“Če Boga ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti,” je moto, ki spremlja predstavitev najnovejšega in morda že definitivnega prevoda slavnega zadnjega romana Bratje Karamazovi Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. V zbirki Neminljivi 18 in 19 ga je kot že tretjo pisateljevo knjigo v svoji zbirki izdala Celjska Mohorjeva družba v prevodu Boruta Kraševca. Predstavili so ga na literarni matineji v knjigarni na Nazorjevi ulici v Ljubljani.
Borut Kraševec in dr. Sebastjan Kristovič, vse fotografije Marijan Zlobec
Bratje Karamazovi so kronski dragulj v opusu F. M. Dostojevskega, hkrati pa eden izmed vrhov svetovne literature. V ospredju so štirje »bratje«, ki so si med seboj različni tako po vrednotah, stališčih, prepričanjih in verovanju kakor po genetski liniji, saj nimajo vsi iste matere. Njihov oče je razuzdanec, burkač in pijanec, ki je svoje otroke ves čas zanemarjal. Napeti družinski odnosi privedejo celo do umora …
Predstavitev Dostojevskega
Roman epopeja, kot delo v spremni besedi označi dr. Urša Zabukovec, nadaljuje in še poglobi vprašanja o upravičenosti umora, dobrem in zlem ter obstoju Boga, kakršna Dostojevski bolj ali manj določno odpre že v Zimskih zapiskih o poletnih vtisih in dokončno razvije v Zločinu in kazni.
Borut Kraševec
Gre za pomemben motivno-tematski okvir, saj je za 19. stoletje, v katerem je ruski realist ustvarjal, značilno intenzivno prevpraševanje Božjega obstoja. To je posledica sprememb v družbi, ki se je – potem ko se je najprej s humanizmom in kasneje še z obema industrijskima revolucijama spremenil svet, ki si ga je podrejala nebeška avtoriteta – v obdobju fin-de-siècla znašla v krizi.
Dr. Sebastjan Kristovič
Že Jean Paul Friedrich Richter je v Tiranskem profesorju (1796/97) kritično razmišljal o Kristusovih besedah, ki jih je, obrnjen proti nebu, pred smrtjo na križu namenil svojemu Očetu: »Eli, Eli, lemá sabahtáni?« (Mt 27,46; Mr 15,34). Idejo so nato prevzeli dekadenti, simbolisti in novoromantiki, ki so Boga še vedno iskali, a ga niso mogli najti niti v srcu niti na nebu. Literarna dela in »moderno«, od kolektivov religije in tradicije osvobojeno razmišljanje so leta 1882 pripeljali do Nietzschejevega filozofskega spoznanja o Božji smrti, za kar naj bi bil kriv človek – tisti isti človek, zaradi katerega naj bi Bog iz nebeškega kraljestva pregnal dotlej svojega najljubšega nadangela Luciferja.
Dr. Jernej Kusterle
Dostojevski, ki je kot evrofil in svetovljan v začetku 60. let 19. stol. potoval po evropskem prostoru ter med tem spoznaval tako zahodno kulturo kot tudi tedanjo »napredno« misel, je idejo prevpraševanja Božjega obstoja razvil do skrajnosti: če Boga ni, je dovoljeno vse, vse je upravičeno (celo umor) in sodba (uboj človeka) se lahko izvrši brez »moralnih« posledic. (Iz založbine predstavitve).
Dr. Sebastjan Kristovič
Na predstavitvi, ko jo je vodil urednik dr. Jernej Kusterle, sta sodelovala Borut Kraševec in dr. Sebastjan Kristovič, ni pa bilo avtorice spremne besede dr. Urše Zabukovec.
Borut Kraševec je prevedel že več knjig Dostojevskega, a ne le za CMD. Pri sedanjem prevodu je posebej poudaril celovitost in natančnost ter preglednost prevoda v primerjavi s poprejšnjimi. Najbolj je presenetila njegova ugotovitev, da je v prevodu Vladimirja Levstika manjkalo kakih sto stavkov, ki so bili posledica slabega sledenja prevajalca originalu v knjigah zlasti na prehodu spodnje vrstice v zgornjo na naslednji strani. To je sam preverjal od stavka do stavka in pri prevodu v originalu sproti označil vsak stavek, do kje je že prišel. Naslednji prevodi, po Levstiku, so bili bolj jezikovno posodobljeni, se pravi, da je bil poudarek na slovenščini.
Naslovnica
Kraševec je omenil zgodovinsko podobo, kot se kaže v romanu in pri tem opozoril, da je bila Poljska v 19. stoletju del ruskega ozemlja. V svojem prevodu se je opiral oziroma ohranil sociolekte, to je govor kakega družbenega sloja ali skupine, tu vezan npr. na različne poklice in dejavnosti ter poudaril večjo rusko družbeno slojevitost, kot je vladala tedaj.
Diskusija
Odprl je vprašanje celovitosti izdajanja del Dostojevskega, tako kot ga imajo npr. Srbi v 17 knjigah, medtem ko je v ruščini vseh knjig kar 30. V slovenščini nimamo npr. njegovih dnevnikov, člankov, pisem oziroma čakajo na prevod še nekatera dela ali na jezikovno posodobitev. Omenil je tudi prevod najnovejše biografije o Dostojevskem Ljudmile Saraskin, (ki jo je prav tako prevedel Borut Kraševec).
Borut Kraševec
(Ljudmila Ivanovna Saraskina (1947) je ruska literarna zgodovinarka in biografistka, ki je večino svojega življenja posvetila preučevanju del in biografij Dostojevskega in Solženicina, o katerih je tudi napisala svoji najodmevnejši biografski knjigi: Solženicin (2008) in Dostojevski (2011).
Biografija Dostojevski, ki upošteva vsa novejša faktografska dognanja o pisateljevem življenju in prinaša mnoge izvirne uvide, velja za eno najboljših v svetovnem merilu. Avtorica življenje in ustvarjanje Dostojevskega postavi v družbeni kontekst dobe, brez katerega ju ni mogoče razumeti, hkrati poskuša orisati pisateljevo notranjo, duhovno biografijo, ki je po svoje celo vznemirljivejša od zunanje.)
Veliko vprašanj in odgovorov
Kraševec je o odmevnosti ali celo vplivu Dostojevskega na rusko kulturo in še posebej politiko omenil citat iz omenjene biografije, češ da je Lenin o Dostojevskem dejal:”Vrzite te knjige na gnojišče!” (Ob koncu predstavitve se je odprlo vprašanje, koliko je Dostojevski s svojo moralo, etiko, ljubeznijo, bogoiskateljstvom, morda na koncu s podobo Kristusa v Bratih Karamazovih… vplival na rusko politiko do Putina. Odgovor je bil: zelo malo ali nič).
Pogreb Dostojevskega, foto splet
O Bratih Karamazovih smo slišali oceno dr. Sebastjana Kristoviča, češ da spada ta roman med največje umetnine, kar jih je nastalo v literarni zgodovini. (O drugih primerljivih romanih v klasifikaciji nismo slišali). Veličina se mu kaže zlasti z vidika pisateljevega spraševanja o človeku in njegovem obstoju, sicer pa njegovega razumevanja zla, etike, trpljenja, poglabljanja v notranjost, v dušo, vrhunec pa je vendarle ljubezen. Še več, omenil je, da so nekateri deli v romanu Bratje Karamazovi kot navdahnjeni od Svetega Duha. Hkrati pa je opozoril, da človek pri Dostojevskem ni monolitna struktura, ampak je kontradiktoren.
Borut Kraševec
Predstavitev romana Bratje Karamazovi je odprl tudi vprašanje odnosa Dostojevskega do Nietzscheja. Dr. Kristovič je omenil, da sta oba v svojem življenju zelo trpela in da je ravno trpljenje imelo veliko vlogo v njunem življenju in ustvarjanju. Pri Dostojevskem je to ilustriral s konkretnimi podatki, pri filozofu pa ni omenil njegove zgodnje (še pred poroko) okužbe s sifilisom, za katerim je potem ves čas le še počasi umiral. Pri Dostojevskem je opazil neizmerno voljo po pisanju, kot da je bila umetnost odrešenjska. O ljubezni pri pisatelju pa je spomnil, da o njej ni mogoče govoriti brez lepote in dobrote. Dejavna ljubezen je konkretna. Svobode same po sebi ni; je zgolj konkretna. Pri Nietzscheju pa je dejal, da mu je šlo za ugotavljanje kako živi človek. Dodal pa je še, da Nietzsche v vedénju kristijanov ni opazil življenjske veselosti.
Žena Dostojevskega, foto splet
Veliko je bilo besed o Bratih Karamazovih, v katerih je veliko stilnih elementov psihološkega realizma, manj pa romantičnih idej ali razpoloženj. Romantična bi lahko bila ljubezen, a je te v taki podobi pri Dostojevskem ni ravno veliko oziroma je razzlična. Je pa Dostojevski vsekakor psihološki avtor.
Dostojevski na mrtvaškem odru, foto splet
Odprto je vprašanje, ki ga je zastavil urednik dr. Jernej Kusterle, ali bi se po Bratih Karamazovih dalo posneti telenovelo. Slišali smo sicer, da je nekaj takega zlasti o Dostojevskem in njegovem življenju že bilo posnetega, a so do ekranizacije romanov še zadržani.
Borut Kraševec
Slišali pa smo še, katgere so osrednje vrednote pri Dostojevskem, ki bi lahko ali veljajo za vse čase: ljubezen v povezavi z resnico, dobroto in lepoto. Ljubezen osvobaja in nosi v sebi resnico, ali kot pisatelj zapiše v Idiotu: “Lepota bo rešila svet.” Za ljubezen pa človek potrebuje notranjo moč.
Marijan Zlobec