Eva Mahkovic je ena najbolj zanimivih, svojskih ali posebnih slovenskih pisateljic po Zofki Kveder. Je nasprotnica vsega pripovednega, romanesknega, poetičnega, zgodbenega, novelističnega, opisovalnega, čustvovalnega, sočustvovalnega, kronološkega, lepopisnega, krajevno ali dogajalno določljivega, tekoče besedilnega, časovno umeščenega in po nastopu različnih oseb, označenih z X, kontroliranega… Skratka vse ni. Kaj pa potem sploh je ?
Naslovnica
Je vse drugo, kar si sama izmisli in si določi, se postavlja v položaj kraljice na svojem dvoru, pri čemer nima ne kraljestva ne podložnikov. Ne pobira davkov in ne stanuje na kakšnem dvoru ali v gradu, kot jih je v Sloveniji še vedno dovolj, zlasti onih, ki so v razpadajočem stanju…
Naslovnica poprejšnje knjige pri Beletrini
Eva Mahkovic se dela, pisateljsko seveda, kot da ni prebrala nobene poštene knjige, ne domače ne tuje. Njen imaginarni, ubesedovalni ego je tako velik, da ji um šprica sto na uro, besede pa drka in drka tako dolgo, da ji pride.
Piska spremne besede dr. Manca G. Renko in Eva Mahkovic v Cukrarni, foto Marijan Zlobec
Kaj ji pride ? Vse, kar si sama želi. In ker si želi veliko, dela kot zamorc, piše in piše, gre kot raketa sto tisoč kilometrov na uro. Sam ne verjamem, da se kdo ve kako razgalja, preprosto je to, kar piše. Malo je obrnila stavek: Mislim, torej sem, v Pišem, torej sem.
Dr. Manca G. Renko razlaga grozo v knjigi
Lahko bi se dalo analizirati njen pisateljski temperament in ustvarjalni naboj, ki je nekako frontalni ali v polletni ofenzivi, kot da bi reševala nekakšno okupacijo v obliki praznega pisateljskega prostora, ki ga mora s svojo obrambo napolniti z besedami, če hoče biti na koncu zmagovalka. Od 36 let in pol do 37 let se ji pokaže kot bistvena literarno površinska razlika, seveda v kapaciteti doseženega v obliki knjige, kot jo sestavi na koncu.
Vinjete straholjubca, 2019
Ali gre za poprejšnje dnevniške zapiske, ki jih sicer ne vidimo in beremo, je še vprašanje. To nista Tovarišija in Listina Edvarda Kocbeka, ampak iz časovne razdalje in žanrske večplastnosti bi se dalo celo malo primerjati Toxic z najslavnejšimi slovenskimi dnevniki 20. stoletja.
Ali pa poletni spominek z Jadrana
Tokrat sem se odločil, da jo berem nazaj. Začel sem z zadnjim poglavjem v knjigi Toxic, to je Vertigo (naslov je znan po onem filmu, psihološkem trilerju Alfreda Hitchcocka iz leta 1958). Film Vertigo v istoimenskem poglavju ne nastopa. Malo je nanj pozabila ?
Pri Joyceu se ni izjasnila, na katero delo misli, najbrž na Finnegans Wake iz 1939 ?
Eva Mahkovic je stavčna brzostrelka, avtomat, štoparica ali igralniški avtomat, iz katerega brizgajo stavki namesto kovancev ob doseženih nagradnih kombinacijah. Skaklja bolj kot kdorkoli doslej, piše s srčki za vsakim stavkom, kot da bi bil vsak svoj roman ali pripovedna celota, zato ne preseneča, da lahko preberem nekaj takega, kot “danes smo se z X in X in X pogovarjale o pičkah. Nekatere pičke so pospravljene, druge pa nepospravljene.” Ali: “Jaz nisem James Joyce.” Ali, še huje: “Sem pa vesela, ko pomislim, da Vesna Milek ve, da smo njen roman Kalipso na počitnicah brale na glas.”
To je že huda prozaična izpoved ali konkretizacija slave na ravni primerjav. Joyce, Milek, Mahkovic, troje je podob literarnega stvarstva. Joyce kot reprezentant 20. stoletja, obe naši pa 21. ? Pri Joyceu se ni izjasnila, na katero njegovo delo misli. Najbrž na Finnegans Wake (Finneganovo prebujenje) iz leta 1939. Roman je znan po svojem eksperimentalnem slogu in slovesu enega najtežjih leposlovnih del v zahodni literaturi. Menda ga je pisatelj pisal kar sedemnajst let.
Naslovnica romana Kalipso
Kalipso je pri založbi Beletrina predstavljen kot provokativen roman o generaciji, ki se je dokončno poslovila od pubertetniških prividov šele v devetdesetih, in ki je torej ostala zunaj velikih zgodb družbene in nacionalne odrešitve. Zato pa zapredena med najrazličnejše pop ikone in ljubezni na daljavo, ujeta v eklekticizem radikalnih usod, ki naj dobijo lesk pristnosti.
Eva Mahkovic trpi za pomanjkanjem seksa, kot preberem v stavku: “Občutek, ko pomislim, da sem bila večkrat na pogrebu kot seksala iz (obojestranske) ljubezni.” Ali: “Najtežje in najbolj sramotno je napisat, kar te naredi najbolj ranljivo, ampak potem, ko to enkrat narediš, se spremeni v nič takega. Tako je na primer mene najbolj sram, da je moja najljubša spolna fantazija seks iz ljubezni.”
Bistvo je ravno tu, skrivanje pred najglobljo potrebo ženske pri 37. letih. Je preveč občutljiva in ni za ta svet, kot jo vidijo drugi in to zapiše ?
Seveda se zelo rada norčuje, se groteskizira:” Obožujem drogo kokain in osebo Kathryn Merteuil.” Skače od ene filmske igralke do druge, tretje, četrte…, a se hkrati razkriva, bolj kot če bi pisala tradicionalni roman. Dober bralec jo kompjutizira, in to bolj z lahkoto, kot si ona misli. Ne more skriti, ko zapiše: “Nedolžnost sem izgubile pri 18, pri 22. pri 23, pri 29, pri 32 in zdaj.” Ali : “Z X in X pišemo erotični roman in moja Kleopatra seksa s krokodilom.” In tako tisoč in tisoč stavkov samo v omenjenem zadnjem poglavju. Dejansko me kot bralca lahko popade “vrtoglavica”, če se ne bi znal odrekati pastem sledenja linearnosti branja in ne bi vsakih nekaj srčkov naredil pavze.
Kathryn Merteuil
Bralec naredi dobro potezo, ko ob omembah raznih imen, povečini žensk in iz področja filma ter glasbe, manj same literature, poišče njihovo identiteto, kak prizor, podobo, osebni izraz, da dobi metaforično konotacijo in uvidi miselno refleksivni preskok iz enega mini prizora na filmskega ali videa ali zvočnega, kot ga je bila videla in doživljala sama pisateljica.
Balenciaga City bag
Malo se ukvarja z modo ali modnimi dodatki ali pripomočki, tako da jo lahko vsaj približno stilno identificiraš.
Toxic ni knjiga, ki jo lahko samo prebereš. Lahko si jo obogatiš s tistim, kar pisateljica omenja in je bilo v njej kot notranje izkustvo ali življenje.
Lucy Maud Montgomery
Ta dodatna domenzija njenega pisanja je pravzaprav večji izziv, kot se kaže v kakšni drugi ali drugačni literaturi. Dalo bi se analizirati že sam osebnostni katalog v Vertigu. Od kanadske pesnice, pisateljice in esejistke Lucy Maud Montgomery, ko citira izbran in zelo premišljen stavek: “Telo raste postopoma, duša pa raste s skoki in udarci in pretresi.”
Sofia Coppola
Nekatere osebe samo na hitro našteje, kot Blair Waldorf, Taylor Swift, Shannen Doherty, Lady Diana Spencer, Hilary Duff…, ali jim da kakšno oznako, kot sta Sofia Coppola in Lotta Volkova, označeni v Notesu kot Art.
Lotta Volkova
Omenja The Nacked Truth, ki govori o dunajski secesiji in pogosti sepsi novih mater v dunajski porodnišnici leta 1864. Verjetno misli na sicer neomenjeno avtorico Lilly Joie Cheng ali pa na film ?
Alexa Chung
Rada bi bila kot Alexa Chung, pri čemer omenja svojo frustracijo, ker je stara že 36 in osem mesecev.
Potem je omenjen film Eyes Wide Shut, a brez konotacij.
Plakat
Potem je tu opis igralke Maïwenn Le Besco, ki je Luca Bessona spoznala, ko je bila stara 12, on pa 29, pri 16 je že rodila.
Zelo skrivnosten je stavek, v katerem omenja, da je dvajset let čakala na angela in mu dala priložnost; od svojega sedemnajstega leta do danes, in ga sprašuje, koliko časa bi še rad ? Pred brezmadežno oploditvijo device Eve ?
Kate Winslet med petjem pri sveti maši v Titanicu
Iz konkretnega filmskega sveta omenja “oči Kate Winslet med mašo v filmu Titanic, saj verjetno se spomnite te osamljene podobe.” Ne omenja pa najslavnejše melodije Nearer My God To Thee, v katere prizoru se v resnici pojavijo njene pretresljive oči.
Eva Mahkovic do nekaterih simbolov krščanske religije ni tako imuna, kot se glede na njeno feministično sodobnost zdi. Omenja trobento nadangela Gabrijela, pa Sveto Rozalijo, ki “sedi v temi in čaka, njene noge so že čisto kosmate.” Pa imena iz Biblije, kot Kajn in Ananias.
Ilustracije Hane Besjedice na notranjih platnicah Toxica
Oblikovalka knjige Hana Besjedica je na notranjih straneh na začetku in koncu knjige upodablja Devico Marijo, varuhinjo žensk in vseh ponižnih.
Maïwenn Le Besco na festivalu v Cannesu leta 2011
Preblisk z omembo Chrisa Martina v zadnjem Avicijevem komadu Heaven je nujno video preveriti.
Avicii – Heaven
Heaven
Ali je Shiv Roy najbolj zloben lik (ženska) v Succession mimogrede navrže vprašanje pisateljica, v kontekstu občutka, ki ga imaš, “ko razbiješ flašo in z njo potegneš čez roko.”
Shiv Roy
Kar mimogrede navrže, da je danes stokrat poslušala komad Traitor Olivie Rodrigo in pri tem imela občutek, da ji še nobena umetnost ni naredila toliko kot verz Guess you did’t cheat, but you’re still a traitor.
Olivie Rodrigo
V opisu psa, ki teče po travniku na prvi aprilski dan, metaforično vidi volka, ali celo filmskega Nazgula.
Nazgul
Nekaj je točk, kjer v Vertigu spoznaš in evidentiraš Ljubljano, kot šivalna trgovina zraven včasih Centromerkurja (ki ga noče poimenovati s sedanjim imenom), nad katero je sedaj napis AGRFT. Torej na Trubarjevi. Tam se sprehaja z Walk of Shame, kot omenja.
Walk of Shame
Eva Mahkovic ima nič koliko minimalističnih opisov hrane ali oblačil ali dodatkov, kot je Vetementova replika Heart of the Ocean, “in njegova teža na prsih je taka, kot da je the real thing.”
Heart of the Ocean
Med oblačili npr. omenja, kako je kupila blazer Michael Kors z rhinestones, ki stane skoraj 300 evrov.
Michael Kors – Long blazer in pink
Julie Fox
Najraje, se zdi, ima kaj od Julie Fox; iz prozorne plastike.
Včasih se postavlja v občutenje kakšnega moškega in se z njim kot identificira, ko zapiše: “Lase vržem stran, ker so morbidni, odrezani lasje preveč spominjajo na Auschwitz. Ob tem se počutim kot Joe Goldberg.”
Love Quinn
Podobno je omenjanje Love Quinn, češ da se ji ni uspelo prilagoditi svoji starosti. In če se ni bilo njej, ne bo uspelo nobeni, ugotavlja pisateljica.
Jane Wilkinson
Eva Mahkovic nagovarja bralstvo in javnost, naj dojame, da ona “ustvarja art, in ne funny games.” In dodaja: “še dobro, da danes ne obešajo več v javnosti in da mi ni treba na vislice kot Jane Wilkinson…”
Jeffrey Dahmer
Iz svetovne literature se spomni In Cold Blood Trumana Capoteja in spozna, da večinoma naredi stvari, ki jih od nje pričakujejo drugi, čeprav to pomeni, da nekoga ustreli v glavo in gre potem na električni stol. Tu omenja Jeffreya Dahmerja, in upa, da bralec takoj ve, da je to bil ameriški serijski morilec. Dahmerja je leta 1994 v zaporu v Wisconsinu umoril sojetnik, Evo Mahkovic pa v bistvu zanima, ali je morilec uporabljal začimbe.
Joe Goldberg
Eva Mahkovec ljubi pavze, tako svoje kot moje, bralčeve. Počasi se daleč pride. Bistvo je potovanje k cilju, kot ga zapiše v zadnjem stavku, sicer na predzadnji strani, ki je pravzaprav najboljši za konec in potem lažje razumeš, da je čisto vseeno, kako, od kje ali kod Toxic bereš. Sledi nekakšen post scriptum z dobljenim poštnim paketom, kot je na koncu filma Se7en. V njem je natančna replika njene glave, podobno kot glave Gwyneth Paltrow. Hitro si jo natakne nase in postane druga ženska. “Zdaj imam novo glavo. Obljubim, da je bila to moja pot k samopoznavanju in izboljšanju.” Mojstrsko.
Koliko bi še lahko napisal o samem zadnjem poglavju Toxic z naslovom Vertigo. Vrtoglavica je v tem, da se ti v glavi zavrti preveč stvari, najraje hkrati.
To branje ni kot brati Draga Jančarja z njegovim antikomunizmom, Toneta Partljiča s socializmom, Gorana Vojnovića s čefurizacijo Slovenije ali Ferija Lainščka s prekmursko cigansko panonijo. Oni ne zamenjujejo glav, da bi se izboljšali. Se torej slabšajo ? Odslej bo Eva Mahkovic pisala z drugo glavo, v kateri bo drugačna opcija avtobiografije ?
Paket iz filma Seven
Škatla z novo glavo Eve Mahkovic ?
Nova glava Gwyneth Paltrow
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec