Založba ZRC je na nedavni tiskovni konferenci predstavila kar petnajst novih knjig. Med njimi je prav posebna zgodovinska in izvirna, torej avtorska samega nekdanjega koprskega škofa Petra Pavla Vergerija (Pier Paolo Vergerio). Knjiga je izšla v zbirki Življenja in dela XXXI, Kulturnozgodovinske študije 7. Avtor prevoda, opomb in spremne besede je Tomo Jurca. Izdajatelj je Inštitut za kulturno zgodovino.
Naslovnica
Spisa Osem obramb in O nesreči in preganjanju, ki so ju utrpeli tisti iz Kopra ponujata zanimiv pogled na zadnja leta Vergerijevega življenja v Italiji in na razmere v Kopru neposredno pred škofovim begom. Glede na druge vire tudi dovolj objektivno osvetljujeta ozadje dolgotrajnega procesa, ki so ga sprožili proti Vergeriju in se je kljub pomanjkanju oprijemljivih dokazov in mnogim nepravilnostim končal z obsodbo in izgnanstvom. Gre torej za nadvse zanimivo mikrozgodovinsko sliko mesta na obrobju beneške oblasti in tamkajšnjih versko-družbenih razmer ter institucij v času verskega razkola, reformacije in protireformacije ter nenazadnje tudi za prikaz dobro utemeljene in tehtne obrambe človeka, ki v današnjem času ne bi smel veljati za krivoverca.
Tomo Jurca, foto Marijan Zlobec
Knjiga je zelo zanimiva tudi za sedanjega bralca, ker sega dokumentarno, avtorsko v čas in prostor, ki je bistveno vplival na različne družbene in ideološke spremembe, tu pa spoznavamo v bistvu pokvarjenost, spletkarstvo, pogoltnost, pohlep in celo spolni razvrat tedanje Cerkve, odvisno od posameznikov, od papežev in kardinalov navzdol, pri čemer je škof Vergerij spričo svoje pokončnosti in poštenosti, tudi verske, bil nedvomno velika žrtev. Je pa res, da je teologijo študiral precej pozno, potem ko je bil že poročen in mu je žena umrla.
Spisi pokažejo intimo Cerkve, njeno protislovnost, hkrati pa totalitarno oblastniškost ali v modernem jeziku edini totalitarizem.
Ob branju spisov se kaže današnjemu bralcu koprski škof Vergerij kot zelo simpatična figura. Njegove selitve in begi iz svoje škofije drugam, kar je bilo z verskega stališča oziroma ustroja Cerkve dovoljeno, so bili posledica mnogih nestrinjanj in izsiljevanj znotraj cerkvene, pa tudi civilne oligarhije, ki je od Vergerija npr. terjala bogato rento za nekoga, ki je bil blizu rimskemu kardinalu, čeprav njegov prispevek v dejansko življenje Cerkve v koprskem okolju ni bilo omembe vredno. Torej čista korupcija in izsiljevanje.
Osem obramb je zanimivih tudi spričo samega Vergerijevega pogleda na resnično življenje nekaterih svetnikov, npr. o svetem Juriju (prva obramba) ali svetem Krištofu (druga obramba), o čemer ima sam precej drugačno mnenje ali spoznanje. Vergerij se nam pokaže kot veliko bolj moralno čist vernik, preprosto rečeno bolj simpatičen. V tretji Obrambi, kjer govori o podobah, je omenjen njegov obisk Izole in komentiranje podobe svetega Antona: “Kakšen nemaren svetnik je to ?”, podobno je ob obisku Pirana komentiral podobo svetega Jurija: “Vrzite dol to kljuse.”
V četrti Obrambi govori o prepovedanih knjigah. Tu se brani pred očitki, da je bral knjige tistih, ki jim pravijo krivoverci.
V peti Obrambi je govora o fratrih, v šesti o sveti Luciji, v sedmi o svetem Avguštinu in svetem Pavlu, v osmi pa o tabelnih podobah in loretski Mariji.
Še bolj konkretni je drugi del knjige O nesreči in preganjanju, ki so ju utrpeli tisti iz Kopra v letu 1548. Tu je zelo konkreten in poimenski, čeprav večine treh ljudi danes ne poznamo in jih ne zmoremo identificirati, kaj šele ovrednotiti.
Dr. Tomo Jurca o tem piše v eseju Ni je bilo dežele, v kateri bi bilo več trpinčenja, kot v Kopru.
Prav on je že prej pripravil prevod in komentar še ene Vergerijeve knjige, in sicer Proti cenzorjem (2021). O tej knjigi piše sama Založba ZRC.
Naslovnica
Osrednje mesto v Vergerijevem opusu zavzemajo polemike s pisci cerkvenih seznamov prepovedanih knjig, ki so se začeli pojavljati v Evropi v začetku 16. stoletja. Prebegli koprski škof z izjemno pronicljivostjo dokazuje nesmiselnost tovrstne cenzure in z domiselno psihološko igro vzpostavlja dialog z inkvizitorji ter v svojih komentarjih k seznamom sestavlja svoje protisezname, s katerimi po eni strani razkriva njihovo nepoučenost in po drugi obvešča svoje bralce o pomembnih izdajah na področju takratne protestantske literature. Protiseznami torej niso zgolj iznajdljivo propagandno orodje, s katerim Vergerij diskreditira cenzorje in jih »pouči« o delih, ki so jih izpustili, ampak tudi spiski knjig, ki bi jih protestanti morali brati za svoje odrešenje. Gre torej za propagando, ki deluje na več nivojih in je zaradi svoje neposrednosti, lucidnosti, »lutrovske« neusmiljenosti ter seveda tiska, novega medija, ki prispeva k njenemu širjenju, še posebej učinkovita.
Tomo Jurca
Peter Pavel Vergerij ali Pier Paolo Vergerio mlajši, je bil beneški papeški nuncij in pozneje protestantski reformator. Rojen je bil okoli leta 1498 v Kopru, umrl pa je leta 1565 v Tübingenu.
Čeprav je sprva nasprotoval Primožu Trubarju, utrjevalcu slovenščine kot jezika, ga je kasneje podprl in bil nekaj časa njegov mentor. Prispeval je tudi k razvoju hrvaške književnosti.
Vergerij
Rodil se je v plemiški družini v Kopru (Capodistria) v Istri, ko je ta spadala pod Beneško republiko. Študiral je humanistične vede in pravo v Padovi. Med študijem se je srečal s humanistom Pietrom Bembom, Marcantoniom Flaminiom, Petrom Vermiglijem in se z njimi zavzemal za Cerkveno reformo. V Padovi je leta 1522 tudi predaval. Pravno službo je opravljal v Padovi, Veroni in Benetkah.
Leta 1526 se je poročil z Diano Contarini, ki je umrla po letu dni. Takrat se je odločil za cerkveno službo, ki sta jo že opravljala njegova brata Avrelij in Gianbattista. Okoli leta 1530 je odšel v Rim, da bi si pridobil zaupanje papeža Klemna VII. Po smrti brata Avrelija leta 1532 je prevzel njegovo mesto kot papežev tajnik. Leta 1533 je postal apostolski nuncij pri avstrijskem cesarju Ferdinandu I. Po papeževem naročilu, naj nemške kneze pripravi na koncil, se je srečal z Martinom Luthrom v Wittenbergu. Leta 1534 so mu kot beneficij dodelili župnijo Komen.
Lucas Cranach – Martin Luther, 1528
Čeprav pri spodbujanju protestantov, da pošljejo svoje delegate, ni bil ravno uspešen, ga je papež Pavel III. nagradil z modruško škofijo na Hrvaškem, leta 1536 pa s koprsko župnijo. Leta 1540 je Vergerij spet stopil v aktivno diplomatsko službo: udeležil se je verske konference v Wormsu kot komisar francoskega kralja Franca I. V spomin na koncil je napisal traktat De unitate et pace ecclesiae. Tako kot kardinal Gasparo Contarini, ki je bil leta 1541 z njim na verski konferenci v Regensburgu, je bil obtožen, da je preveč popustil protestantom. Vrnil se je v Koper in se posvetil študiju.
Lucas Cranach – Katharina von Bora, Luthrova žena, 1526
Vergerij še ni pomislil na odpad od Rimskokatoliške cerkve, niti se ni lotil reform znotraj te Cerkve, kakršne so zagovarjali Contarini in drugi. Kljub temu so 13. decembra 1544 pri beneški inkviziciji vložili zoper njega ovadbo. Čeprav ni bil obsojen, je kardinal Marcello Cervini, kasneje papež Marcel II., izkoristil dejstvo, da Vergerij ni bil oproščen, in preprečil njegovo udeležbo na koncilu.
Papež Marcel II.
Vergerij se je vrnil iz Rive, kamor se je bil umaknil pred obtožbami. Začel je z založniško dejavnostjo, ki se je vse bolj obračala proti Rimokatoliški cerkvi. Po tragični smrti prijatelja, odvetnika in zagovornika protestantizma Francesca Spiere, je poslal pismeno obrambo padovanskemu škofu, kar je obveljalo kot odpad od Cerkve.
Namesto da bi se 1. maja 1549 odzval na drugi poziv nuncija Della Casa, naj pride pred sodišče v Benetkah, je za vedno zapustil Italijo. Na drugem procesu v Benetkah je bil 3. julija 1549 v odsotnosti v 34 točkah obsojen krivoverstva. Odvzeli so mu škofovski status in ga izobčili.
V švicarskem Graubündnu je izdal vrsto polemičnih spisov na temo papeštva, politike, čaščenja svetnikov, relikvij in podobno. Vergerij je ostal v Graubündnu do leta 1553, ko se je na poziv vojvode Krištofa iz Württenberga odpravil na potovanja v imenu evangeličanske Cerkve.
Primož Trubar
V letih 1554 in 1555 je nagovarjal Primoža Trubarja, naj začne prevod Biblije v slovenščino. To je pripeljalo do Trubarjevega prevoda Matejevega evangelija leta 1555, ki je bil prvi integralni prevod dela Svetega pisma v ta jezik, kasneje pa je Trubar prevedel v slovenščino celotno Novo zavezo. Leta 1556 se je odpravil na Poljsko in se posvetoval s pruskim vojvodo Albertom. Leta 1559 je bil na Poljskem na pobudo nuncija Luigija Lippomana, da bi oviral delovanje Jana Laskega. Prosil je za dovoljenje za udeležbo na verski konferenci v Poissayu leta 1560, na Tridentinskem koncilu pa se ni smel pojaviti kot vojvodov delegat. Ves čas je pisal polemične spise in si prizadeval za objavo svojih zbranih del; izšel je le prvi zvezek (1563). (Po Wikipediji).
Peter Pavel Vergerij na grafičnem portretu Jakoba Verheidna
Slovenska literarna veda je že zdavnaj objavila načrt izdajanja Zbranih del Primoža Trubarja v dvanajstih knjigah. Projekt je začela Založba Rokus pod uredništvom ddr. Igorja Grdine, a dlje kot do četrte knjige ni prišla. Potem se je projekt preselil v elektronsko ali digitalno obliko izdajanja Zbranih del Primoža Trubarja v štirinajstih knjigah, ki pa niso bile tako opažene, kot bi bilo pričakovati. Štirinajst knjig ima 8444 strani, število komentarjev in razlagalnih opomb pa je kar 11.483. Glavni pobudnik in realizator projekta je izr. prof. dr. Jonatan Vinkler. Sodelujejo pa še drugi, kot dr. Fanika Krajnc – Vrečko, Edvard Vrečko, mag. Maja Šetinc, Blaž Javornik.
Izdajo Zbranih del Primoža Trubarja pri Pedagoškem inštitutu je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije, in sicer preko večletnega projekta objave zahtevnih knjižnih del.
Prav tako bi bilo sčasoma primerno objaviti še nekaj spisov samega Vergerija, kot se sedaj kaže v delu Toma Jurca in izdajatelja Založbe ZRC, ki je objavila že dve knjigi.
Marijan Zlobec