V Galeriji Vžigalica na Trgu Francoske revolucije v Ljubljani so odprli razstavo z nevsakdanjim naslovom Krmiljenje čopiča. Avtor slik pa je poleg stroja, ki krmili čopič, še avtor celotne zasnove, slikar Dominik Mahnič. Kurator razstave je Jani Pirnat.
Krmiljenje čopiča, vse fotografije Marijan Zlobec
V Vžigalici so na levi strani na ogled slike iz zadnjih štirih let slikarjevega ustvarjanja v posebni postavitvi in razsvetljavi, na desni strani galerije pa sta dva velika, na tleh ležeča in stalno delujoča stroja ter serija manjših slik, ki sta jih pomagala narediti dva manjša stroja, na ogled pa je tudi slikarjev studio in dokumentarna razstava avtorjervih del v obliki serije fotografij na steni.
Osma postaja Križevega pota Jezus tolaži jeruzalemske žene
Mahničev napisan moto se glasi: “Ni bistvo v tem, ali stroj slika tako kot jaz, ampak ali jaz lahko slikam s strojem.”
Manjše slike
Mahnič svojo t. i. Penzlografijo razvija že od leta 2016, kar je razvidno tudi s časovnega traku, ki je ena od komponent razstave (omenjena dokumentacija). Umetnik je že na dopoldanski predstavitvi razstave za medije razložil proces razvoja različnih strojev, s katerimi je raziskoval preplet klasičnega slikarstva in tehnologije.
Periči
Na vodstvu smo videli v zagonu, kot rečeno tudi novejši različici Mahničevega Čopičografa, ki sta v Galeriji Vžigalica prvič na ogled skupaj s pregledom del, ki jih je Mahnič soustvaril z uporabo strojev. Kot je povedal avtor, bosta stroja delala novi sliki kakih štirinajst dni.
“Dominik Mahnič, slikar z akademskim pedigrejem, mojster video estetike, tehnolog ter prepoznavna figura ulično-umetniškega gibanja, svojo umetniško refleksijo skladno vključuje v dialektiko med klasičnim slikarstvom in avantgardnimi dosežki sodobne tehnologije. Njegovo umetniško poznavanje in razmišljanje se osredotoča na Čopičograf, katerega najnovejšo iteracijo predstavljamo tudi v naši galeriji.
Čopičograf ne le da predstavlja inovacijo, temveč tudi točko presečišča med estetiko in najaktualnejšo tehnologijo, dostopno širši množici. V tem kontekstu deluje kot odraz naše trenutne zavesti in kot gonilo znanstveno-umetniškega iskanja.
Ob prečkanju paradigem odprtokodne tehnologije, tehnokulture in DIY etosu se ne moremo izogniti spoznanju, da je tehnologija postala neposredna podaljšava umetnikovega ustvarjalnega procesa. V sodelovanju s programerjema Vidom Vidmarjem in Petrom Veselinovićem je Mahnič udejanil tehnologijo, ki umetni inteligenci omogoča kontemplacijo in avtomatizacijo slikarske geste. Pri tem sledimo evoluciji slikarskih strojev od leta 2016, katerih osnove sežejo od Čopičografa, Aerografa do Akrilografa in so ukoreninjeni v mehanizmih 2D skeniranja, CNC obdelave in 3D tiska.
Dominik Mahnič ob avtoportretu
Z najnovejšo iteracijo Čopičografa, kjer je vključena programska nadgradnja z generatorji umetne inteligence, umetnik vstopa v dialog s strojem preko izrazitih želja, ki jih stroj nato udejanji pod vizualnim nadzorom. Čopičograf s svojo avtonomno gesto na platno prenaša barve, kar je rezultat sinteze med Mahničevo vizijo in tehničnimi posebnostmi aparata. Mehanizem te geste najde harmonijo v tradicionalni tehniki jajčne tempere, ki jo je Mahnič kot somisleč klasičnim slikarskim praksam izbral zaradi njene nevpadljive teksture, idealne za optično zaznavo. Poudariti je potrebno, da za tem orodjem stoji umetnik, ki kljub tehnološkemu presežku ostaja zvest tradicionalni umetniški dediščini.
Jani Pirnat in Dominik Mahnič
Razstava v Galeriji Vžigalica je osredotočena izključno na dela, ki so nastala pod mehanično taktirko Čopičografa, s čimer se odpira razprava o razmerjih med avtorstvom, tehnološko mediacijo in kontekstualizacijo v sodobni umetniški praksi. Ob tem je umetnikova intenca, da tehnologija kot sredstvo slikanja ostane v ozadju, s poudarkom na osnovni avtonomiji slikarstva. Na koncu naj umetniška dela spregovorijo sama zase, brez potrebe po tehnološkem kontekstu. (Besedilo in vhodni podatki Janija Pirnata, predrugačeni skozi OpenAI ChatGPT4 v slogu, ki skuša posnemati pisanje in izrazoslovje Igorja Zabela (1958-2005), slovenskega umetnostnega kritika in kuratorja).
Dominik Mahnič – Plenerist, uradna fotografija dela
O delu Dominika Mahniča so besedila, ki bodo tekom razstave predvidoma predstavljena v obliki spletnega kataloga, prispevali še profesor umetnostne zgodovine in doktor sociologije Jure Vuga, raziskovalka kulturne zgodovine na Univerzi v Novi Gorici Eszter M Polonyi in specialist psihiatrije Jurij Bon:
Jure Vuga: Mahničeva Čopičografija kot nov antropološki izdelek
Eszter M Polonyi: Povratek slikarja: Mehaničnost in njen upravljavec
Jurij Bon: Halucinacije v generativnih inteligentnih sistemih (GPT)
Dominik Mahnič
Dominik Mahnič je bil rojen leta 1981 v Ljubljani. Leta 2008 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer slikarstvo, kjer je leta 2013 zaključil tudi magistrski študij videa. Svoja dela je akademski slikar, magister videa in ulični umetnik razstavljal na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Izvedel je tudi več urbanih intervencij v Sloveniji, Nemčiji in na Novi Zelandiji. V ospredju njegovega likovnega snovanja je predvsem raziskovanje mehanskega razkrajanja celostne podobe. Živi in ustvarja v Ljubljani.
Razstava je del predfestivalskega programa festivala Adela (Kino Šiška, 18. 11. 2023) v organizaciji Društva Ljudmila, laboratorija za znanost in umetnost.
Avtor pri svojem slikanju oziroma njegovi stroji ne uporabljajo akrilnih barv, ampak tempero. Motivika, kot se kaže v njegovih slikah, je bolj kot ne tradicionalistična, od figuralike do krajinskega slikarstva. Zanimiva je sika Osme postaje Križevega pota, naslikana brez križa. Ta je edina postaja, ki je digitalni program ne cenzurira.
Prostorska postavitev del na levi kaže posebno afiniteto do lege slik, večinoma v diagonali, svetloba pa se pretaka po sistemu s slike na sliko ali v prostor kot celoto ali kot prehajanje svetlobe z ene steno na drugo. Statičnega pogleda na dela tu ni in gledalec čaka na svetlobni efekt.
Razstava slik
Čopičograf je v bistvu avtorjeva iznajdba, da bi si olajšal slikarsko delo ali ustvarjanje.
Verjetno je slikarjev avtoportret kot akt s hrbtne strani s pogledom na krajino edini tovrstni.
Galerija Vžigalica je, kot rečeno, prva galerija sploh, ki pregledno predstavlja delo Dominika Mahniča, tako da so stroji in slike skupaj na ogled v galeriji.
Marijan Zlobec