Slovenska matica vabi na predstavitev nove esejistične knjige prof. dr. Denisa Poniža Videnja in védenja, ki bo v torek, 7. novembra, ob 18. uri v dvorani Slovenske matice (Kongresni trg 8/I, Ljubljana). Z avtorjem se bo pogovarjala urednica knjige dr. Ignacija Fridl Jarc.
Zbirka Razprave in eseji
Denis Poniž: Videnja in védenja
Leta 1989 je profesor za zgodovino drame na Akademiji za gledališče, film in televizijo Denis Poniž za zbirko Literarni leksikon prispeval zvezek, v katerem strokovno proučuje in predstavlja esej kot literarni žanr. V Videnjih in védenjih pa svojo strokovno vednost prenaša v esejistično formo. Zastavlja si vprašanja o svojih videnjih sveta in človeka, narave in živih bitij, literature in znanosti ter z izjemno razgledanostjo o pojavih bivanja, mišljenja in ustvarjanja, sočutjem do slehernega živega bitja, filozofsko osrediščenostjo na štiri Empedoklove snovne principe, predvsem pa s poudarjanjem etične razsežnosti človeka kot počela, s katero se človeštvo začenja in z odsotnostjo katere samo sebe izničuje, išče tudi odgovore nanje. S svojimi videnji in védenji razkrinkava sodobne družbene laži in manipulacije, od kapitalskih do medijskih, ter opozarja na pasti in nevarnosti nihilističnih ideoloških obrazcev. Poniževa drža vidca in vedeža nikoli ni avtoritarna, ampak esejistično obrnjena k drugemu in odprta za drugega, a nas vabi k premisleku s tako globino, širino in višino, da slutimo, kako postaja za nas vse zavezujoča, če v prihodnosti še želimo govoriti o slovenstvu, svetu in človeštvu. (Iz predstavitve SM).
Čeprav je knjiga nastala v sklenjenem in sorazmerno kratkem času od zime 2018, pa so teme zgodovinske, bi se dalo reči: avtobiografske, deloma literarnozgodovinske, literarne, pedagoške, dramske ali gledališke, osebne, a ne intimne, kritične, polemične, izkustvene, družbene… Nastopa zelo veliko oseb iz javnega kulturnega življenja, s katerimi se je avtor srečeval, bodisi iz svoje generacije ali s starejšimi, kot so omenjeni ali predstavljeni France Pibernik, ki se zdi Ponižu še posebej blizu, Dušan Pirjevec, o katerem pa ne ve vsega ali vsaj tistega, o čemer se precej govori, a nihče ne ve, kaj je bilo res. Prav tako nastopa Taras Kermauner, ki pa je v borih dvajsetih ali tridesetih letih skorajda poniknil v pozabo in njegovih knjig, zlasti onih o slovenski dramatiki, nihče ne bere.
Zanimiva je tema iz sedemdesetih ali konca šestdesetih let s kar serijo samomorov mladih, nadebudnih ustvarjalcev, povečini sinov znanih Slovencev. Tu bi se dalo še marsikaj reči, a je tveganje veliko, prav tako kot ranljivost svojcev in okolice, prijateljev, sopotnikov. Res pa je, da avtor o nekaterih pove nekaj več, nekatere omenja, (Svit Javoršek, Bard Iucundus, Marko Švabić, Aleš Seliškar, Srečko Rijavec, Vojko Gorjan, nekatere pa zamolči oziroma jih ne predstavlja kot samomorilce: Vasko Pregelj, Marko Slodnjak, Borut Kardelj, Marko Pavček, Aleš Kermauner). Tema je vsekakor še odprta; npr. ob smrti v knjigi omenjenih Alešu Debeljaku in Fabjanu Hafnerju. V pogovornih, se pravi družabnih krogih, se seveda pove in izve marsikaj, a je vprašanje, koliko je vse to res. Že zdavnaj sem npr. slišal, kateri javno znani literat je tako pretepal svojo znano ženo, da mu je na koncu ušla.
Denis Poniž je nekakšen sovražnik ali vsaj nasprotnik socializma. “Ponesrečenih projektov, zavoženih, malomarno vzdrževanih in zapuščenih gradenj ne manjka nikjer po Sloveniji. Socializem, ki so ga tovariši prakticirali med letoma 1945 in 1991, je vsekakor sodil med eksperimente, ki so pustili veliko brazgotin in ekoloških katastrof.” (Tu bi se dalo marsikaj primerjalnega reči, če pomislimo, kako malo razvoja je naredila Slovenija med 1991 in 2023, a potem bi moral biti pisec nekdo drug: Ljubljana je v času socializma od 60.000 prebivalcev narasla na več kot 300.000. Bila so leta, ko so v Sloveniji v enem letu zgradili 15.000 stanovanj, nastala so cela mesta, velike soseske, obnovile vse vasi).
Poniž precej piše o svoji ustvarjalni generaciji, zlasti pesnikih in gledališčnikih; dramatikih in igralcih, a bi se dalo reči še kaj več, na primer o Milanu Jesihu in njegovih Grenkih sadežih pravice, ki so bili veliko bolj obiskani kot gledališki dogodki v njegovi Pekarni ali Gledališču Pupilije Ferkeverk. Zelo malo ali nič ni povedanega o zasedbi Aškerčeve in Filozofsake fakultete, študentski Tribuni in prepovedanih številkah… Poniža ni bilo nikjer, da bi se opazno angažiral, bil pa je ali se kaže v knjigi kot žrtev in nenehno nadzorovan s strani Udbe. To smo bili itak vsi, v kolikor jih je to zanimalo.
Nekoliko se dotika medijev, zlasti Dela, ki je bilo pod uredništvom Mitje Gorjupa bolj demokratnično, kot so mediji danes – predvsem pa ni bilo toliko vsakršnega primitivizma in nenehnega ali celo vsakodnevnega medsebojnega obračunavanja in obrekovanja – in bi zlahka izbrali različne tekste iz Sobotne priloge ter jih strnili v posebno knjigo; z ene in druge ali drugačne strani. Poniž omenja Demokracija da – razkroj ne ! Omenja Bojana Štiha, (direktorja Drame SNG in Viba filma), a hkrati dodaja, da se o tem z njim nikoli ni pogovarjal.
Poniževo vrednotenje pesnikov in pisateljev iz sodobnosti se nekako neha pri njegovi generaciji ali malo starejših (Edvard Kocbek, Dane Zajc, Gregor Strniša, Jože Udovič, Ciril Kosmač, Veno Taufer, Jože Snoj, Tomaž Šalamun, Ivo Svetina, Matjaž Kocbek), nekatere ima za neosebe (Stanko Majcen, Vitomil Zupan, Ludvik Mrzel, Edvard Kocbek). Nekatere nekoliko mlajše zgolj omenja (Andrej Medved, Andrej Brvar, Aleš Debeljak, Ifigenija Zagoričnik, Andrej Žigon, malo več spregovori o Juretu Deteli, Chubbyju, Marku Breclju, Ivanu Volariču Feu). Mlajša generacija zanj ne obstaja oziroma jo pesniško vrednostno odvrže na odpad. Preseneča molk o Niku Grafenauerju in Svetlani Makarovič.
Svojega odnosa do avtorjev Pesmi štirih (1953) analitično, umetniško vrednostno in literarno zgodovinsko ne razčisti, oziroma zanj to ne obstaja kot javno znani in zgodovinski dogodek; če to je ali ni. Cirila Zlobca npr. poniža v skrito metaforo “tudi znani pesnik z brado je bil navdušen nad mojo poezijo”, ki je pesmi nekega mladega pesnika prebral in jih predlagal za natis. Ubogi Čiro, kako malo je vreden po 100 in več svojih izdanih knjigah, urednikovanju Besede, procesu na sodišču zaradi objave Zlatega poročnika Lojzeta Kovačiča v reviji, pa deset let urednikovanja Sodobnosti, prevoda treh zelo težkih pesnikov v Nobelovcih (Montale, Carducci, Quasimodo)…
Dr. Denis Poniž ob svoji sedemdesetletnici, foto Marijan Zlobec
Poniž je zelo negativno nastrojen do množice aktualnih pesnikov in njihovih zbirk.
“Če se je Cankar nekoč upravičeno posmehoval Funtkom in Cimpermanom, bi danes, če bi živel, verjetno obupal. Množica Funtkov in Cimpermanov je tako velika, da ni junaka, ki bi se upal spoprijeti s kopicami njihovih pesmi, v katerih ni nobene vznemirljivosti, ampak zgolj ponavljanje neštetokrat videnih in slišanih obrazcev. Po domače povedano: nespretno in okorno prepisovanje omlednih verzov pesnikov, ki že sami niso bili posebej obdarjeni s talentom za pesnjenje, pač ne naredi pesnika. Če bi ti pesniki, ki po tekočem traku izdajajo pesniške zbirke, prebrali vsaj nekaj resnično pomembnih pesnikov, pa čeprav samo slovenskih, bi se verjetno zamislili ob lastnih nebogljenih, neizvirnih, okornih verzih, in še bi lahko dodajal nove prilastke. Za te samooklicane pesnice in pesnike je poezija največkrat nekaj med terapevtskim sredstvom in popoldanskim konjičkom…” Funtek in Cimperman sta vsaj slavna, tako kot Koseski, ki mu Poniž preko knjige dr. Andreja Inkreta daje nekaj več pomena.
Denis Poniž je precej užaljen in po svoje maščevalen in mi kot tak ne deluje niti esejistično prepričljivo. Njega in njegove poezije nihče ne pogreša in prebira, prav tako je bil neprodoren kot profesor na AGRFT – o svojih študentih govori precej kritično in celo žaljivo.
V knjigi absolutno manjka vizija slovenskega kulturnega; v njegovem področju delovanja literarnega in gledališkega razvoja. Ko je dr. Dimitrij Rupel, ki ga v knjigi praktično ni, tako kot ne Nove revije, okrog leta 1975 napisal razpravo (ciklostirano za Kulturno skupnost Slovenije) o bodočem razvoju književnosti v Sloveniji in zapisal, da bo prišel čas, ko bomo na leto izdali 6000 knjig, v primerjavi s tedanjih 2000, se je zdela utopija popolna. Danes pa je številka bolj ali manj resnična, morda malo nižja: med 5000 in 6000, a od leta 1991 je bilo natisnjenih sto milijonov slovenskih knjig.
Dr. Denis Poniž
V knjigi je zelo malo osebnostne žlahtnosti in plemenitosti, da ne rečem profesorske spoštljivosti in karakterja.
Marijan Zlobec