Aleš Berger prvi med tremi novimi knjigami CZ


Aleš Berger, Prešernov nagrajenec, literarni urednik, prevajalec, gledališki kritik mednarodnih razsežnosti, publicist in gledališki avtor je presenetil s svojo novo knjigo Navsezadnje – pesniški dnevnik junij 2021 – junij 2023, ki je nekakšna večpomenska in večdoživljajska poezija v prozi blizu kakšnega francoskega, molierovskega, morda pa tudi angloameriškega vpliva, a s prepoznavno slovensko doživljajsko in krajevno marsikje prepoznano noto. S tem je na dašnji tiskovni konferenci dobil prvo mesto in premagal drugega in tretjega avtorja, oba s knjigama v zbirki, ki je po številu knjig že presegla Sto romanov, prav tako pri Cankarjevi založbi, to pa je zbirka Moderni klasiki (št. 131 in 132).

Lili Potpara, Aleš Berger, Jaroslav Skrušny in dr. Andrej Blatnik, vse fotografije Marijan Zlobec

To sta Dnevnik sobarice Octava Mirbeauja v prevodu Jaroslava Skrušnega in Jutra v Dženinu Susan Abulhawa v prevodu Lili Potpara in s spremno besedo Ervina Hladnika Milharčiča. Srečanje je duhovito in zelo tekoče povezoval urednik dr. Andrej Blatnik.

Aleš Berger

“V dolgih, nalomljenih in v asonancah ujemajočih se verzih »pisati, napisati, zapisovati, kar je bilo pozabljeno, prezrto, zamolčano« – to je izhodišče, ki si ga izbere nova knjiga Aleša Bergerja. Pesniška zbirka Navsezadnje govori o vsakdanjiku in zapuščini, sanjah, zgodbah in zasnutkih zanje. Avtor se spet izkazuje kot virtuoz jezika ter preobračevalec besed in bralnih pričakovanj,” pravi založba.

Prvi vtis branja ni tako pesniški, kot daje pomisel o avtorjevem kulturno nadvse bogatem življenju, doživljanju umetniškega, še posebej gledališkega sveta v Franciji, prijateljevanju in druženju z mnogimi, žal že pokojnimi prepoznanimi in z imeni identificiranimi književniki. Simpatična je metafora, ali bi se danes še tako razumeli ali ujemali, kot so se bili nekoč, če bi nenadoma zaživeli in se srečali.

To bi pa lahko bila tema druge ali naslednje knjige: mrtveci pridejo nazaj, saj brez Slovenije in (sicer redkih Slovencev) ne morejo. Še huje pa bo, ko bo generacija še bolj odšla, zato je treba čim več napisati.

Manca Košir je Bergerjevo knjigo med prvimi prebrala in bila na FB izjemno navdušena, tako da ji kaže verjeti in se zakaditi v branje. Kot rečeno sem malo že začel in vidim, da je Aleš svoje prozne pesmi jezikovno pilil in pilil, nekatera imena pa bo treba še imaginirati, saj je njegova refleksivnost vendarle osebna.

Navdušujoča sta njegova vztrajnost in širina, če pomislimo, kot nekje piše, da so nekoč kar tri gledališča imela hkrati na programu tri drame v njegovem prevodu, nekoč pa Drama SNG in Mala drama dve. Vsak o sebi ve največ, javnost pa vedno precej manj, četudi si v isti javnosti prisoten 60 ali še več let.

Aleš Berger je bil po predstavitvi dobre volje

Nisem še prišel do Bergerjeve vrednostne umetniške lestvice, kot omenja nekatera imena, seveda že umrlih, a bi pomislil na Vitomila Zupana, Rudija Šeliga, Lojzeta Kovačiča in Marjana Rožanca.

Ni neopazna božja podoba v nekaterih zapisih, najraje ob sočasnih športnih prireditvah in se morajo mladi odločiti: ali bodo odšli k sveti maši ali na nogometno tekmo.

Nekje bolj proti začetku zapiše Zadosti, a sam ne verjamem, ker pisanje pomeni večno mladost, če se spomnim Borisa Pahorja, ki me je kot devetdesetletnik sam odpeljal iz Lipice v Sežano v okviru Vilenice, a je od tedaj do lanske smrti napisal kakih dvajset knjig, kot veste.

Drugo pa je izšolanje okusa skozi večdesetletno ustvarjanje. Ampak kot veste; ni res, da so vse pesmi (ali knjige) že napisane, kot poje neka pesem.

Andrej Blatnik predstavlja zbirko Moderni roman

Globoka in ganljiva človeškost romana Jutra v Dženinu palestinsko-ameriške pisateljica Susan Abulhawa nas prisili, da na nov način pogledamo enega od odločilnih političnih konfliktov sodobnega časa. Tragedija palestinskega ljudstva je bralcu približana skozi oči navadnih ljudi ter vzbuja empatijo brez sentimentalnosti. Delo je prevedla Lili Potpara, spremno besedo pa je napisal Ervin Hladnik Milharčič.

Na predstavitvi smo slišali marsikaj konkretnega glede na ravno sedanje dogajanje, ki pa se v odnosih med Izraelci in Palestinci ni začelo leta 1956 ali 1967, ampak so nastajali problemi in trenja oziroma izgon Palestincev že v dvajsetih letih ali kar sto let nazaj.

Ervin Hladnik Milharčič

Ervin Hladnik Milharčič je opozoril na izredno pedantnost pisave ali napisanega ter da ni nič zgodovinsko zgrešenega. Znotraj samega historiata pa nastopajo liki, ki niso “izrezani iz kartona”. Ob tem je omenil anekdoto oziroma izjavo slavnega režiserja Dušana Makavejeva v intervjuju (imela sta ga skupaj z Ivom Štandekerjem), ko je na vprašanje, koga bi vzel za tipičnega Srba odgovoril, da Dražo Mihailovića, za Hrvata pa dva brata: Srba in Hrvata. (Kako vidi Slovence, pa bi bil odgovor morda podoben: dva brata Slovenca: partizana in domobranca).

Ervin Hladnik Milharčič je spomnil, da je bil kot novinar dobra štiri leta na Bližnjem Vzhodu, od koder je poročal o dogajanju med Palestinci in Izraelci, o branju knjige pa je dejal, da se mu “srce lomi, ko čitam.” Po njegovem prepričanju, ki pa ni osamljeno, literatura ne rešuje problemov, ampak jih dela. Sam v knjigi vidi romaneskno pripoved o bližnjevzhodnem konfliktu; brez sentimentalizma in jokanja nad lastno usodo. Vse pa je napisano brez sovraštva, kar je mojstrstvo brez primere.

Lili Potpara

Prevajalka Lili Potpara je poudarila, da knjiga ni všečna in se ne postavlja na stran samo enega ljudstva oziroma naroda. Gre za sago, ki se vleče že skozi tri generacije.

Z avtorico Susan Abulhawa se bo jutri ob 18. uri po videu iz Vodnikovi hiši literature na Stritarjevi v živo in za obiskovalce pogovarjala novinarka Kristina Božič.

Ervin Hladnik Milharčič

Octave Mirbeau v romanu Dnevnik sobarice skozi oči služkinje, katere očesu ne uide nobena razvada njenih gospodarjev, odstira zakulisje vladajočega razreda. Razkriva njegovo moralno sprijenost  in slika sodobno suženjstvo. Knjiga, ki je izšla leta 1900, je gospodi ter njeni dvolični morali nastavila neusmiljeno kritično ogledalo. Prevod in spremna beseda sta delo Jaroslava Skrušnega.

Komentar o seksu v knjigi Dnevnik sobarice ?

Prevajalec Jaroslav Skrušny ima skozi desetletja prevajanja iz več jezikov ogromno izkušenj, a se zdi, da je v prevod prejel knjigo, ki jo je najprej opazil urednik zbirke Moderni roman dr. Andrej Blatnik. Skrušnyjev vtis je, da Mirbeaujeva knjiga sama vse pove oziroma je vtis, kot da v njej teče sedanja kri, čeprav se iskrena izpoved služkinje dogaja okrog leta 1900 ali pred 120 leti in je tedaj veljala za trivialno. Opozoril pa je, da so s temo ljubezni povezane ali prepletene še mnoge druge literarne osebnosti, od markiza de Sada (Justine je izšla 1791) naprej ali nazaj; omenil je še Vivanta Denona (1747 – 1825) ali Pierra Chaderlosa de Laclosa z Nevarnimi razmerji iz leta 1782, pa še Georgesa Batailla.

Jaroslav Skrušny

Iz knjige pa je omenil vtis, kot da se vrhunski užitek povezuje z bolečino, gnusom in celo zločinom. Slišali smo celo stavek, da je “zločin lahko nekaj tako lepega kot je ljubezen.”

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja