega kvarteta Tartini na njihovem že petem jubilejnem koncertu ob štiridesetletnici delovanja. Koncerti potekajo v Viteški dvorani Križank.
Godalni kvartet Tartini, vse fotografije Marijan Zlobec
Koncert je sicer sredi izvajanja Mozarta za nekaj minut prekinila nesreča neke gledalke, ki ji je nenadoma postalo slabo in so jo morali odvesti iz dvorane. Slabosti se na koncertih dogajajo redko, a lahko povsod, kot na primer v veronski areni, kjer pridejo obiskovalci na kamnite stopnice že precej pred začetkom opere in so potem tam več ur. Včasih je komu slabo v Salzburgu. V Cankarjevem domu se v vsem obdobju delovanja spominjam enega primera slabosti, a je tam reševanje ali pomoč zelo nerodna, še posebej če moraš nekoga iz prve vrste balkona odnesti ven. Upajmo, da se je potem, menda so gospo odpeljali v bolnico, vse srečno končalo.
Monika Leskovar
Violončelistka Monika Leskovar je javnost nase opozorila leta 1995, ko je s trinajstimi leti postala najmlajša zmagovalka Mednarodnega tekmovanja Čajkovski na Japonskem. Sprva je bila učenka Glasbene šole Elly Bašić v Zagrebu pri prof. Dobrili Berković Magdalenić, zatem je postala študentka Valterja Dešpalja, nato je diplomirala in zaključila podiplomski študij na Visoki šoli za glasbo Hanns Eisler v Berlinu pri prof. Davidu Geringasu, kjer je leta 2006 prevzela mesto njegove asistentke. Bila je prva hrvaška predstavnica, ki se je uvrstila v finale Evrovizijskega tekmovanja za mlade glasbenike leta 1998 na Dunaju.
Koncertirala je na Japonskem, v Belgiji, Franciji, Nemčiji, Veliki Britaniji, Novi Zelandiji, Avstraliji, na Danskem in Madžarskem. Imela je številne recitale in redno nastopa na festivalih komorne glasbe po vsem svetu, med katerimi izstopajo Mednarodni festival za čelo v Manchestru, Festival Akademije Kronberg, Mednarodni festival Mstislav Rostropovič, Festival Casals, Dubrovniške poletne igre, Glasbeni festival Schleswig-Holstein, Mozartfest Würzburg in drugi. Uspešno je sodelovala s številnimi uglednimi glasbeniki, kot so Giovanni Sollima, Ivana Švarc Grenda, Boris Berezovski, Sofia Gubaidulina, Jurij Bašmet, Julian Rachlin, Stefan Milenković, Miša Majski, Itamar Golan, Gidon Kremer, Mario Brunello, Patti Smith, Janine Jansen in drugi.
V sezoni 2010/2011 je delovala kot prva violončelistka Münchenskih filharmonikov. Od leta 2012 je profesorica na Konservatoriju za glasbo italijanske Švice v Luganu, od leta 2017 pa docentka na Akademiji za glasbo v Zagrebu. Igra na violončelo neapeljskega mojstra Vincenza Postiglioneja iz leta 1884, ki ga je dobila v uporabo od mesta Zagreb in Zagrebške filharmonije.
Miran Kolbl
Koncert so začeli s priredbo skladbe Andante za violino in klavir Marija Kogoja. Aranžma za godalni kvartet je napravil violist Franc Avsenek, končno redakcijo ali dopolnitev pa violončelist Miloš Mlejnik, se pravi dva znana godalca z velikimi koncertnimi izkušnjami in poznavanjem godalne literature. O Andante je leta 1975 pisal Borut Loparnik in omeni, da je bila prva izvedba leta 1925, ko sta skladbo na koncertu del Matije Bravničarja in Marija Kogoja 25. maja 1925 v ljubljanski Filharmonični dvorani krstila violinist Karel Jeraj in skladatelj pri klavirju. Loparnik ni pregledal celotne dokumentacije o Kogoju, zlasti ne one v Italiji, prav tako pa je spregledal, da je v najavah pisalo, da bo v Ljubljani “prva slovenska izvedba”.
Plakat za Compagnia del Teatro Semi Futurista leta 1923 v Gorici
V resnici pa je skladba nastala že leta 1923 med Kogojevim bivanjem in delovanjem v Gorici (od 1922 in 1924), kamor se je preselil iz Ljubljane in se tam pridružil skupini semifuturistov slikarja Sofronia Pocarinija. 1. aprila 1923 je tako sodeloval na večeru Teatro Semifuturista v najbolj elitnem Teatro Verdi, ko je improviziral na klavirju in spremljal plesno dramsko delo Il peccato (Greh) samega Pocarinija. Predstavo oziroma koncert, na katerem so bila izvedena še dela oziroma upoštevana likovna dela Buzzija, Boccionija, Prampolinija, Marinettija, Casavole in Kogoja v kostumografiji in koreografiji Pocarinija in Prampolinija, si je v Gorici ogledal sam oče futurizma Filippo Tommaso Marinetti.
Plakat Prve umetniške razstave v Gorici aprila 1924
O tem hrani največ gradiva Archivio Storico Provinciale v italijanski Gorici, ki sem ga bil nekoč obiskal in to gradivo pregledal. Iz tamkajšnjih programov koncertov in gostovanj po več italijanskih mestih (Udine, Mestre, Treviso, Belluno) je razvidno, da je bil prvi Kogojev javni nastop 20. februarja 1923, ko je sodeloval s skladateljem Ettorejem Desderijem. Andante je bil izveden takoj: Marij Kogoj je bil pianist, za identiteto violinista pa v tem trenutku nimam dostopa do arhiva. Desderi je imel na programu verjetno svoje Tri skladbe za violino in klavir.
Žal je iz programa Kulturna prestolnica Evrope Gorica – Nova Gorica 2025 izpadel ves program, ki bi po sto letih osvetlil celotno zelo bogato in interdisciplinarno kulturno dogajanje tedaj v Gorici, Trstu, Julijski krajini, Primorski (Nove Gorice še ni bilo). Menda je bil predlog za obnovitev Prve goriške umetniške razstave aprila leta 1924, a so ga odklonili, češ da je prijava prišla prepozno, (kot mi je povedal umetnostni zgodovinar in kritik Brane Kovič). Neambicioznost in nezanimivost celoletnega programa leta 2025 se kaže že sedaj. Če v Novi Gorici ne vedo, da se po dvajsetih letih prejšnjega stoletja tako bogata in številna umetniška ustvarjalnost ter predstavitev ni zgodila nikoli več, vse do danes, naj koga vprašajo. Gorica (pa tudi Trst) je tedaj povezala več kot petdeset, šestdeset umetnikov. Med njimi so bili Veno Pilon, Ivan Čargo, Lojze Spazzapan, Vika Podgorska, Josip Ribičič, Albert in Karlo Širok, Srečko Kumar, Mirko Logar, Karlo Sancin, Avrelija Sancin, Breda Šček, Avgusta, Henrika in Saša Šantel, Stano, Karlema in Srečko Kosovel, Marij Kogoj, Avgust Černigoj, France Gorše, Milko Bambič, Eduard Stepančič, Zorko Lah, Ivan Poljak, Ivo Spinčič, manj Anton Gvajc, Avgust Bucik ali Ivan Tratnik…
” Andante, izvirno napisan za violino in klavir, izkazuje skladateljevo v lastni čustveni in miselni svet naravnano vodilo kompozicijske gradnje. Ta ne sledi vnaprejšnjemu oblikovnemu okviru, pač pa se intuitivno razrašča, kajti glasba hoče »osredotočiti človeka v notranjščino njegove duše, prodreti vanjo in zajemati iz njenega dna,« kakor je svoje estetske nazore razodel v spisu O umetnosti, posebno glasbeni. Skladba je tako intimna izpoved v široko razpeti melodični liniji, ki se giblje med melanholijo, toplino, a tudi skrivnostno temačnostjo in trpkostjo.” (Iz programa Helene Filipčič Gardina).
Priredba za godalni kvartet se zdi prepričljiva, saj ustrezno izpovedno angažira vse štiri godalce, hkrati pa ohranja ekspresionistični stil s poudarkom na ponotranjenosti, v smislu Kogojevega prepričanja : “Svoja notranjost sem”. Obenem pa dokazuje, da se je Kogoj kot dunajski učenec Franza Schrekerja in Arnolda Schönberga čutil umetniško močnejšega od futuristične glasbe, kolikor jo je srečal v Gorici, pa tudi tedanje slovenske na Goriškem in Tržaškem, kot jo je spoznal in mu ni nudila pravih ustvarjalnih pobud, razen da so v Gorici prvi izvedli njegov genialni zbor Trenutek. Srečanje z dramo Črne maske ruskega simbolističnega dramatika Leonida Andrejeva, o čemer mu je pripovedoval prevajalec Josip Vidmar, ga je vrnilo v Ljubljano, kjer je opero napisal do leta 1927.
Miloš Mlejnik
Izvedba kvarteta Andante je bila zgledna, s poudarkom na temnejših zvočnih barvah in prefinjenih dialogih med posameznimi inštrumenti, med katerimi seveda prevladuje prva violina, kar je logično, a je Avsenek ustrezno zasedel še preostale tri glasbenike. Kdor ne bi vedel, da gre za priredbo, se o originalu niti ne bi spraševal.
Aleksandar Milošev
Sledil je slavni Mozart. Nikoli ne bi pomislil, da bo na koncertnem večeru najslabši.
Wolfgang Amadeus Mozart (1756–1791) je godalne kvartete pisal vse od svojega 14. leta starosti. Godalni kvartet št. 22 v B-duru sodi med njegove poslednje tri, t. i. »pruske kvartete«
(K. 575, K. 589, K. 590). Nastal je namreč po skladateljevem obisku kralja Friderika Vilhelma II. v Potsdamu, pri katerem je upal na zaposlitev in s tem rešitev svojih finančnih zadreg, saj je bil poln dolgov. Čeprav v Mozartovih pismih zasledimo zapise o prejetem kraljevem naročilu za kvartete, pa se zdi najbolj verjetno, da do tega ni prišlo, in možno je, da je Mozart želel z vzpodbudnim pisanjem upravičiti svoje potovanje pri bolni ženi in kolegih. Pošiljka notnega gradiva kralju je ostala brez odziva, zato je skladatelj kvartete prodal založniku Artarii, natisnjeni pa so bili brez posvetila. Pruski kralj je bil glasbi resda naklonjen, na njegovem dvoru je deloval orkester, sam je bil ljubiteljski violončelist. Prav zato je Mozart v Godalnem kvartet v B-duru namenil povečano pozornost partu violončela, ki na več mestih izstopi s svojo linijo, nekajkrat tudi v višjem tonskem registru kot viola. Tako prav violončelo prinese lirično drugo temo uvodnega stavka Allegro in je kantabilni sogovornik prve violine v spevnem stavku Larghetto. Tretji stavek je oblikovan kot elegantni menuet z razgibanim triem. Sklepni Allegro assai razvije radoživo komorno igro v pogovoru vseh štirih glasbil in se iskri tudi z nenadnimi dramatičnimi učinki, sklene pa se s preprosto hudomušno izjavo. (Iz programa).
Izvedba Schuberta
Izvedba Mozartovega Kvarteta me ni bog ve kako prepričala; premalo je bilo temeljne angažiranosti in volje po pravem, intenzivnem dialogu s slavnim Salzburžanom. Začetek Allegro je izpričal nekaj vedrine, mehkobe in dobre skupne igre. Larghetto je dal več poudarka violi in violončelu, dokler ni prišlo do omenjene prekinitve koncerta. V Menuetto: Moderato je bil primeren skupen uvodni del s poudarkom na plesnem ritmu in izrazu ter zatem bolj poudarjeni igri prve violine. Allegro assai je bil elegantno poskočen in prepleten z dialogom med godalci. Vse skupaj pa je bilo premalo vzneseno, angažirano ter s težnjo po vrhunskosti kot zapomnljivem in prepričljivem koncu prvega dela koncerta.
Monika Leskovar
Godalni kvintet v C-duru Franza Schuberta (1797–1828), posthumno izdan kot opus 163, velja za eno največjih mojstrovin komorne glasbene literature in težko je verjeti, da je prvo izvedbo in prvi natis čakalo več kot 20 let od nastanka. Schubert ga je namreč ustvaril v svojem zadnjem letu življenja, to svoje poslednje dokončano delo pa ni uspel prodati založniku, ki so ga bolj kakor obsežna skladba za neobičajno zasedbo godalnega kvarteta z doda(t)nim violončelom zanimali skladateljevi samospevi. V kompleksnem kvintetu je najdaljši prvi stavek Allegro
ma non troppo, ki ob zmotno pričakovanem stabilnem svetlem C-duru že na začetku pokaže skladateljevo inventivno prožnost harmonskega jezika. Očarljiva je druga tema, ki je pojavi v obeh violončelih. Počasni stavek Adagio, poln spevne miline in subtilnih pizzicatov, ponese v eterično dimenzijo tihe dinamike. Ta se z napetim trilčkom prevesi v dramatično in ritmično zaznamovano zvočno atmosfero srednjega dela, nakar nenadno ponikne v novi ppp fantazijskih utrinkov lirične narave. Kontrastni energični Scherzo: Presto je rustikalnega plesnega karakterja s fanfarnimi vzkliki, vmesni počasni Trio z oznako Andante sostenuto pa preseneti s svojo elegično, temno zvočno patino. Buhteči prepleti ekspresivne mehkobe in strastne robustnosti v razgibani teksturi enakovrednih komornih partnerjev se nadaljuje tudi v sklepnem stavku Allegretto – Più allegro, ki ga zaznamujejo akcentuirani plesni ritmi in se sklene v ognjeviti kodi z domiselnim sekundnim predložkom na končnem akordu. (Iz programa).
Topel aplavz in ovacije za Godalni kvartet Tartini z gostjo Moniko Leskovar
V drugem delu so izvedli samo dolg in bogato strukturiran Schubertov Godalni kvintet v C-duru. Takoj se je pokazala razlika v igri, ko se je našim glasbenikom pridružila še violončelistka Monika Leskovar. Poslušali smo glasbo kot iz drugega sveta. Vse je bilo bolje kot pri Mozartu; bolj intenzivno odločno, dramatično, melodično, spevno, tako da hkrati slišiš človeški glas, po katerem se je Schubert najraje zgledoval. Veliko je bilo poudarjenih fines in nasploh esprija, kombinacije klasicizma in začetka romantike, združevanja godal s samospevnostjo, saj je skladatelj v svoji notranjosti najbolj doživljal pesemsko izpoved – Lied. Veliko je bilo stilnih kontrastov, ki so izvedbi dali zvočno razkošnost, kot smo si jo želeli in na koncu dočakali.
Cvetje za Moniko Leskovar
Šele tu je bila izvedba na mednarodni ravni. Občinstvo je to takoj začutilo in nastopajoče nagradilo z burnimi ovacijami, česar po Mozartu ni bilo.
Marijan Zlobec