Razstava Vedno na voljo v Moderni galeriji združuje veliko število likovnih umetnic, medtem ko se je nekaj moških pridružilo bolj kot ne za slabo in neučinkovito seme, ki kvari ženski raj na zemlji, se pravi vsaj v MG, medtem ko morajo ženske ostati zunaj njenih sten “vedno na voljo” z dodatkom “for your pleasure”, pri čemer ni jasno, ali je ta del v naslovu ali zgolj pridodan. To, da so ženske moškim kot rečeno, ni niti pravljica za “lahko noč otroci”, ampak pripoveduje neko povsem drugačno zgodbo: “če mi ne boš vedno na voljo, boš doma tepen.” A tega odnosa na razstavi ni, saj je poudarek na spolni usmerjenosti, kar pa seveda ni pogoj za kvaliteto samega umetniškega ustvarjanja.
Razstava v Moderni galeriji, vse fotografije Marijan Zlobec
Prišle pa so slovenske in tuje umetnice v tako velikem številu, da jih je fotografski aparat na koncu otvoritvene slovesnosti komaj lahko zajel.
Ministrica dr. Asta Vrečko
Kuratorka razstave dr. Martina Vovk je v svojem uvodnem govoru opisala naslov razstave Vedno na voljo: feministične pozicije v vizualni umetnosti v Sloveniji.
Umetnice na razstavi
“Razstavo smo zasnovali okoli vprašanja, kako se družbeni spol kaže v vizualni umetniški produkciji v našem prostoru. Seveda gre za pozicije in stališča, ki so feministična in ki problem družbenega spola in iz njega izvirajoče neenakosti v najširšem družbenem kontekstu naslavlja kritično.
V umetniški produkciji je to mogoče prepoznati v delih, ki se generirajo v t.i. presečnosti, torej v položaju posameznic ali skupin, ki tudi zaradi drugih posebnih okoliščin, denimo dela, rase, nacionalnosti, spolne usmerjenosti, starosti ali ekonomskega položaja, pristanejo na še bolj skrajnem družbenem obrobju, na margini, ki jo družba posebej izdatno stigmatizira in sistemsko diskriminira.
Velik obisk
Začetkov feministične umetnosti v Sloveniji je zato več in vsi primeri so enako legitimni, da feministične teme proniknejo v horizont umetnosti in kulture šele takrat, ko postanejo zahteve po enakosti spolov dovolj jasno artikulirane v širšem družbenem prostoru.
Jasna Klančišar
V Sloveniji je ta preskok prineslo gibanje novega feminizmam, ki je formuliralo vprašanja enakosti žensk in spolnih manjšin kot politično zahtevo v času civilno – družbenih gibanj osemdesetih let. Vse odtlej, sprva sporadično, do danes pa postopoma vse pogosteje, ustvarjajo avtorice (redko tudi avtorji) v Sloveniji dela, ki pričajo o tem, da je feministična zavest o neenakosti spolov vse izraziteje poduktivna.
Slikarka Alenka Spacal pred serijo svojih portretov
Področja, ki opredeljujejo interes umetnic in umetnikov na razstavi Vedno na voljo, so področja, ki sicer zadevajo interes feministične misli in sežejo na različna polja družbenega in osebnega. To so področja dela, skrbstvenega, afektivnega in neplačanega dela, ki v veliki meri bremeni ženske; to je polje materinstva in nanj poveznjenega tovora družbenih pričakovanj in norm; je tudi področje t.i. ženskih tehnik oz. ročnega dela, ki ga je mogoče uporabljati subverzivno afirmativno in ga tako rehabilitirati iz družbene in simbolne podrejenosti; to je tudi vprašanje zgodovinjenja ženske prisotnosti v znanosti, kulturi in umetnosti, to je vprašanje ženskega telesa, njegovega popredmetenja, seksualizacije in zakrivanja do izbrisa; to je vprašanje izkušnje LGBTIQ+ oseb in skupnosti in njihove pravice do politične in osebne samoaktualizacije.
Ženski pogovori
Učinek podreditve je lahko zgolj nasilje, zato se v podtonu pojavlja skozi tematsko različna dela na razstavi, pa naj gre za spolno zaznamovano nasilje, sistemsko nasilje, ekonomsko nasilje ali femicid.
Akta Aprilije Lužar
Pred sabo imamo tako zelo širok nabor umetniških del, pozicij, izjav, akcij, performansov, slikarskih del, fotografij, risb, vezenin, videov, filmov in video dokumentacij, ki medijsko in generacijsko sežejo na vse strani.
V svojih izrazito polifonih in pogosto tudi divergentnih glasovih vsaka in vsak po svoje naslavljajo aktualna vprašanja družbenega spola v loku zadnjih štirideset let: mnoge avtorice in avtorji to počnejo na humoren način, z ironijo in tudi z avtoironijo, druga zastavljajo zagatna vprašanja na srhljivo trezen način, nekatera dokumentarno, druga konceptualno, nekatera postrežejo najbolj intimna občutja ali zasebne spomine, druga delajo z akcijo v skupnosti. Vsa po vrsti pa preigravajo vprašanje, kaj lahko pomeni biti ženska v svetu danes.
Nosečnica
Naslov razstave na to vprašanje seveda odgovarja z ironijo, ki ni brez grenkobe: biti ženska ali vsaka spolna manjšina je vselej, v veliki pa še vedno pomeni biti Vedno na voljo.
Govor kuratorke dr. Martine Vovk
Umetniška dela feministične pozicije, njihove avtorice in avtorji ta položaj nedvoumno zavračajo in so s svojim delom ali načinom dela kvečjemu vedno na voljo, da ga vsakič znova izzivajo, ironizirajo, dekonstruirajo in presegajo. V tem je produktivna moč feministične umetniške geste, v zamišljanju sveta in skupnosti, kjer je mogoče zahtevati in dosegati sobivanje v enakosti in solidarnosti onkraj spolov in drugih okoliščin vsake in vsakega od nas.”
Kuratorka se je zahvalila vsem avtoricam in avtorjem, da so se odzvali na vabila oziroma sprejeli povabila in s svojimi deli na razstavi sodelujejo. Odločalo je potemtakem osebno povabilo.
Med soavtorji je dr. Vovk omenila in se zahvalila Kristjanu Sedeju in Igorju Španjolu, piscem tekstov v katalogu, ki ga sicer še ni: Liljani Stepančič, Svetlani Slapšak, Tei Hvala, Ani Grobler, Suzani Tratnik, Hani Samec Sekereš in Kristjanu Sedeju.
Slovenke
Slišali smo imena vseh sodelujočih in ob tem aplavze polne velike dvorane Moderne galerije.
Mirjana Batinić
Na razstavi sodelujejo:
Lina Akif, Zemira Alajbegović, Milijana Babić, Mirjana Batinić, Urban Belina, Saša Bezjak, Vanja Bućan, Vesna Bukovec, Jasmina Cibic, Lea Culetto, Ana Čigon, Eclipse, Elena Fajt, Andreja Gomišček, Olja Grubić, Marina Gržinić, Dejan Habicht, Đejmi Hadrović, Ida Hiršenfelder, Hiša na hribu, Maja Hodošček, Tjaša Kancler, Jasna Klančišar, Andrea Knezović, Tatiana Kocmur, Neven Korda, Mankica Kranjec, Anka Krašna, Rok Kravanja, Meta Krese, Tanja Lažetić, Agate Lielpētere, Aprilija Lužar, Dušan Mandič, Lela B. Njatin, Daniel Petković, Jovita Pristovšek, Tadej Pogačar & P.A.R.A.S.I.T.E. muzej sodobne umetnosti, Urška Preis, Marija Mojca Pungerčar, Maruša Sagadin, Duba Sambolec, Simona Semenič, Mojca Senegačnik, Zvonka T Simčič, Nataša Skušek, Maja Smrekar, Alenka Spacal, Saša Spačal, Zora Stančič, Aina Šmid, Ajda Tomazin, Jasmina Založnik, Lana Zdravković (KITCH), Nada Žgank.
Ženski pevski zbor Kombinat
V kulturnem programu je nastopil Ženski pevski zbor Kombinat s tremi pesmimi, med katerimi je najbolj vžgala italijanska delavska Bella ciao. Pevke je spremljal inštrumentalni trio.
Dr. Asta Vrečko in Nataša Sukič
O feminizmu in družbenemm položaju žensk je spregovorila kulturna ministrica dr. Asta Vrečko, bolj kot o sami razstavi, ki pa je bistvena.
Razstava je dobra, a vsekakor enostranska, tako kot sta bili oni v Cukrarni in Mestni galeriji in gre tu za nek kolaž deloma že videnega in zgolj prenesenega, po drugi strani pa se zdi, kot da je na tej razstavi bistvena LGBTIQ+ identiteta in da je prireditev bolj manifestacija zunajumetniških ali omenjenih identitet.
Umetnici Lina Akif in Tina Kolenik ter njun kolega Danijel Petković, vsi trije na razstavi
Umetniško delo ni spolna identiteta, prav tako razstava zadovoljstvo žensk, da se lahko pokažejo. Pred leti je v Italiji izšla debela knjiga o gejih v zgodovini umetnosti, a to k povečavi njihove umetniške vrednosti ni prispevalo, kvečjemu je vzbudilo določeno radovednost ali potešilo zvedavost bralcev. Spolno je identificirala nekaj sto umetnikov, a same njihove umetnosti ni premaknila niti za las.
Simona Semenič je dosegla slavo z rezanjem slovenske zastave: država ne skrbi za rojstvo slovenskih otrok
Kaj zdaj, naj se ob vsaki avtorici in nekaj redkih avtorjev vprašam, kaj so ? Ali naj projiciram njihovo spolno usmerjenost na sama dela, ki so taka kot so samo zaradi tega ? Za vrhunsko umetnost je potrebnih več desetletij stalnega dela in študija. Nekatere na razstavi bi bile rade prisotne in slavne zgolj z minornim opusom. Iskanje “pomoči” pri umetnosti in njeni klasifikaciji, kaj šele ustvarjalni moči, s pomočjo spolne orientacije ne daje rezultatov, razen da si prisoten in dobiš pri MK nekaj točk pri prijavi na razpis oziroma pridobitvi ali podaljšanju statusa samostojnega umetnika ali umetnice.
Maja Smrekar (gledalka ni ona) je zaslovela z nastopom na Ars Electronica v Linzu, doma pa vzbudila zgražanje z “dojenjem psa”
Naslov Vedno na voljo z nejasnim nadaljevanjem For your pleasure, nima nobene povezave z likovno umetnostjo, je pa za domnevno moške (in ostale) žaljiv. Izgovor kuratorke z “ironijo” ali “ironičnostjo” ni prepričljiv. Še posebej, ker nastopajoče umetnice na razstavi nočejo biti nikoli “na voljo”. Nikomur, razen same sebi in svoji umetnosti.
Razstava s svojim naslovom pravzaprav opozarja na nekaj drugega, da je moških ustvarjalcev v likovni umetnosti v Sloveniji iz leta v leto vedno manj. Ostajajo stari, najraje nad štirideset, petdeset, šestdeset in sedemdeset let. Moški so prej spregledali, da se od umetnosti, še posebej likovne, ki je že materialno draga in terja ateljeje, ki jih ni, ne da živeti. Za ženske pa je prvi problem družina in materinstvo, ki ju prav tako ni.
Kdo koga drži in za kaj ? je povedala bistvo sveta Anka Krašna s sliko Sveta družina iz leta 1983
Reševanje ali aktualizacija LGBTIQ+v likovni umetnosti le-te ne bo rešila pred njeno marginalizacijo in totalno nesposobnostjo njene domače, kaj šele mednarodne afirmacije s kakšno aktualno razstavo, ki je ni bilo že vseh 33 let državne samostojnosti. Za nas se ne zanima več niti Beograd, čeprav so tam še kakšne razstave. Zadnja velika pregledna je bila Bassinova v Italiji, na Dunaju in v Zagrebu.
Premišljevanje o naslovu, kot bi se ga lahko izmislili samo v Ljubljani, je zgolj tolažilna nagrada za sladoled in jabolčni štrudelj na kakšni slovenski tomboli v Buenos Airesu.
Vedno iste umetnice se selijo iz enega prizorišča na drugega in se opomenjajo na že viden način. Naslov razstave bi moral niti Umetnice v obtoku.
Vedno na voljo so domnevno prostitutke, kot jih v Sloveniji ni. Naslovu bi se morale upreti same umetnice, a se seveda ne, sicer razstave ne bi videle. Ker pa je umetniški ego najmočnejša droga, naslov ne pove nič. Bistvo umetniškega sutvarjanja na Slovenskem je, da si lahko v biografijo zapišeš, da si razstavljal v Moderni galeriji.
Mankica Kranjec
Opazovanje likovne produkcije novega feminizma je celo simpatično, še posebej, ko vidiš lesk navdušenja v očeh žensk ustvarjalk ob samozavesti enakosti, enakopravnosti in družbene enakovrednosti, ki jih sicer nihče ne omalovažuje, ampak jih samo po sebi razume kot svobodo osebnih odločitev ali sprejemanja biološke danosti. Ta razstava je približno taka, kot če bi se drugič kurator ali kuratorka odločila, da bodo pripravili razstavo modroookih, naslednjo pa rjavookih umetnikov in umetnic.
Ti bi bili bolj nedolžni in manj izključujoči. Tragedija je, da se na pripadnike ali pripadnice LGBTIQ+ gleda kot na izbiro, izzivanje javnosti, provokacijo, modo, pozo…, ne pa kot biološko danost in iz nje izvirajoče vsakdanje življenje. Pri nas nihče ne poudarja, da je npr. homoseksualnost odvisna od lege kromosomov v krvi, ne pa od manifestacij in udeležbe na Paradi ponosa.
Samozavest sedanjih zlasti umetnic na razstavi v Moderni galeriji je dokaz njihove večje svobode, kot jo izpričuje kot rečeno žaljiv naslov.
Nekatere umetnice in redki umetniki so preslabi za razstavo, nekatere umetnice imajo za pokazati bistveno več, če bi jim dali možnost še samostojne predstavitve, kot Tina Kolenik in Samira Kentrić, ki smeta nastopati le z enim sicer odličnim video projektom Monstrum nostrum s kar sedmimi ekrani s posnetim performansom krščevanja v Iškem vintgarju, ne pa še z deli, ki so izzvala polemike in celo grožnje s sodnim preganjanjem, kot Pax slovenica ali Marija zavetnica s plaščem, ali s performansi kot Zajtrk na travi, Kri je slajša od medu, Venerin test, In Emotion We Break ali EU si muove!
Tina Kolenik ob videu Monstrum nostrum, na katerem je spredaj, za njenim hrbtom pa Samira Kentrić
Poglejmo, kaj sta umetnici Eclipse odgovorili na vprašanje Dela Kakšne ženske so v družbi najbolj nezaželene?
“Ženske, ki nočejo ugajati. Ni težava v tem, da ne ustrezaš družbenim normam, da nisi mati, da nisi heteroseksualna, da ne hodiš v službo, da je tvoje telo zanemarjeno… Težava nastopi, če se ženskam, ki tem kriterijem ne ustrezajo, to ne zdi problematično. Če se ne sekirajo. Če so zadovoljne s sabo, četudi jim okolica sporoča, da nimajo kaj biti zadovoljne. Ne še. Ne, vse dokler ne ustrežejo vsem normam. Torej nikoli. To so ženske, ki se jih ne da kontrolirati z zunanjimi, dostikrat neotipljivimi pritiski. Kot take se jih težko pridobi za kakršnekoli namene, zato niso priljubljene.”
Cikel portretov Mateje Bric
So sedanje umetnice na razstavi v Moderni galeriji take ? Ne, ker niso vedno na voljo. Oziroma so, le da v Moderni galeriji ne vedo čemu ali komu. Odgovor je en sam: umetnosti.
Nekega torka so nas odpustili 131, od tega 5 moških
Umetnost je individualni akt in izvira zgolj iz osebnih emocij in intelektualnega naboja vsakogar posebej. Razstava v Moderni galeriji bi terjala še bolj podrobne prikaze, a je vseh sodelujočih veliko in bo potrebno še nekaj obiskov.
Dr. Nadja Zgonik in umetnica Wang Huiqin
Veselje zlasti nastopajočih umetnic ob aplavzih zanje je bilo zelo opazno. To je v galerijah prej redkost kot običaj. Umetnice so večinoma še v polni ustvarjalni moči in bo zelo zanimivo npr. čez deset let videti ista imena na novi razstavi.
Slikarka Alenka Spacal in pisateljica Vesna Lemaić
Njihova razstava je vede ali nevede hkratni izziv za moško umetniško populacijo, ki se je na otvoritvi nekako poskrila ali ni bila prisotna niti radovednostno niti stanovsko kolegialno.
Motoristka
Razstava nehote ali skrito odpira vprašanja odnosov sleherne posameznice do svoje najbližje okolico, da ne rečem sorodnikov, še posebej staršev, bratov in sester, (ki se ob tej razstavi raje sakrijejo). Problem je tu večji, kot “normalni” obiskovalci na to sploh pomislijo.
Lela B. Njatin
Razstava je bolj zanimiva po pestrosti žanrov, motivike, ustvarjalnih zvrsti, a se vendarle zdi, da še ne gre v večjo drznost, kot bi jo v siceršnji ustvarjalnosti odkrili ali jo po nekaterih delih, ki jih tu ni, že poznamo.
Duba Sambolec – Delavski razred na pohodu, 1976
Razstava poleg vsega kar se kaže na razstavi odpira vprašanja položaja umetnic in umetnikov v kontekstu mestne in državne kulturne politike, ateljejev, odkupov, drugih spodbud, mecenstva… Npr. Cukrarna in Center Rog sta brez stalne likovne opreme, torej brez odkupov likovnih del in “raje” gledamo prazne stene, kot da bi videli kaj zelo aktualnega in drznega s področja likovne ustvarjalnosti. Če so negativni vzor najbolj prominentne kulturne ustanove, zakaj bi likovna dela za opremo kupoval kdo drug, investitor v cele stanovanjske soseske ali poslovne stavbe ?
Večina obiskovalcev so bile ženske
Tanja Lažetić – Neznane žrtve, 2023
Nekateri veliki likovni projekti, kot Neznane žrtve Tanje Lažetić, terjajo zase celo in to zelo veliko steno. Pogum, ki kaže na posnemanje, samozavest in izziv. (Podobno postavitev smo videli na eni prejšnjih razstav). Jasno pa je še nekaj: Ljubljana potrebuje monumentalni Muzej slovenske in mednarodne umetnosti 20. in 21. stoletja, ki bi ga lahko vzpostavili v končno postavljenem 110 m visokem Plečnikovem Parlamentu, ki v taki funkciji ni več potreben. Lokacija bi bila, kot sem že pisal, v tlorisu celotnega nogometnega igrišča na Plečnikovem stadionu za Bežigradom. Dobili bi najbolj zanimiv muzej daleč naokrog. Vhod bi bil tako iz Samove ulice – za avtomobile in ob zidu stadiona s parkiriščem za avtobuse, prav tako skozi vrata na sam stadion z Dunajske ceste, pa še z druge strani (iz Šiške). Obisk bi bil organiziran na vseh ravneh.
Mateja Bric – Prodajalka/Litija, 1974
V pritličnem delu, 5000 kvadratnih metrov, bi bila na ogled največja dela in hkrati z največjim enotnim prostorom za razne prireditve. Muzej bi imel še dve nadstropji oziroma podzemna razstavišča ter garaže. Na ploščadi, visoki kakih 20 m, ob začetku 80 m visokega in na začetku 30 – 40 širokega stožca bi bila lahko restavracija, del razstave pa bi potekal v notranjosti stožca vsaj še 30 – 40 m v krogu z vzpenjanjem obiskovalcev po stopnicah proti vrhu, seveda z ograjo.
Od atrija do vrha stožca (110 m) bi segala laserska svetloba. Proti vrhu stožca bi v atriju tisoč, dva tisoč in več obiskovalcev lahko gledalo razne slovesnosti. Možni bi bili koncerti. Muzej bi bil energetsko samooskrben, saj bi na streho in okrog stožca namestili sončne celice oziroma kolektorje. Višek energije bi lahko prodajali.
Na ogled bi bilo vsaj 3000 do 5000 del (od pregledanih 200.000). Stalno zbirko v Moderni galeriji bi z dopolnitvami iz lastnih depojev in depojev Narodne galerije ter od drugod prenesli v nov muzej. Moderna galerija bi bila samo razstavišče za velike razstave, seveda tudi mednarodne, ki bi vzbudile mednarodno pozornost, česar sedaj ni.
Pes je tolerantnejši od ljudi, še posebej Slovencev
Projekt je uresničljiv do leta 2032. Stal bi verjetno okrog 200 milijonov; Slovenija se mora nehati sama sebe bati, še posebej pa svoje veličine. Izbor del bi študijsko proučevalo in izbiralo nekaj let vsaj 20 kuratorjev iz vseh pokrajin in iz najpomembnejših ustanov ter iz tujine. Več let bi potekali odkupi najkvalitetnejših del. Ljubljana bo leta 2032 imela verjetno najmanj 50 % več turistov kot jih ima sedaj. Za vse v strogem centru ne bo več prostora. Če se bodo vojne razmere umirile ali celo prenehale, pa je razvoj mednarodnega turizma nepredvidljiv; možen je vsakoletni porast obiskovalcev za 10 %.
Slovenka sem
Razstava Vedno na voljo je pot k svobodi, čeprav je še ni in je sam ne priznavam, da v resnici je. To, da je, je laž.
Slovence bo treba očistiti in jih oplemenititi v osebnostno žlahtnost
Marijan Zlobec