Pred Frankfurtskim knjižnim sejmom je TAZ objavil intervju s slovensko pesnico in kolumnistko Anjo Zag Golob. Pogovor je opravila novinarka Doris Akrap, za kar se ji je naša pesnica na svojem FB profilu zahvalila. Kako predstavljajo našo pesnico ?
Naslovnica ab und zu neigungen
Anja Zag Golob, rojena leta 1976 v Slovenj Gradcu, je študirala filozofijo in primerjalno književnost v Ljubljani. Je ena najbolj priljubljenih slovenskih pesnic, znana pa je tudi po močnem družbenopolitičnem glasu, saj je kot kolumnistka in gledališka kritičarka objavljala v časopisu Večer in legendarni televizijski oddaji Studio City. Je tudi ustanoviteljica in direktorica stripovske založbe VigeVageKnjige ter dramaturginja umetniških in plesnih predstav.
Pesmi Anweisungen zum Atmen
Anja Zag Golob je doslej izdala pet zbirk poezije. Navodila za dihanje (2018) in Das nicht (2022) so med drugim izšla v nemškem prevodu v ugledni ediciji Korrespondenzen. Za slednjo zbirko je prejela Kritiško sito, nagrado Društva slovenskih literarnih kritikov. Dvakrat je prejela Jenkovo nagrado, 2014 in 2016.
Dodajmo zbirke: V roki, 2010, Vesa v zgibi, 2013, Didaskalije k dihanju, 2016, Da ne da ne bo več prišla da ne bo da me žge da se odganjam odganja a… , 2019,
Anja Zag Golob, foto poetikon.si/Igor Modic
Gospa Zag Golob, Slovenija je država gostja Frankfurtskega knjižnega sejma in se oglašuje kot država z največjo gostoto pesnikov. Je to dober marketinški trik ali je poezije danes še toliko kot včasih?
Anja Zag Golob: Res je, da ima Slovenija veliko poezije. A tu se romantična zgodba konča. Razpon je velik, tu je eksperimentalna poezija in prosti verz, tu je rimanje in slamanje, in to zelo mladih. A hkrati se objavlja vse manj poezije. V resnici je položaj poezije v Sloveniji katastrofalen.
Tako slabo?
Zelo enostavno je reči: Slovenija je dežela poezije. Toda realnost je drugačna. Besede so poceni. In v tem primeru ne ustrezajo resničnosti.
Nasalovnica Taubentext, Vogeltext
Kako izgleda realnost?
To skoraj nikogar ne zanima. Poezija je zanemarjena. Trdijo, da se poezije ne splača več objavljati, ker je nihče več ne kupuje. In tako se tiska vedno manj zbirk poezije, namesto da bi razmišljali o tem, kako lahko to spremenimo, kako lahko naredimo poezijo spet bolj popularno. Naloga Ministrstva za kulturo RS in Javne agencije za knjigo RS bi bila, da razvijeta posebne programe in strategije za promocijo slovenske poezije in tudi prevodov iz drugih jezikov.
Navsezadnje so nekatere nemške založbe v času pred slovenskim nastopom ponovno izdale velika imena 20. stoletja, Tomaža Šalamuna, Fabjana Hafnerja in Srečka Kosovela. Objavljeni so bili nekateri mlajši glasovi, kot so vaši ali Cvetke Lipuš in Uroša Praha, izšla pa je tudi obsežna zbirka slovenske poezije 20. in 21. stoletja.
Vse lepo in prav, vendar ostaja moj vtis, da se slovenska poezija uporablja predvsem kot slogan za prodajo imidža. Vsekakor pa si drugače ne znam razložiti, zakaj slovenski pesniki tečemo za založniki kot avtobus, ki nam odpelje pred nosom. Pri založbah vedno stojiš v vrsti, včasih traja tri leta, da knjiga izide.
A poezija ni le težko tržna v Sloveniji.
Ja, poezija trenutno ni ravno obvezna oprema. A to je povezano predvsem s predsodki. V nekem trenutku se je razširila govorica, da je poezija težko razumljiva, zapletena, naporna in za starce ali koledarje. Totalno sranje. Vsak lahko razume poezijo. Pred 20 leti je bilo povsem normalno brati poezijo. Danes se to zdi nekaj čudnega. Poezija ontološko pripada človeku.
Kaj mislite s tem?
Ko ljudje izgubijo stik s poezijo, izgubijo stik s seboj. Ko pišem poezijo, se zavedam, da živim. Poezija živi iz ritma. In kaj je osnova vsega življenja? Srčni utrip, ritem.
Ritem, ki mu morajo vsi slediti, kot pravi nemški pregovor.
Da absolutno. Moraš pa tudi znati držati ritem. Za to se moraš boriti. To se ne zgodi kar tako, ne pri pisanju ne pri branju poezije. To zahteva delo, kar poezija tudi je – delo. Moraš se osvoboditi, moraš se odpreti, sicer boš ostal zunaj. Poezija je zadnje zatočišče, v katerem je mogoča radikalna svoboda.
Kakšno svobodo misliš?
Svoboda pred vsemi omejitvami. Poezija mi daje možnost, da z jezikom počnem vse, kar lahko. Je lepo in seksi, resna stvar in igra hkrati, je zabava in delo. Mimogrede, kapitalizem nima možnosti, da bi našel pot v poezijo. A ker je vse podvrženo logiki izkoriščanja, ljudje hrepenijo po prostoru svobode. Zdi se, da so mnogi ljudje trenutno to našli v tetoviranju. Vaša koža je zadnje mesto, nad katerim imate nadzor.
Anja Zag Golob na Berlin Poetry Market, 2016
Glede na hype (kričeče reklame ?) okoli čuječnosti, trajnostnega življenja in misli, bi zagotovo nekako bilo mogoče doseči, da bi poezijo prepoznali kot superhrano?
Vsaj ne na družbenih omrežjih. Te tržnice vedno govorijo o popolnem telesu in najboljšem trženju. Tega pečat ne more zagotoviti. Ni ga mogoče napisati z veliko začetnico.
Toda pesem se dejansko čudovito prilega ploščici Instagrama. Zakaj ne verjamete v družbene medije kot alternativo tradicionalnemu knjižnemu založništvu?
Kajti poezija zahteva čas, pozornost in delo. In če česa družbeni mediji nimajo, sta to čas in pozornost.
Vaša branja so med vsemi znana po tem, da niso klasična branja, temveč predstave z močno govorico telesa.
Da, to se zgodi samodejno. Je pa tudi nekako logično: poezija gre skozi telo. Pri prvih branjih sem se bala, da se bodo vsi norčevali iz mene, ker je precej nenavadno. In zdaj stojim tam, migam in se smehljam in ljudje se včasih smejijo, a na splošno se zdi, da me razumejo.
Ali ima poezija več opraviti s telesom kot z glavo?
Z obema. Čeprav se na prvi pogled zdi, da ima poezija več opraviti z logiko, saj gre za besede. Toda pri poeziji, tako kot pri prevajanju, manj gre za natančen izbor besed kot za razumevanje razpoloženja.
“Rubber twist with beast body” pravi ena od vaših pesmi, ki so polne razpok, prepadov, zarez in drobtin. Ali na vaše fantazije o fizičnem kaznovanju vplivajo tudi vaše lastne izkušnje?
Seveda se temu sploh ne da izogniti, samo zato, ker nisem “cis oseba” (Cis Person). In seveda se ta moč, ritem, ki sem ga našla med pisanjem poezije, prenaša tudi nazaj v moje živo telo, ko pesmi recitiram.
Če vam je ritem tako pomemben, vas pesem Motörheadov tako navdihuje kot Kosovelova pesem?
Mogoče ne ravno Motörhead, ampak ja, poslušam veliko glasbe.
V svojih pesmih se ne poigravate le z jezikom, ampak tudi z obliko: izpusti, presledki, velike tiskane črke – včasih oblikujete iz posameznih besed. Zakaj je to za vas tako pomembno?
Če odprete dve knjigi, kako veste, katera je pesniška zbirka in katera novela?
Količina besedila?
Na straneh novele je vse natisnjeno. Na straneh pesniške knjige je veliko belega prostora. A te beline ni, ker je v poeziji premalo besed, ampak je treba govoriti. Prazna belina odpira polje. Tukaj se porajajo vprašanja. S prelomi v linijah ustvarim še več prostora. Glede tega postajam vse bolj radikalizirana. V svoji novi pesniški knjigi sem, tako kot v prejšnji, odstranila vse, kar moti, vse bergle jezika, vsa ločila.
Ste ena od zvezd slovenske sodobne pesniške scene, znana gledališka kritičarka, politična kolumnistka in imate edino slovensko založbo za stripe in grafične romane. Zakaj niste del slovenskega uradnega programa frankfurtskega knjižnega sejma?
V Slovenski agenciji za knjigo je leta 2021 prišlo do zamenjave vodstva pod populistično vlado Janeza Janše. Novi direktor (dr. Dimitrij Rupel op.) mi je nemudoma javno očital, da sem v konfliktu interesov, če sem kot kolumnistka pisala o nastopu Slovenije v Frankfurtu in hkrati nastopala kot pesnca v tujini in tako predstavljala Slovenijo. Da bi branila svojo novinarsko svobodo kot kolumnistka, mi ni preostalo drugega, kot da sem se distancirala od nastopa na slovenskem knjižnem sejmu, kar sem v kolumni oktobra 2021 tudi storila.
Mimogrede, svojega pesniškega dela ne vidim kot predstavljanje kogar koli drugega kot sebe in svoje literature. Sem pa žena besede in stojim za tem, kar sem napisala in objavila, saj se voditelj JAK za svoje dvomljive obtožbe ni opravičil. Tako da nisem uradni del gostov na sejmu častne gostujoče države, čeprav za mojo kariero to ni pomembno. Toda obramba novinarske svobode mi je bolj pomembna. (Po TAZ).
Marijan Zlobec