Četrtkov koncert v Viteški dvorani Križank na Mladih virtuozih je promoviral tri mlade slovenske glasbenice: violinistko Vivijano Rogina in Klavirski duo Ina Krajnc in Klara Lužnik. Vse so bile odlične in pokazale poustvarjalno moč mlade generacije, voljo in željo po žlahtnem dialogu z nadvse bogato glasbeno zgodovino, tokrat v znamenju Beethovna, Čajkovskega in Stravinskega.
Vivijana Rogina in Sae Lee, vse fotografije Marijan Zlobec
Četrta nastopajoča je bila klavirska spremljevalka iz Japonske Sae Lee, ki smo jo na teh in drugih koncertih srečali že večkrat in je očitno zelo iskana klavirska spremljevalka.
Prva nastopajoča Vivijana Rogina se je glasbeno izobraževala od petega leta naprej. Začela je v Glasbeni šoli Velenje (pedagoginja Danica Koren), nato na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana (pedagoginja Tatjana Špragar). Leta 2020/2021 je diplomirala na Akademiji za glasbo Ljubljana v razredu Vasilija Meljnikova, letošnje leto pa pri njem končuje magistrski študij. Dodatno se izobražuje na različnih mojstrih tečajih in seminarjih pri priznanih profesorjih. Udeleževala se je državnih in mednarodnih tekmovanj in posegala po najvišjih nagradah.
Leta 2018 je postala absolutna zmagovalka na Mednarodnem tekmovanju Antonio Salieri v Legnanu. Prejela je tudi študentsko Prešernovo nagrado Akademije za glasbo Ljubljana in Bernekerjevo plaketo za umetniško udejstvovanje na Koroškem. Redno nastopa kot solistka z orkestrom, prvič pri osmih letih z Godalnim orkestrom Glasbene šole Velenje in kasneje tudi s Simfoničnim orkestrom Cantabile v Cankarjevem domu Ljubljana… Leta 2019 je opravila avdicijo in naslednje leto v Slovenski filharmoniji kot solistka nastopila s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija.
V sezoni 2022/2023 je opravila avdicijo in s Komornim godalnim orkestrom Akademije za glasbo nastopila na mnogih koncertih. Koncertira v različnih komornih zasedbah: družinskem kvartetu 4Strings, v duu z Vasilijem Meljnikovim, s Slovenskim godalnim sekstetom, s pianistko Sae Lee pa je igrala v okviru Glasbene mladine. Od letošnje sezone je zaposlena v orkestru SNG Maribor, kjer opravlja delo namestnika drugih violin.
Za svoj ljubljanski koncert je najprej izbrala znano in zrelo Beethovnovo Violinsko sonato št. 9 v A – duru, op. 47 v treh stavkih: I. Adagio sostenuto – Presto, II. Andante con Variaziponi, III. Finale. Presto
Sonato za violino in klavir št. 9 v A-duru, op. 47, je Ludwig van Beethoven (1770–1827) napisal za koncert, ki ga je imel leta 1803 na Dunaju s slavnim violinistom afriško-poljskega rodu iz Londona, Georgeem P. Bridgetowerjem (1780–1860). Glasbenika je seznanil princ Lichnowsky, ko se je Bridgetower na Dunaju mudil na eni izmed turnej. Sonato je skladatelj hitro napisal. Ker mu je primanjkovalo časa, je prvi stavek ostal v skicah, drugega sta izvajala iz rokopisa, za tretjega pa je uporabil stavek iz Sonate, op. 30/1, ki se je še njemu zdel zelo virtuozen. V tej sonati je Beethoven naredil korak naprej, violini je dal vlogo solističnega glasbila. Tako skladba ni več namenjena intimnemu glasbenemu druženju, kjer bi violina spremljala klavir, ampak prehaja v koncertne razsežnosti. Na premierni izvedbi je Bridgetower izvrstno izvedel delo in v prvem stavku improviziral kadenco, da je – kot pravi legenda – Beethoven stopil izza klavirja in objel violinista. Sonato št. 9, op. 47, je sprva želel posvetiti Bridgetowerju z besedami: Sonata per uno mulaticco lunaticco – sonata za trčenega mulata. Vendar se je po sporu z njim zaradi ženske premislil. Posvetilo je namenil pomembnemu francoskemu violinistu in glasbenemu vplivnežu tistega časa, Rodolphu Kreutzerju (1766–1831), ki je bil profesor na novoustanovljenem Pariškem konservatoriju in kapelnik v Pariški operi. Kreutzerju sonata ni bila všeč in je ni nikoli izvedel. Motiv te sonate je Lev Tolstoj uporabil v tragičnem ljubezenskem romanu Kreutzerjeva sonata, v katerem ljubosumni mož ubije ženo. (Iz programa Metka Sulič ).
Vivijana Rogina je pokazala svojo vrhunsko pripravljenost za nastop z delom, za katerega je vedela, da ga mora pokazati v njegovi lepoti, kompleksnosti, s celovitim izvajalskim pristopom in pogledom na vse detajle, kontraste, ki ne zahtevajo odličnosti samo na izvajalsko tehnično, ampak še posebej emotivni ravni. Violinistka, pa tudi druge violinistke, kot Lana Trotovšek, ki je vse Beethovnove violinske sonate pred leti igrala na istem odru, da ne omenjam svetovne umetnice Anne – Sophie Mutter, zanikajo moško izvajalsko izročilo kot dominantno ali izbrano in vzneseno “poravnavajo”zgodovinsko zmoto samega Kreutzerja, ki si ni zaslužil poimenovanja sonate po njem, razen v negativnem smislu zanj, na kar pa ne pomislimo.
Rogina ima odlično violinsko tehniko in kaže hkrati primeren temperament, ki pa se pri Beethovnu lahko še malo okrepi, vsaj na posameznih mestih, kjer bi solistka lahko pokazala še večjo samozavest, temperament, dramatično moč, tako kot jo je imel veliki Beethoven, ki je kot vidimo zlahka premagal svoj čas in to violinsko sonato še posebej napravil večno. Rogina se bo prav gotovo še razvijala v smislu poglobljenosti in dramatične, notranje vzburkanosti, samozavesti ali ognjevitosti. Sonata ima mnogo miniaturnin kontrastov in omogoča vrhunskim izvajalcem naravnost čudežne trenutke. Upajmo, da bo Rogina sledila poti bolj žensk interpretk kot violinistov. Zgledov je kar nekaj, seveda odličnih, morda kar normativnih, ki se jih na srečo razvoja tehnologije da opazovati v raznih video arhivih.
Pianistko Sae Lee poznamo iz mnogih spremljevalnih nastopov in je očitno najbolj pripravljena mladim pomagati, a bi bilo bolje, ko bi si violinistka izbrala oziroma najprej sploh našla kakšnega odličnega pianista iz svoje generacije, s katerim bi lahko gradila svojo solistično kariero. Sae Lee je bila še posebej v prvem stavku premočna, v nadaljevanju pa je bilo ujemanje z violinistko zgledno.
Žal pa Festival Ljubljana koncerta ni video posnel, čeprav ima sam vse aparature.
Vivijana Rogina je v nadaljevanju dolgega Beethovna izbrala še dve skladbi Petra Iljiča Čajkovskega: Melodijo v Es – duru, št. 3, iz cikla Souvenir d’un lieu cher (Spomin na drag kraj) in potem nekako skoraj brez pavze še Ruski ples iz baleta Labodje jezero, op. 20, kar morda ni bila najboljša poteza.
Spomin na drag kraj je naslov zbirke Petra Iljiča Čajkovskega (1840–1893), ki jo sestavljajo tri očarljive skladbe za violino in klavir. Ta dragi kraj, na katerega se nanaša naslov, je podeželsko posestvo v kraju Brailov, ki je bilo v lasti njegove mecenke Nadežde von Meck. Maja 1878 se je Čajkovski tam zadrževal dalj časa in si nabiral moči po travmatični poroki in hitri ločitvi z Antonino I. Miljukovo. V idiličnem kraju v samoti je dokončal to delo. Takrat je pisal tudi izjemni violinski koncert in tako kot v koncertu tudi v skladbah pokazal izjemen talent, ki ga je premogel kot eden največjih romantičnih mojstrov melodije. Čajkovski je v pismu Nadeždi napisal: »Po mojem mnenju je prva najboljša, vendar mi je povzročila največ težav; imenuje se Meditacija in jo je treba igrati v tempu Andante.
Druga je živahen Scherzo, tretja pa Pesem brez besed. Ko sem te skladbe oddal, sem začutil izjemno melanholijo, ki me je spremljala tudi takrat, ko sem jih pisal; dokler nisem videl, da je španski bezeg še vedno v polnem razcvetu, trava še zeleni in vrtnice šele začenjajo cveteti!« Melodija (Moderato con moto v Es-duru) je ta naslov dobila kasneje, prav tako kot zbirka, in to šele po skladateljevi smrti. (Iz programa).
Pri Čajkovskem se takoj pozna zapletenost njegovega karakterja in nasploh emotivnega sveta, seveda pa doživljajskosti, tako rekoč skrivnostnosti, morda prozaičnosti, različnih čustvenih stanj, skrivnih ali morda celo varljivih, o katerih podrobnosti ne bomo izvedeli.
Vivijana Rogina je bila pri Melodiji še pod vplivom Beethovna, še bolj pa mi poslušalci. Težko je po več sprejeti manj, če rečem v prispodobi. Je bilo pa več čiste emocije in izpovednosti.
Ko je bil leta 1876 balet Labodje jezero v Moskvi premierno izveden, je bil odziv javnosti vse prej kot dober. Ne samo da so Moskovčani, in to tako laično občinstvo kot stroka, skladatelju očitali, da balet zveni preveč zahodnjaško, da je preveč wagnerjanski, da je zapleten, da imeni Odile in Odette zvenita nemško, tudi koreografija jim ni bila všeč, pripisovali so ji neizvirnost … Poleg tega se je primabalerina zapletla v škandal z vladno osebo. Ko so balerino odstavili in se je ogorčenje poleglo, so balet ponovno postavili na spored. V šestih letih je doživel uspešnih 41 ponovitev. Čajkovski ga je večkrat spremenil. Pogosto so kar primabalerine zahtevale nov solo, druge plese … Med kasnejše dodatke sodi tudi Ruski ples, ki ga je Čajkovski moral napisati za primabalerino Gledališča Bolšoj, Pelagejo Karpakovo. Gre za čudovito virtuozno delo tako za balerino kot violinista, ki z ritmi in melodijami prikliče duha Rusije. Po smrti Čajkovskega je bil ta del črtan iz partiture, vendar ga danes pogosto vključijo v nove uprizoritve. (Iz programa).
Labodje jezero ima kot balet tako močne vizualne predstave, povezane z glasbo, da jih Ruski ples iz baleta v violinski izvedbi ne dosega, vsaj ne v tako vrhunski podobi.
Vivijana Rogina se je tega zavedala in je želela s povezavo obeh krajših skladb narediti smiselno celoto. Dobro, če bi bil aplavz po Melodiji, bi prišlo do izvedbene členitve, lahko pa bi presek naredila sama.
Ina Krajnc in Klara Lužnik
Pianistki Ina Krajnc in Klara Lužnik sta se spoznali leta 2016 na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor, kjer sta obe uspešno zaključili srednjo šolo, Ina v razredu Andreje Kepeski, Klara pa v razredu Planinke Atić. Po uspešno opravljenih sprejemnih preizkusih svojo glasbeno pot od oktobra 2020 nadaljujeta na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu, Klara pod mentorstvom Zuzane Niederdorfer in Ina pod mentorstvom Ayami Ikeba. Obe redno koncertirata tako doma kot v tujini in sta nagrajenki raznih državnih in mednarodnih tekmovanj. V prvem letniku na univerzi je vzniknila zamisel za nastanek klavirskega dua, in tako od oktobra 2021 sodelujeta v duu v razredu Klavirskega dua Silver-Garburg, ki ga sestavljata Sivan Silver in Gil Garburg. Do zdaj sta izvedli že nekaj recitalov po Sloveniji (Maribor, Ptuj, Slovenj Gradec), marca 2023 pa sta na tekmovanju TEMSIG osvojili absolutno prvo nagrado in posebno nagrado za interpretacijo skladbe. V prihajajoči sezoni 2023/2024 načrtujeta koncerte po Sloveniji in Avstriji, prav tako pa se bosta udeležili več mednarodnih tekmovanj.
Igor Stravinski (1882–1971) je velik del glasbenega repertoarja Zahoda spoznal prek klavirskih priredb. Morda je bil to eden od razlogov, zakaj je kasneje svoja večja dela prirejal za klavirski duet (štiriročno) oziroma za dva klavirja. Burleskni balet Petruška je dober primer kompozicijskega razvoja Stravinskega v tem žanru. Vse njegove skladateljske posebnosti in očarljivosti iz baletne partiture zazvenijo v črno-beli tehniki: klavirska priredba v zgoščeni obliki zelo prepričljivo pokaže vso bistroumnost njegovega ustvarjanja. Nastanek Petruške ima zanimivo zgodovino. Stravinski si jo je sprva zamislil kot šaljivo koncertno skladbo za klavir in orkester, v kateri bi pianist stopil v vlogo lutke in v dvogovoru z orkestrom uprizoril igro, v kateri orkester nazadnje reši poslušalce pred pianistovim podivjanim igranjem na klavir. Leta 1911 je osnutke te skladbe pokazal baletnemu impresariju Sergeju Djagilevu in ta ga je pregovoril, naj iz tega gradiva ustvari balet. Vsebinska podlaga je groteskna zgodba o strasti in umoru v trgovini ruskega lutkarja. Zgodbo o lutki, ki preživi umor in se roga občinstvu, so leta 1911 z velikim uspehom uprizorili v Parizu. Leta 1947 se je Stravinski vrnil k partituri, in to kot zrel skladatelj, ko je v procesu razvoja svojo energijo vlagal v doseganje veliko bolj objektivnega sloga. Priredba tako predstavlja pobeg v neoklasicizem. (Iz programa).
Klavirski duo Krajnc Lužnik je nadvse simpatična glasbena pojava, redka; pri nas nekako po nekaj let nastopajočem duu Ognjanović – Gorišek, potem je nastopal duo Gorišek – Lazar, tokrat pa se ne le zdi, ampak kar prepričljivo pokaže, da sta mladi glasbenici, ki študirata v Gradcu, na dobri poti mednarodne koncertne uveljavitve.
Petruška, burleskne scene v 4 slikah, prir. za klavir štiriročno, K 12 ima štiri stavke ali dele:
I. Pustni sejem, Sejemski šarlatan, Ruski ples
II. V Petruškini sobi
III. Zamorec, Balerina, Valček zamorca in balerine
IV. Pustni sejem (proti večeru), Ples dojilj, Ples kmeta z medvedom, Ples cigank, Ples kočijažev, Maškarada, Zaključek: Petruškina smrt
Dobro polurno delo je za cel drugi ali prvi del samostojnega koncerta, ki bi ga nastopajoči pianistki lahko nadaljevali na prihodnjem poletnem festivalu v ciklu komornih koncertov v Križevniški cerkvi. Kot sem se z nastopajočima pogovarjal po koncertu, bi za samostojni nastop dodali še Fantazijo v f – molu Franza Schuberta, ki traja okrog 22 minut. Še raje pa bi videl in slišal polurni Sen kresne noči op. 61 Felixa Mendelssohna – Bartholdyja v priredbi za dva pianista.
V igri Klavirskega dua Krajnc Lužnik se zrcali sodobni pogled na pianizem, ki obsega tako zvočno tehnično interpretacijsko perfekcijo kot splošni ali celostni, morda že kar feministični vtis, tako rekoč koreografskost ujemanja vseh pasaž, prepletanja rok in prstov, sijajnost muzikaličnega zlitja, ki pa je v Viteški dvorani Križank dobival še določene finese in podob iz samega baleta, kot se ga spominjamo iz nekdanjih odličnih časov v Ljubljanskem Baletu SNG s Ksenijo Hribar in Milkom Šparemblekom.
Klavirski duo Krajnc Lužnik je zmagal na zadnjem tekmovanju Temsig, kot je omenjeno, in kot je pokazal njun nastop povsem upravičeno. Če pomislim, da pianistki igrata skupaj šele dve leti, ob vsem drugem študijskem delu, se zdi njun umetniški dosežek tako rekoč izjemen in naravnost kliče po sledenju nakazani poti ali celo ciljem, ki jih nosita vsaka zase ali obe skupaj.
Občudovali smo njuno interpretacijo, a tudi uvid v izjemno poznavanje zahtevne partiture, saj sta dolgo Petruško izjavali na pamet in sta se v celoti posvetili bogati in mnogoplastnosti glasbenega sporočila vedno težkega Igorja Stravinskega.
Čeprav sta glasbenici po poreklu iz dveh koncev Slovenije: Koroške in Ptuja, ju je glasbena pot najprej povezala v Mariboru, potem pa ali sedaj še v Gradcu. Ta združena osama je glasbeno definitivna ali glasbeno zmagovalna, kar se je videlo po žlahtnem vtisu, ki sta ga naredili na odru.
Vizualno sta si razdelili položaj ob klaviaturi, kot da je Ina Krajnc, postavno nekoliko višja in racionalnejša, z dolgimi prsti, hkrati vodilna, Klara Lužnik pa spremljevalno temeljna, razkošnejša, kar se je (bolj skrivaj) videlo, kako je bosa sama upravljala s pedalom. In seveda s koreografijo rok, ki pa je bila pri obeh pravi video čar.
V celoti je bil njun nastop odličen, da ne rečem perfekten.
Marijan Zlobec