KRITIK.si

Slovenija zelo dobro deluje na 75. Frankfurtskem knjižnem sejmu. K temu oziroma sporočanju o tem, kaj se dogaja, precej prispevajo mnogi sodelujoči. Čeprav je publiciteta zelo velika, seveda tudi v mednarodnem medijskem prostoru, pa jo dopolnjujejo lastne objave, najbolj na socialnih ali družbenih in družabnih omrežjih. Avtorji se sami radi pohvalijo, kaj so že storili in kaj v Frankfurtu delajo ter ponujajo. Slovenski paviljon meri kar 2400 kvadratnih metrov in je stal 1,2 milijona evrov.

Aleksandar Gatalica, Georgi Gospodinov, Drago Jančar, Mladen Vesković in Oksana Zabuzhko v Paviljonu Slovenije govorijo o Prevodih v času vojne: Slovanske književne povezave v času vojaških konfliktov in političnih sporov

Celovška založba Heyn – Verlag se ukvarja s slovensko književnostjo razmeroma zelo mlada: to je ena glavnih usmeritev že približno tri leta. Odločilno za to je bilo med drugim sodelovanje s prevajalcem Erwinom Köstlerjem, ki je založniku Heyn Achimu Zechnerju priporočil nekaj zakladov, ki jih je bilo treba še odkriti. Med njimi je med drugim delo Slavka Gruma, ki je zdaj na voljo v dveh zvezkih in ki »danes velja za enega najbolj samosvojih in najpomembnejših slovenskih pisateljev medvojnega obdobja. Po njem se imenuje najpomembnejša slovenska dramska nagrada,« pravi Zechner, čigar založba se predstavlja tudi na skupni stojnici avstrijskega knjigotrštva v Frankfurtu z antologijo Gosenica: v njej je zbrana kratka proza okoli dvajsetih slovenskih avtorjev iz medvojno obdobje.

Pozdravljeni, vam lahko zaželim dobrodošlico na Frankfurtskem knjižnem sejmu 2023?

Medtem je Žižkov govor objavila Mladina.

“Brezpogojno, brez vsakega če in ampak obsojam napad Hamasa na Izraelce v bližini meje z Gazo. Izraelu priznavam pravico do tega, da se brani in odstrani grožnjo. Vseeno pa sem opazil nekaj nenavadnega. V trenutku, ko človek omeni, da je treba analizirati kompleksno ozadje situacije, je praviloma obtožen opravičevanja ali podpiranja Hamasovega terorizma,” je med drugim povedal slovenski filozof.

Lojze Wieser, foto FB/Kleine Zeitung/Jelmuth Weichselb

Zelo odmevno je gostovanje v Frankfurtu slovenskega založnika iz Celovca Lojzeta Wieserja. O njem veliko piše že Kleine Zeitung, kar je sam povzel na svojem FB profilu.

Založba Drava v Frankfurtu

»Vsako desetletje nekaj knjig, nič vmes,« pravi založnik Lojze Wieser. To je veljalo za prevode slovenske literature v nemščino vse do osemdesetih let prejšnjega stoletja. Ko je Wieser leta 1978 na Dunaju vodil tiskarsko in knjigovodsko podjetje, mu je uspelo iz skladišča kupiti 600 izvodov »Knehta Jerneja« Ivana Cankarja – razprodali so jih v štirih tednih. “To je pokazalo, da zanimanje za to literaturo zagotovo obstaja,” se spominja Wieser. Leta 1981 je spet v Celovcu pri založbi Drava izdal Gams na plazu Karla Prušnika, prvo knjigo, prevedeno iz slovenščine, ki je bila deležna večje pozornosti v tamkajšnjih časopisih in na ORF.

Dejstvo, da je slovenska literatura postajala vse bolj vidna javnosti, ima veliko opraviti s Celovcem: založniki Wieser, Drava, Hermagoras so s prevodi in doslednim novinarskim delom pripravili teren za to: »Za to literaturo smo se borili, da bi prebili zvočne pregrade nevednosti,« pravi Wieser. Trije založniki so združili moči celo v »slovensko knjižnico«, leta 2013 pa se je začel »kulturno-politični projekt nacionalnega pomena« (Lojze Wieser, takratni direktor založbe Drava). A ko financiranja iz Slovenije ni bilo, je bilo treba projekt znova ustaviti.

Slovenska knjižnica na stojnici Wieser in Drava

Zdaj, glede na slovenski fokus na Frankfurtskem knjižnem sejmu, se je pojavila »Slovenska knjižnica« v 33 zvezkih, ki jih urejata Wieser in Drava, ki sta od leta 2016 združeni pod eno streho. Literarni lok se razteza od Andreja Kokota (»Otrok, ki sem bil«) prek Prežihovega Voranca (»Brandalm«) in Antona Haderlapa (»Graparji. Tako smo živeli«) do Petra Handkeja in Jožeta Horvata (»Še enkrat iz deveta dežela«) in Ivana Cankarja (vključno z »Moje življenje«).

Oblaki Eve Petrič mehčajo ambient

Iz nove monografije Eve Petrič

Irena Cerar je v Frankfurtu in je objavila na svojem FB profilu že nekaj mini reportaž in vtisov, pospremljenih s fotografijami.

“Kakšen dan, tukaj v Frankfurtu! Začeli smo s predstavitvijo Ljubljanskega manifesta v slovenskem paviljonu, na odru Srečka Kosovela (le kaj bi na to rekel naš pesniški genij?!). Polna dvorana, visoki gosti. Po moji popolnoma subjektivni in pristranski oceni je Miha Kovač, pobudnik in eden od soavtorjev manifesta, veličasno odigral svojo moderatorsko vlogo. Roth, nemška ministrica za kulturo, pa ga je že drugič v dveh dneh citirala (ja, saj sem povedala, da bom pristranska, pustite mi solzico ponosa!).

Sledili so številni zanimivi pogovori na različnih odrih; na vseh koncih hkrati seveda ne moreš biti… Najbolj sem uživala v debati o pomenu globokega branja za kritično mišljenje, v kateri je sodeloval filozof Mladen Dolar. Ljudje so si zapisovali njegove besede.

Uživala sem tudi v opazovanju živahnega dogajanja v slovenskem paviljonu. Prostor je prijazen, poln naravne luči, diha, meni pa so poleg knjig, jasno, najbolj všeč čipke, ki jih je za paviljon prispevala umetnica Eva Petrič. So kot nekakšni oblaki, ki prostor naredijo mehkejši, osebnejši, svetloba pa meče krasne čipkaste sence po tleh. V bifeju prodajajo gibanico, Cockto, Radensko in slovenska vina, “kavarna” je polna.

Poleg paviljona države gostje imamo tudi “običajno” stojnico Javne agencije za knjigo in nekaterih založb, turistično predstavitev, predvsem pa odlično odlično razstavo in predstavitev slovenske ilustracije. Naslov nosi Nepričakovano razkošje, pripravil jo je Center ilustracije.

Ko sem imela glavo polno knjig in pogovorov z zanimivimi ljudmi, sem šla še v Arheološki muzej, na vodenje po razstavi Tweets from the Past. 10 slovenskih muzejev je na povabilo tukajšnjega arheološkega muzeja pripravilo domišljeno, privlačno, atraktivno razstavo, na kateri so predstavljeni izbrani predmeti iz naše arheološke dediščine, ki so povezani z glasbo, simboli in prvimi zapisi besed na našem ozemlju.

Po razstavi nas je spretno popeljala dr. Daša Pavlovič iz Narodnega muzeja Slovenije, Boštjan Gombač pa je spet navduševal z igranjem in pripovedovanjem o neandertalčevi piščali iz Divjih bab. Iskrene čestitke in globok poklon slovenskim muzealcem! Upam, da bo razstava, na kateri sem nekatere muzejske predmete prvič videla, na ogled tudi v domovini.

“Umetnica Eva Petrič je nekoč v čipke oblekla tudi Štefanovo cerkev na Dunaju. Poglejte te sence! Ljudje radi posedajo na naših “skalnih zofah”, ki so homagge goram, od blizu so namreč videti kot kamen.”ž

Katja Stergar, direktorica JAK in arhitekta paviljona, Jure in Maša Sadar, po paviljonu vodijo filipinsko delegacijo, ki bo država gostja čez dve leti.

Razstavo slovenske ilustracije so pripravili v Centru ilustracije. Vsaka ilustracija z razstave je na voljo tudi kot razglednica, z osnovnimi podatki umetnika, umetnice.