Veliko ljudi, med njimi umetnikov in umetnic je sinoči prišlo na odprtje samostojne razstave najnovejših ali nekaj let starih slik akademskega slikarja, profesorja Gustava Gnamuša v Galerijo Bažato za ljubljanskim Bežigradom (v nadaljevanju Astre). Večinoma so prišli, vsaj Gnamuševi znanci in sopotniki ter prijatelji, v upanju, da se bodo z umetnikom srečali, poklepetali in mu čestitali v živo.
Poplave v Sneberjah, foto splet
To se žal ni zgodilo; Gustav Gnamuš je, kot smo izvedeli v galeriji, v nedavnih hudih poplavah utrpel v Sneberjah, kjer ima hišo z ateljejem, vrtom oziroma parkom, poplavo in je vprašanje, koliko slik je bilo uničenih ali poškodovanih.
Diptih, Preprosto rdeče, 2019
Ob razstavi je ena povsem poškodovana slika pokazana v zunanji izložbi, slike na sami razstavi, okrog trideset, nastale nekako med 2018 in 2023 so še rešili in jih očistili ter restavrirali, a škoda ostaja, predvsem pa grozljivo spoznanje in občutek, da pred naravnimi ujmami nikjer nisi varen. Sedanja prodajna razstava (cene vseh slik so navedene v zloženki) bo morda imela uspeh in bo slikarju omogočila obnovo prizadetega domovanja.
Slide I in II, 2018
Razstava slik Gustava Gnamuša morda še najbolj preseneča z večno mladostjo abstrakcij, prefinjenostjo barvnih nanosov, ne celih plasti, ampak skrbno nadzorovanih nanosov, ki se v kakih petih slikah približujejo skorajda figuraliki, a te v pravem smislu pri slikarju ni. Antropomorfizacija sveta je daleč stran od njegovega slikarskega razmišljanja, ki ostaja v območju v bistvu nekdanjih francoskih barvnih teorij oziroma barvnega spektra, od koder so se napajali francoski impresionisti.
Znanost je vplivala na razvoj umetnosti same, kar se je kasneje pokazalo pri prehodu krajinskega slikarstva v abstraktno Vasilija Kandinskega, potem ko je v osebnih srečanjih s skladateljem Arnoldom Schönbergom v Münchnu spoznal njegovo glasbeno dodekafonijo, še bolj pa je na to vplivalo odkritje mikroskopa, ko je pogled skozi odprtino odkril povsem drugačne in nove svetove mikrosveta.
Šiv, 2023
Seveda so imeli po svoje vplive še Sigmund Freud, Ludwig Wittgenstein in Edmund Husserl. Sodobne likovne umetnosti brez vpliva razvoja znanosti sploh ne bi bilo, oziroma je v marsikaterem likovnem delu več znanosti kot umetnosti. Nedvomno se bo to le še stopnjevalo. Do časa, ko bodo vsi izvajalci umetnosti – stroji oziroma umetna inteligenca.
Dvojina, 2021
Gustav Gnamuš se je, pogojno rečeno zaustavil v sebi najbolj primernem trenutku, se pravi pri filozofiji biti: v skladnosti med bistvom in bivanjem. Ta njegova lahkost bivanja, ker mu kontinuiteta ustvarjanja v svoji slikarski poetiki ne dela težav ali postavlja problemov, kot mnogim drugim umetnikom, (tipičen primer takih slikarskih saltomortalov je npr. slikarstvo Janeza Bernika; od sijajnih sopotij z evropsko abstrakcijo šestdesetih in sedemdesetih let do klečanja pod Kristusovim križem na Kalvariji, kar je največji slovenski umetniški absurd), je naravnost zgledna.
Šiv, 2023
Gustavu Gnamušu bi bil precej podoben slavni abstraktni ekspresionistični latvijski slikar Mark Rothko (1903 – 1970) v svojem emotivnem, miselnem in na koncu filozofskem ali svetovno – nazorskem, pa tudi eksistencialističnem razvoju, kot se je zelo ilustrativno razkril na veliki retrospektivni razstavi pred kakimi tridesetimi leti v Mestnem muzeju v Parizu, kot sem jo bil tedaj videl.
V Ljubljani bi bila seveda še kako zanimiva dvojna razstava hkrati ali vzporedno: Marka Rothka in Gustava Gnamuša. Opazili bi moč misli in emocij pri umetniškem ustvarjanju, ob nujni slikarski tehnični ter barvni perfekciji. Rothko je psihoanalitsko ali avtorefleksijsko počasi tonil v vijolično in temno barvno abstrakcijo, dokler ni prišel do sive in črne kombinacije, hude bolezni in osebnega konca.
Gustav Gnamuš je večji življenjski optimist, pozitivist, elememtarno čist in nasploh človeški vzornik, ki skozi osebno slikarsko motivno redukcijo in hkrati disciplino gradi že desetletja svoj umetniški opus.
Pi, foto Wikipedija
Tokrat ima nekaj prebliskov, kot rečeno vtis, kot da bi bil rad še malo figuralik, ali pa skoraj abstraktni matematik s slikami podnaslovljenimi s Pi. Ta slikarska matematika morda ima kak nov pomen, a je to prej kot ne odločitev gledalca samega. Pi je iracionalno število, tako kot se morda zdi iracionalno Gnamuševo slikarstvo, a to vsekakor ni, saj bi ga brez natančnega racionalnega nadzora ne bilo.
Uničena Gnamuševa slika v zunanji vitrini
Ima pa Pi pri Gnamušu nekaj več presekov drugačnih barvnih vertikal, tako da je prav ta cikel na razstavi zelo opazen in poudarjen. Podobno sta še cikla Serpent I. II, III (2023), kjer je barvnih kontrastov in vertikal še več, tretji sklop pa predstavljajo slikarski dvojčki v ciklu Slide (2018), Dvojina – trikrat (2021), Šiv (2023), oziroma Diptih (2019).
Iz cikla Pi (2022/2023)
Sam bi se kot vrh sedanje Gnamuševe razstave odločil za štiri slike iz cikla Pi iz letošnjega leta, kar pomeni še zelo velik slikarjev ustvarjalni naboj in izpovedno moč, čeprav je umetniku že 81 let. (Ampak do Pahorjevih 109…).
Marijan Zlobec