Slovenci v Frankfurtu presegajo domača in mednarodna pričakovanja

75. Frankfurtski knjižni sejem s Slovenijo kot častno gostjo po odmevnosti o naši prisotnosti na ogromnem sejmišču in v mestu presega tako pričakovanja doma kot v sami Nemčiji in mednarodnem svetu. Danes je morda najbolj presenetil predsednik UEFA Aleksander Čeferin z izjavo, da je nogomet tudi kultura. On že ve, saj je njegova žena znana galeristka in dolgoletna fotografinja Barbara Čeferin, ki pa se s kakšno razstavo ne predstavlja na letošnjem knjižnem sejmu, je pa spremljala moža.

Aleksander Čeferin in direktor FKS Juergen Boos, foto Profimedia

V slovenskem paviljonu Frankfurtskega knjižnega sejma (FKS) sta v pogovoru Nogomet in literatura predsednik Evropske nogometne zveze UEFA Aleksander Čeferin in direktor FKS Juergen Boos iskala vzporednice med branjem in športom. Čeferin je dejal, da bi bili ljudje manj depresivni in agresivni, če bi več brali. Hkrati bi se tudi bolj poslušali.

Predsednik Evropske nogometne zveze Aleksander Čeferin je v pogovoru povedal, da se v Uefi, ki je največja športna organizacija na svetu in tako tudi ena največjih nevladnih organizacij, zadnje tri leta ukvarja v glavnem s težavami, ki so jih med drugim prinesle tudi pandemija covida-19 in vojna v Ukrajini, zdaj pa še nova vojna na Bližnjem vzhodu. Želijo si biti tudi kar se da okoljevarstveni, pri čemer se zaveda, da nogometna dejavnost pušča velik ogljični odtis.

Direktor Frankfurtskega knjižnega sejma Juergen Boos je dodal, da so se s tem vprašanjem ukvarjali tudi na knjižnem sejmu, ko so vabili literate in založnike iz daljnih držav in so morali ti prispeti z letali, a sejem temelji na osebnih srečanjih, torej je šlo za kompromis.

Juergen Boos, dr. Asta Vrečko, Katja Stergar in Aleksander Čeferin 

Na Boosovo vprašanje, če in koliko mu uspe ob takšni funkciji brati, je Čeferin odvrnil, da precej bere, a veliko tudi na spletu. Potrebuje sicer precej samodiscipline, da vzame v roke knjigo. Ob tem je dodal, da to redno počne ob večerih, saj je ugotovil, da v nasprotju z razdraženostjo ob negativnih vsebinah na spletu, ki jih je nekoč bral, “spi kot angelček”.

Barbara ter Aleksander Čeferin in dr. Asta Vrečko

Med tujimi knjigami, ki so mu najljubše, je omenil 100 let samote Gabriela Garcie Marqueza ter Knjigo petih prstanov japonskega samuraja Miyamota Musashija. Med slovenskimi pisatelji je izpostavil Ivana Tavčarja, pa ne le zato, kot se je pošalil, ker je bil tudi on pravnik in športnik, pač pa zaradi izjemnih literarnih del, kot sta Cvetje v jeseni in Visoška kronika. Od sodobnih slovenskih avtorjev pa je omenil Tadeja Goloba.

Laibach Alamut v Frankfurtu, foto FB Ministrstva za kulturo

Zelo odmeva je bila sinočnja predstava oziroma koncert Laibach Alamut, o čemer je na svojem FB profilu poročala sama kulturna ministrica dr. Asta Vrečko.

Dr. Asta Vrečko pozdravlja avtorje predstave in člane Laibach

Laibach Alamut

Milan Fras

“Protifašistični roman Alamut Vladimirja Bartola iz leta 1938, preoblečen v perzijsko bajko, je leta 2022 uglasbila skupina Laibach v sodelovanju z iranskimi glasbeniki. Alamut je pravzaprav ime trdnjave v Iranu, hkrati pa tudi naslov znamenitega romana pesnika, ki se je leta 1903 rodil v Trstu. S svojim delom v perzijski preobleki se je Bartol poskušal upreti italijanski fašistični tiraniji. Motiv je pomembno vplival tudi na nasprotnike režima in borce za svobodo v Jugoslaviji.”

“Laibachov roman je bil premierno predstavljen leta 2022 z iranskimi glasbeniki. Občinstvo na Laibach gleda bolj kot na interdisciplinarno skupino ali multimedijski umetniški kolektiv »Laibach Kunst« ali celo kot na »samoustvarjen kolektivni umetniški izdelek in homogeno umetniško delo«. Manj pa kot na bend.

Impresivna multimedijska predstava je potekala včeraj v Jahrhunderthalle Frankfurt. Laibach Alamut je izvedel Simfonični orkester RTV Slovenija pod vodstvom iranskega dirigenta Navida Gohardija. Nastopili so še vokalna skupina Human-Voice Ensemble  iz Teherana, ženski pevski zbor  Gallina iz Slovenije in Disharmonic Cohort. Bombastična, včasih atonalna, včasih neverjetno čustvena, včasih strašljiva glasba je vedno izražala tisto, kar bi morala, in se popolnoma prilegala pripovedi. Zložili so jo Luka Jamnik, Idin Samimi Mofakham in Nima A. Rowshan .

Zelo impresiven je bil tudi vizualni spektakel svetlobne predstave in gibljive grafike na ogromnih zaslonih. Dobra akustika Jahrhunderthalle je zelo koristila delu in njegovi glasbeni izvedbi. Občinstvo je bilo obkroženo z monitorji in včasih so glasbeniki prihajali nepričakovano iz različnih koncev. To je ustvarilo popoln prostorski občutek.

Skratka, impresiven spektakel, ki je vsekakor vreden ogleda.” (Uvodni in zadnji del zapisa Lydie Polwin Plass).

Laibach Alamut, foto metalogy.de

Marijan Zlobec