Jenkov nagrajenec je pesnik Blaž Božič

Prepoznamo stvarne prostore, bifeje, samopostrežne trgovine, BS-ovske bloke, mesnice, kraje, izpisane z lastnimi imeni in zapisane z malo začetnico, kot da nenehno prehajajo, drsijo iz konkretnega v abstraktno, iz posvetnega v sveto. Tu se odvijajo profani obredi, kjer se na žrtvenik polagajo sanje in samote, kjer se iščejo krute dlani drugih, tu se išče zvezo in zavezo z nebom. V teh somnabulnih, proti koncu drsečih časih in prostorih se dogaja nenehno pogledovanje k nebu, iskanje utehe, višjega reda; a nebo ne sprejema, ne vrača, zdi se, da je le odprto žrelo, le privid izgubljenega raja, zato ostaja le nenehno hlepenje, izhlapevanje iz razpoke zemeljskega časa, ki je vedno čas na robu, srhljiv čas, v katerem smo le ‘trzljaji v preddverju sna’ ali ‘kratka nežna pomlad v ogromnem morju smrti’.
A Božičev jezik izjemne, neklišejske čustvene intenzivnosti, ki naravno prehaja od povzdignjenega k pogovornemu, ni jezik brezupa; le zapisuje, tipa drugam, onkraj občih mest, pričuje o tem, da je vsa ta zastrta, hipna svetloba, obdana z dotami smrti, vseeno neka svetloba, o kateri je potrebno govoriti z zemeljskim glasom; svetloba, v kateri se dogajajo tihi obredi srečevanj z drugimi, svetloba, zaradi katere je moč zaznati bleda žarenja manjših cvetov. In mogoče je največja zaveza prav v tem: biti priča, biti popisovalec z roba prostora in časa, dati ime tistemu, kar je izgubljeno, spregovoriti z osupljivo intenzivnostjo jezika, katerega pomeni ponikajo v globine srca, se vtopijo v telo, ostanejo tam za zmeraj in se vračajo kot dolgo pozabljene sanje.

Blaž Božič, foto DSP

Zahvala ob podelitvi Jenkove nagrade 2023

Ob prejemu Jenkove nagrade se v prvi vrsti zahvaljujem komisiji za izkazano naklonjenost. Priznanje, ki ga je s tem deležna pesniška zbirka mleček žbunje: grobovi v njem, mi je še posebej drago v dvojnem smislu: na eni strani zato, ker je utemeljeno na poglobljenem branju, kar je po mojem mnenju ključnega pomena, kadar se spopadamo z literarnimi besedili in še zlasti s poezijo – najprej neobhodno na osebni ravni, na ravni bralske izkušnje, še toliko bolj pa, kadar poezija iz intimnega vstopi v javni prostor, kadar se torej o njej pogovarjamo, razpravljamo in jo vrednotimo. Na drugi strani pa vidim v odločitvi, da se ta zbirka ovenča z Jenkovo nagrado, tudi določeno pripoznanje vztrajanja v zavezanosti k poeziji, ki v današnjih časih in ekonomskih razmerah terja napor, ki ni niti približno samoumeven. Od poezije se, v nasprotju s prepričanjem določenega dela javnosti, ne živi. Za mnoge – in to še zdaleč ne velja samo za pesnike in pesnice – je sodobna izkušnja zaznamovana predvsem s prekarizacijo dela in splošno nestabilnostjo, ki nikakor ne zadane zgolj tistih v svobodnih poklicih. To je ugotovitev, ki jo tako v zasebni kot v javni sferi ponavljamo spet in spet, a zato nima nič manjše teže.

Ker ni dobičkonosna, se poezija tako nezadržno umika v sfero prostočasnega, pogosto obvelja za hobi, za nekaj, kar se povezuje z brezdeljem; s konteksti, ki jih dobro povzame latinski izraz otium – ki pa ima v nasprotju z znanim Katulovim pojmovanjem kot nečesa potencialno destruktivnega, dandanes po mojem mnenju predvsem konotacije dragocene dobrine, ki je je vse manj.

Drži, pisanje poezije je sicer nekaj, kar se – vsaj zame – prvenstveno dogaja v nekem notranjem prostoru, v spopadu s samim seboj, saj pišem v prvi vrsti iz lastne življenjske izkušnje, v soočenju s svojimi strahovi, stiskami, s trenutki nezadržnega obupa, z lastno negotovostjo, nezmožnostjo, nezadostnostjo, in kar je še drugih sorodnih pojmov z nikalno predpono.

Vseeno pa je tekst, tj. tvarina, iz katere na koncu razbiramo to, čemur pravimo pesniški glas, nekaj, kar ne nastane enkrat za vselej in v enem samem trenutku navdiha, pesniški glas pa ni nekaj, kar bi bilo dano. S kakšno preciznostjo in občutljivostjo upovedujemo svet, s kakšnim jezikom, na eni strani seveda izhaja iz vsakokratne življenjske izkušnje, nič manj pa ni rezultat dela, ki sicer povečini ostaja nevidno, a se obenem zlahka prevede v ogromno število ur. To delo je poglobljeno branje drugih besedil in kritično soočanje z lastnim ustvarjanjem – to dvoje pa terja intimno predanost, vztrajnost in resno soočanje s tradicijo, če naj bo dobro. Tradicijo pri tem pojmujem kot živo tvarino, kot korpus besedil v vseh jezikih, ki so jih ljudje kdaj govorili, vse od najstarejših literarnih spomenikov človeštva do besedil, ki se pišejo tukaj in zdaj, bodisi v smislu kanona v nastajanju bodisi v smislu besedil naših prijateljev ali tistih, ki jih ubesedujejo naključni sogovorniki v mimobežnih, enonočnih poznanstvih po zatohlih beznicah. Če strnem: pogoj za to, da se lahko nekdo polno posveti poeziji, je tako skoraj vedno polno opravljanje nekega drugega, bolj ali manj tujerodnega, finančno bolj ali manj rentabilnega dela.

To priložnost bi rad izkoristil tudi za čestitke vsem ostalim nominiranim ter za zahvalo uredniku zbirke Aleph, Branetu Mozetiču, za ponovno izkazano zaupanje, kakor tudi vsem, ki so prispevali k nastanku te knjige. Poleg dveh prijateljev, Mateja Stupice, ki je poskrbel za vizualno podobo zbirke, in Simona Smoleta, ki je prispeval spremno besedo, so to vsi ljudje, s katerimi sem si v nekem trenutku delil prostor in čas in jih srečeval v skupnih bojih, skupnih porazih ali pa v tudi v tistih redkih naključnih trenutkih – ki jim nikdar ni namenjeno nikakršno trajanje, ki nikoli niso za zmeraj –, ozarjenih z ono milostjo, ki se kdaj pa kdaj pojavi od nikoder in za hip oplemeniti naša prigodna življenja.

Blaž Božič, v Kranju, 27. oktobra 2023

Blaž Božič, foto Vrabec Anarhist

Blaž Božič, rojen leta 1991 v Ljubljani, je pesnik, glasbenik, klasični filolog in prevajalec. Trenutno je doktorski kandidat na Oddelku za klasično filologijo FF, kjer pripravlja disertacijo na temo zadnjega epa antike, Epa o Dionizu Nonosa iz Panopolisa. Poleg številnih revijalnih objav je leta 2011 izdal chapbook Grč (KUD Kentaver, 2011) in dve pesniški zbirki: Potem smo si vranice odprli na nežno valujoči livadi (KUD France Prešeren, 2013) ter K območnim poročilom (Center za slovensko književnost, 2016). Njegove pesmi so bile prevedene v srbščino, angleščino, nemščino, grščino in ukrajinščino. Kot kitarist skupine nevem nevem in človek za eksperimentalnim breakcore-glitchcore projektom SsmKOSK je zavezan tudi področju glasbe in zvoka. Nagrajena zbirka Mleček, žbunje : grobovi v njem (Center za slovensko književnost, 2022) je njegova tretja.