Založnik Primož Premzl objavil odprto pismo mariborskemu županu
Znani mariborski založnik, zbiralec kulturne dediščine Maribora in Štajerske, galerist, publicist Primož Premzl, dobitnik Glazerjeve in Schwentnerjeve nagrade, je objavil odprto pismo, naslovljeno na mariborskega župana. Povzemam ga iz njegovega profila na FB, saj mnogi bralci niso na družabnih ali družbenih omrežjih in ne spremljajo posameznih objav. Premzl župana poimensko ne omenja, a naj dodam tu, da se imenuje Saša Arsenovič.
Frankfurt pred Frankfurtom in javno pismo županu.
“Mesec dni pred odprtjem knjižnega sejma v Frankfurtu, na katerem bo Slovenija častna gostja, sem od organizatorjev prejel vabilo na slavnostno odprtje sejma, ki bo 17. oktobra.
Čez nekaj dni izide tudi moj katalog knjižnih izdaj, ki sem ga izdal s pomočjo subvencije Javne agencije za knjigo. Obiskovalcem sejma bo na voljo na slovenski uradni stojnici in stojnici tiskarne Florjančič. Moja želja je bila, da bi na sejmu predstavil tudi nemško izdajo Kreuzerjeve knjige ampelografskih upodobitev. Žal se to ne bo zgodilo, saj je MO Maribor zavrnila finančno podporo. Pred časom sem o tem že pisal. Za tem sem napisal pismo županu, da pristojno pojasnijo utemeljitev zavrnitve. V več kot dveh mesecih se to ni zgodilo, zato sem pripravil javno pismo županu. Poslal sem ga vsem mariborskim medijem. Žal se zaenkrat ni odzval nihče. Ko je župan lani primazal klofuto mladostniku, so se o tem mediji na široko razpisali, ko pa župan nekomu izreče nesprejemljive besede, pa so tiho. Zame so te besede bile hujše, kot fizična klofuta. O dvojnih merilih medijev, pa v tem kontekstu nima smisla razpravljati.”
V nadaljevanju objavljam omenjeno pismo.
Nekaj gnilega je v našem mestu
“Na letošnjem knjižnem sejmu v Frankfurtu, ki bo čez nekaj tednov, sem želel ob enkratni priložnosti, ko bo Slovenija tam častna gostja, predstaviti nemško izdajo knjige Zbirka ampelografskih upodobitev Vinzenza in Conrada Kreuzerja. A se to žal ne bo zgodilo.
Zbirka ampelografskih gvašev, ki sta jih naslikala brata Kreuzer v tridesetih letih 19. stoletja, je neprecenljivo slikovno gradivo o sortah vinske trte – po nam dostopnih podatkih v svetovnem merilu ni primerljive tako izčrpne predstavitve upodobitev sort vinske trte, ki so jih pred dvema stoletjema gojili na Štajerskem. Kmalu zatem, ko je bila leta 1872 na vinorodnem obrobju mesta Maribor ustanovljena Štajerska deželna sadjarsko-vinarska šola, ji je cesarsko-kraljeva kmetijska družba v Gradcu kot učni pripomoček podarila to zbirko 150 gvašev. V zbirki, sedaj v lasti Kmetijsko-gozdarskega zavoda Maribor, je ohranjenih 126 izvirnikov, v knjigi pa je ta zbirka dopolnjena še z barvnimi litografijami iz ampelografskega atlasa in črno-belimi reprodukcijami iz ampelografskega priročnika, katerih osnova so prav tako Kreuzerjevi gvaši, ki pa veljajo danes za izgubljene.
Zbirka ampelografskih upodobitev Vinzenza in Conrada Kreuzerja, v slovenščini, iz leta 2001, je bila leta 2003 uvrščena v nemško bibliografijo zgodovine in kulture vina Renate Schoene (pod številko/Titel-Nr. 15409) in je tako postala nepogrešljiv vir za proučevanje evropske zgodovine ampelografije, v Švici pa je leta 2005 izšla še knjiga Marcela Aeberharda Geschichte der alten Traubensorten, z izborom Kreuzerjevih ampelografskih upodobitev.
Brez pomisleka si upam trditi, da je zbirka Kreuzerjevih ampelografskih gvašev edinstvena kulturna dediščina in da je zaradi univerzalne vsebine pomembna in zanimiva za širni svet! Ob dveh izdajah v slovenščini, ki sta izšli izključno s pomočjo programov Phare in Interreg, bi bilo zato nujno, da bi se za promocijo zbirke izdala še tujejezična knjiga, najprej v nemščini in nato še v angleščini. Ker to neprecenljivo kulturno dediščino hranimo v Mariboru, sem bil prepričan, da bo nemška izdaja, ki sem jo želel promovirati na letošnjem frankfurtskem knjižnem sejmu, hkrati tudi velika promocija Maribora.
Na osnovi razpisa Urada za kulturo in mladino za izbiro kulturnih projektov, v letu 2023 sofinanciranih od MO Maribor, in moje prijave Zbirke ampelografskih upodobitev Vinzenza in Conrada Kreuzerja, nemške izdaje, sem konec junija prejel obvestilo, da se projekt zavrne in ne bo sofinanciran. V utemeljitvi je komisija za knjigo pri Uradu za kulturo in mladino MO Maribor zapisala med drugim:
– Izvirnost projekta ni vrhunska, saj gre za prevod
in
– navedeni (izvedeni) projekti (založbe) so bili produkcijsko manj zahtevni.
Vrhunec nepoznavanja vsebin moje založbe pa izdaja tale citat iz utemeljitve komisije: Sodelujoči avtor oz. izvajalec je prepoznan in uveljavljen predvsem v Sloveniji, manj v tujini. Reference avtorjev in izvajalcev v celoti ne vključujejo odmevov v tujini, razen v primeru prevajalke. … Čas izvedbe (za javnost) je manj ustrezen … Izvedba projekta se povezuje z razvojem kulturnega turizma v MOM …
Primož Premzl na lanskem Slovenskem knjižnem sejmu na Gospodarskem razstavišču, foto Marijan Zlobec
Ob tem lahko človek samo obmolkne in se vpraša, le kje je našla MO Maribor člane za to komisijo, s kakšnimi referencami. Kratek komentar teh utemeljitev:
– Če gre za prevod, projekt torej ni več vrhunski? – Glej prilogo, recenziji knjige Zbirka ampelografskih upodobitev Vinzenza in Conrada Kreuzerja v Sloveniji in Nemčiji.
– Navajajo, da se založba ukvarja z manj zahtevnimi projekti! – Bi bilo za presojo tega treba tu navesti vse naslove?
– Avtorji in izvajalec so neuveljavljeni in brez referenc v tujini. – Osrednji avtor je akademik prof. dr. Jože Mlinarič. Ob tem pa je treba pojasniti še, da je vsebina domoznanska in ne leposlovje, s katerim se lahko avtor uveljavi v tujini!
– Moti jih čas izvedbe, to je na Frankfurtskem knjižnem sejmu, kjer bo Slovenija letos častna gostja!
– Omenjajo kulturni turizem, v osnovi pa gre predvsem za seznanjanje svetovne javnosti z unikatno zbirko.
Pri razpisih je po pravnem pouku edina možnost tožba na upravnem sodišču. Ker pa tam odločajo le o postopkih izbire in ne o vsebinski presoji, se za to nisem odločil. Odločil pa sem se napisati pismo županu in ga tako seznaniti s tem, kako žaljivo in s podcenjevanjem je ena od komisij MO Maribor ovrednotila moje delo. Pismo sem poslal 10. julija in od zaposlenega v njegovem kabinetu dobil zagotovilo, da prejmem odgovor v najkrajšem času.
V drugi polovici julija sem izkoristil družabni dogodek za to, da sem župana vprašal, ali je z mojim pismom seznanjen. Odgovoril mi je, da je, da pa stoodstotno zaupa svojim sodelavcem, in me odpravil z besedami: »Pa kaj si ti misliš, kdo si ti?« Osupel ob slišanem gostilničarskem besednjaku sem se lahko samo umaknil, saj nisem mogel verjeti, da lahko kaj takega izusti župan univerzitetnega mesta.
Od takrat, ko sem pismo poslal, sta minila dva meseca, a odgovora še vedno nisem prejel. So krive dolge počitnice zaposlenih v občinski upravi in članov komisije ali pa ignoranca, vzvišenost in brezprizivna moč odločanja presojevalcev?
Zaradi svojega dela, ki sem mu predan že več kot trideset let in s katerim sem si prislužil tudi dve odmevni nagradi za življenjsko delo, Schwentnerjevo in Glazerjevo, bi pričakoval spoštljivejši odnos. Očitno pa župan in Urad za kulturo in mladino MO Maribor spoštljivosti ne premoreta.
Primož Premzl na Pisateljskem odru ob prejemu nagrade za najbolje oblikovano poljudno knjigo 34. SKS, foto Marijan Zlobec
Če je spoštovani gospod župan ob mojem pismu dobil vtis, da pričakujem nekaj nemogočega, da bi mi morda morali postaviti nekak spomenik, se moti. To ni potrebno, saj sem si ga postavil sam, z delom, s petinšestdesetimi knjižnimi izdajami. Od človeka na tem položaju pa bi pričakoval več empatije in spoštljivejši odnos do ljudi, ki delamo to mesto mesto v najžlahtnejšem pomenu besede.
Glede Kreuzerjeve zbirke pa naj napišem še nekaj. Prav jaz sem jo sredi devetdesetih let dobesedno potegnil iz naftalina, saj se z njo do takrat ni ukvarjal še nihče. Nato je bilo potrebnih kar nekaj let, da sem jo s proučevanjem literature iz 19. stoletja vsebinsko pripeljal tako daleč, da je bilo sploh mogoče razmišljati o knjižni izdaji. V uvodniku prve izdaje (2001) sem zapisal, da je naslednji potrebni korak restavriranje in konserviranje zbirke. V naslednjih nekaj letih se je to tudi zgodilo, in sicer v okviru projekta Vinsko-kulturna pot nadvojvode Janeza, od Gradca do Maribora, za kar je zaslužen Zavod za turizem Maribor. V uvodniku druge izdaje (2019) pa sem napisal svojo željo, da bi zbirka dobila prostor tudi v Muzeju najstarejše trte na svetu, ki je bil takrat šele načrtovan, odprt pa lani. Izpolnila se mi je tudi ta želja oziroma še več kot izpolnila, saj je tamkajšnji kletni muzejski prostor v celoti namenjen izključno predstavitvi Kreuzerjevih ampelografskih slik. Ko sem si muzej pred meseci z zanimanjem ogledal, pa sem ugotovil, da so slovenski sinonimi sort vinske trte ob slikah prepisani dobesedno iz knjige, ne da bi bila pod besedilom, ki zbirko predstavlja, navedena uporabljena literatura. Ogorčen sem to, da je to narobe, povedal soavtorici razstave in nato pričakoval pojasnilo vodstva muzeja. Ker pojasnila ni bilo, sem aprila na muzej naslovil pismo, a je bilo tudi to spet nekaj mesecev brez odgovora. Šele ko jim je bil moj protest posredovan še po odvetniku, je bila ta nekajmesečna ignoranca prekinjena s pismom odvetnice muzeja, v katerem je bila moja zahteva po navedbi avtorstva teh zapisov na razstavi zavrnjena, z utemeljitvijo, da gre za splošno uporabljane sinonime, ki si jih jaz neupravičeno lastim. Ob takem sprenevedanju in ignoranci Pokrajinskega muzeja Maribor ostajam preprosto brez besed. Na častno razsodišče Mednarodnega muzejskega sveta (ICOM Slovenija) pa se kot nečlan ne morem pritožiti.
Za to, da bi primer in kršenje avtorskih pravic še podrobneje razložil, bi potreboval precej več prostora, a to pisanje ni namenjeno temu. Po potrebi pa bom to seveda storil.
17. oktobra vendarle odhajam na knjižni sejem v Frankfurtu, pač brez nemške izdaje Kreuzerjeve zbirke, ki sem jo želel predstaviti, ker, saj res, gre pri tem, kot pravijo županovi zaupniki, za dvomljivo izvirnost, nevrhunsko … Naj to pokomentiram s citiranjem Svetega pisma: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« oziroma Prešernovega verza: »Le čevlje sodi naj Kopitar.«
Primož Premzl
P. S.: O ideji za Tegetthoffov muzej, ki sem jo ob podpori številnih uglednih Mariborčanov predstavil županu, pa kdaj drugič.
Prilogi
Recenzija v Večeru
Sporočilo je nedvoumno: Umetniški kabinet Primož Premzl v Mariboru je z izdajo Zbirke ampelografskih upodobitev Vinzenza in Conrada Kreuzerja opravil izredno delo na področju oživljanja in tudi varovanja naravne in kulturne dediščine v najširšem smislu. V ožjem pa je vsebinsko bogato sporočilna, dokumentarno natančna, skrbno in metodološko urejena, lepo oblikovana in zelo kakovostno tiskana monografija izreden prispevek k širjenju poznavanja ampelografije, ki ima na slovenskih tleh zanimivo zgodovino in neprecenljiv pomen v vinogradništvu in s tem tudi v vinarstvu. Pred nami je veličastna monografija, kakršne s tega področja na Slovenskem še ni bilo!
Drago Medved,
Večer v soboto, Večer, 27. oktobra 2001
Recenzija v nemški strokovni reviji
Obstajajo knjige, ki nas razveseljujejo že ob prvem pogledu nanje, in take, pri katerih kritično premišljujemo, ali lahko pri takšni opremi v knjigi najdemo tudi kaj razumne vsebine. Pričujoča knjiga sodi v prvo skupino. […]
V “ampelografski knjigi” so z risbami z umetniško vrednostjo predstavljene številne sorte vinske trte, ki niso upodobljene nikjer drugje. S tem knjiga olajša oz. sploh omogoča določanje in primerjavo z današnjimi sortami. Izdaja pa je za današnji čas tudi zelo primerna, saj ob sodobnih postopkih določanja trtnih sort, kakršna je genska tehnika, pomen prej pridobiva kot izgublja. Brez predznanja, kaj sploh raziskujemo, nam namreč genske raziskave v osnovi sploh ne koristijo. Ta kakovostna knjiga pa nam s svojim velikim obsegom tradicionalnega sortimenta vinskih trt še danes omogoča preverjati pristnost posamezne sorte.
Fritz Schumann, recenzija v
Gesellschaft für Geschichte des Weines E. V., 3/2005
Primož Premzl na Slovenskem knjižnem sejmu, foto Marijan Zlobec
Dodajam še Premzlov zahvalni govor ob prejetju Schwentnerjeve nagrade na Slovenskem knjižnem sejmu.
“Radost v srcu. Sporočilo mojim fb prijateljem. Pri jutranjih poročilih je bilo povedano, da sem letošnji prejemnik Schwentnerjeve nagrade za življenjsko delo na področju založništva. Ker bo letošnji Knjižni sejem virtualen, bo tudi podelitev osrednje nagrade, ki se ob tem dogodku podeljuje, takšna. Obrazložitve nagrade še nisem prebral, v nadaljevanju pa Vam dodajam svoj zahvalni nagovor.
Spoštovane gospe, cenjeni gospodje, kolegi, ljubitelji knjig! Nagovarjam Vas kot letošnji prejemnik Schwentnerjeve nagrade za življenjsko delo, nagrade, ki se podeljuje za posebne dosežke na področju založništva in knjigotrštva. Nagrade sem se iskreno razveselil in mi zares veliko pomeni, še posebej ob dejstvu, da sem v dvaindvajsetih letih njenega podeljevanja sploh prvi vzhodno od Ljubljane delujoči založnik, ki prejema to priznanje, torej tudi prvi v Mariboru. To me navdaja z dodatnim ponosom.
Primož Premzl, foto Marijan Zlobec
Da je do te nagrade prišlo, se moram zahvaliti v prvi vrsti gospodu Slavku Preglu, ki me je za to predlagal, seveda pa sem hvaležen tudi članom komisije za podeljevanje Schwentnerjeve nagrade, da so v mojem skoraj tridesetletnem delovanju v založništvu prepoznali kakovost založniške produkcije, ki ji je uspelo na slovenskem knjižnem trgu zapolniti specifično vrzel. A za moj uspeh so zaslužni tudi avtorji, prevajalci, lektorji, oblikovalci in vsi drugi, ki so mi zaupali, me podpirali in s svojim znanjem pripomogli k realizaciji mojih založniških projektov, zato gre moja zahvala ob tem predvsem njim. Na moji uredniški, založniški in tudi avtorski poti pa so mi pomagali tudi financerji, sponzorji in donatorji, ki so verjeli vame in v moje delo. In ker brez te pomoči vse to ne bi bilo mogoče, se ob tej priložnosti zahvaljujem tudi vsem njim.
S svojo založbo Umetniški kabinet Primož Premzl spadam v kategorijo butičnega založništva, saj sem v osemindvajsetih letih izdal vsega 53 naslovov, skoraj izključno knjige z domoznansko vsebino – knjige o Mariboru, Ptuju in slovenski Štajerski, a tudi širše. Nekatere od teh izdaj so popolni faksimili in reprinti, zato so bili to vsebinsko, uredniško-tehnično in tudi finančno nadvse zahtevni projekti, v nekaj primerih bi lahko rekel celo podvigi. Moje življenjsko vodilo so visoki standardi in zavedanje o naši minljivosti, zato je moj pristop k izdaji vsake knjige, kot da je moja zadnja. Želim si, da bi ta moj odnos prepoznali tudi bralci ob prelistavanju in prebiranju knjig moje založbe.
Primož Premzl, foto Marijan Zlobec
Ker pa je moje delo, hkrati tudi moje poslanstvo, lahko rečem le, da je največja sreča, če se lahko s tem, kar te resnično veseli, tudi preživljaš. Ob tem pa mi je uspelo ostati miniaturna založba, kar je prav tako svojevrstna umetnost. A imel sem srečo, da je bil moj čas temu v glavnem naklonjen. Razmere so se občutno spremenile šele z gospodarsko krizo leta 2008, ki je zdesetkala slovenske založbe, vse, ki smo preživeli, pa prisilila k spremembam in velikemu prilagajanju položaju na trgu. Delovanje založb pa hromijo še vedno manjše zanimanje za tiskano knjigo in s tem povezana nizka bralna kultura in spremenjene navade uporabnikov knjig, pri čemer je ob pospešeni digitalizaciji treba omeniti naraščajočo uporabo elektronskih medijev, za nameček pa je zdaj tu še epidemija COVID 19, ki je preprečila tudi letošnji, 36. Slovenski knjižni sejem v obliki, kot smo je bili vajeni doslej.
Vse to vodi v nadaljnje upadanje knjižne produkcije in s tem v vse težji položaj nas, založnikov. To negotovo obdobje bo zahtevalo od nas skrajne napore že, če bomo hoteli sploh preživeti, in bomo pri iskanju novih komunikacijskih kanalov in novih poti do bralcev potrebovali še dodatno mero ustvarjalnosti, inovativnosti in prilagodljivosti. Ob vsakoletnem prazniku slovenske pisane besede in slovenske kulture nasploh, Slovenskem knjižnem sejmu, tokrat prvem virtualnem knjižnem sejmu, želim vsem sodelujočim založnikom veliko uspeha, bralcem pa dobro izbiro in veliko užitkov ob knjigah. Naj živi slovenska knjiga! Hvala za pozornost in ostanite zdravi. Lepo Vas pozdravljam.”
Primož Premzl
Dodajam še svoj zapis o knjigi, najprej objavljen na WordPress, potem pa še na Kritik.si
Prva izdaja knjige Zbirka ampelografskih upodobitev Vinzenza in Conrada Kreuzerja je presegla vsa pričakovanja, saj je doživela neverjetno časopisno publiciteto in odmevne televizijske prispevke tudi v najpomembnejših vinorodnih deželah sveta. Potrdilo se je, da je zbirka edinstvena kulturna dediščina v svetovnem merilu, širši javnosti pa je postala znana šele v knjigi leta.
Bibliotekarka nemškega Združenja zgodovine vina Renate Schoene (1945 – 2013) jo je kmalu po izidu uvrstila v Bibliografijo zgodovine in kulture vina, Fritz Schumann pa je v reviji tega združenja v recenziji knjige zapisal: “Obstajajo knjige, ki nas razveseljujejo že ob prvem pogledu nanje, in tiste, pri katerih kritično premišljujemo, ali lahko pri takšni opremi v knjigi najdemo tudi kaj razumne vsebine ? Pričujoča knjiga spada v prvo skupino.”
Knjiga je razširjeni ponatis iz leta 2001 (Umetniški kabinet Primož Premzl), za katerega so se na Kmetijsko-gozdarskem zavodu Maribor odločili zaradi izrednega zanimanja širše evropske javnosti. Sredstva za novo izdajo na 344 straneh velikega formata so pridobili iz projekta In Cultura Veritas – Interreg V-A Slovenija – Hrvaška.
Vinzenz (1808-1888) in Conrad (1810-1861) Kreuzer sta bila umetnika graškega bidermajerja. Živela sta bolj zatišno življenje in se ukvarjala z risanjem vedut, tihožitij in krajine. Ustvarila sta veliko podob Gradca, a tudi nekaj iz naših krajev, npr. Rogaške Slatine.
Risbe, grafike in barvne podobe so včasih služile tudi kot učni pripomoček. Morale so biti kar se da dokumentarno nazorne, njihovi avtorji so praviloma ostali anonimni. Grozdi, listi, vitice in jagode, ki sta jih naslikala brata Kreuzer, so v vsej njihovi polnosti odraz pozornega opazovanja in doslednega posnemanja. Sicer takšne stvaritve naj ne bi sodile v obnebja umetnosti. A zato imajo podobe sort vinske trte veliko dokumentarno vrednost, saj je med njimi veliko takih, ki jih danes pri nas več ni. So dragocen ampelografski dokument, ki priča o pestrosti sort na Štajerskem pred več kot 150 leti, v času, ko je tod deloval tudi nadvojvoda Janez. Ta si je prizadeval za razvoj štajerskega vinogradništva, kar je simbolno povezalo oba brata in znamenitega Habsburžana.
Veliki ampelograf Franz Xaver Trummer je v tridesetih letih 18. stoletja obiskal vinograde Štajerske, popisal domače trtne sorte in jih razvrstil po metodi klasifikacije, ki sta jo razvila pl. Babo in Metzger. Brata Kreuzer sta podobe štajerskih trtnih sort v dvajset let dolgem obdobju naslikala prav pod njegovim vodstvom.
Leta 1872 je Kmetijska družba za Štajersko zbirko upodobitev podarila novo ustanovljeni štajerski deželni sadjarsko-vinarski šoli v Mariboru. Sestavljalo jo je domnevno 175 ali celo 185 primerkov, verjetno kot dopolnilo obsežni Trummerjevi ampelografiji, izdani leta 1841 v Gradcu. Trummer je takrat sestavil obsežno poročilo o delu in vanj zapisal slovenske sinonime za trtne sorte, saj je potoval pretežno po slovenskem delu Štajerske. 27 izvirnikov Kreuzerjev je služilo kasneje kot predloga za tiskanje Ampelografskega atlasa, leta 1873 izdanega na Dunaju, ki sta ga uredila brata Herman in Rudolph Goethe, prvi ravnatelj omenjene sadjarsko vinogradniške šole v Mariboru, drugi ravnatelj cesarske sadjarske šole v Brumathu pri Strassburgu. Kaj se je dogajalo z zbirko ampelografskih upodobitev po tem času, ne vemo natančno. Sledila so viharna obdobja med katerimi ne moremo spregledati uničenja naših vinogradov zaradi trtne uši, obe svetovni vojni in še bi lahko naštevali. Spreminjala pa se je tudi deželna sadjarsko-vinarska šola.
Slike, ki so že začele trohneti, je leta 1923 za eno od omar v šolski knjižnici naključno odkril inž. Ivo Zupanič. Tam je bilo 132 listov z ampelografskimi originali. Zavedajoč se njihove velike vrednosti, kot je zapisal v svoje dnevnik, je inž. Zupanič poskrbel za takojšnje kaširanje slik in ustrezno hrambo. Manjkajoče upodobitve so se v desetletjih porazgubile neznano kam in iz različnih razlogov.
Za zbirko gvašev je dolga leta skrbel Kmetijsko-gozdarski zavod Maribor, ki je v svojem 110-letnem obdobju delovanja bil sestavni del sadjarsko-vinarske šole. Kot dober skrbnik je leta 1997 prejel evropsko finančno podporo za tiskanje knjige s predstavitvijo upodobitev sort vinske trte bratov Kreuzer. Leta 2005 je Zavod za turizem Maribor vključil celostno zaščito in restavriranje ohranjenih 126 slik v projekt Vinsko kulturna pot nadvojvode Janeza. Po opravljenem postopku celostne zaščite in restavriranja slik so izvirnike predali v hrambo in varovanje Pokrajinskega muzeja Maribor.
Natančnih podatkov o nastajanju zbirke ni, vemo pa da je zbirka nastajala okoli dvajset let in je na začetku vsebovala 175, ali celo 185 upodobitev. Kmetijska družba za Štajersko je zbirko upodobitev podarila deželni sadjarsko-vinarski šoli v Mariboru ob njeni ustanovitvi leta 1872, prvič pa je bila omenjena v letnem poročilu sadjarsko-vinarske šole leta 1882. Upodobitve so narisane v tehniki gvaš.
Brata Kreuzer sta bila izučena umetnika graške umetnostne akademije. Pri njunih upodobitvah v tej zbirki je šlo predvsem za dokumentarnost. Pri takšnih upodobitvah avtorji po navadi ostanejo anonimni, kar se je zgodilo tudi z bratoma Kreuzer. Ob slikah so tudi natančni opisi vrst, ki jih je napisal ampelograf Franz Trummer. Trummer je med letoma 1835 in 1839 potoval po Štajerski in drugih slovenskih deželah ter popisal prav vse najdene sorte. Možno je da sta Kreuzerja potovala z njim in si delala osnutke za nadaljnje delo. Njegova obsežna ampelografija iz leta 1841 je bila osnova za nastanek zbirke.
Zbirka je bila od 1872 dalje hranjena v knjižnici vinarske šole v Mariboru. Uporabljena je bila v mnogih vinarskih in ampelografskih delih in prav zaradi te nenehne rabe upodobitev, se jih je toliko izgubilo: kar 53 (43) izvirnikov. Še leta 1923 je bilo navedeno, da zbirka vsebuje 132 upodobitev, do leta 1980 pa je bilo izgubljenih še šest izvirnikov. Te upodobitve z opisi imajo danes zelo veliko zgodovinsko vrednost, saj večine teh sort ni več, predvsem zaradi pojava trtne uši po 1880, ki je pomenila skorajda popolno uničenje vinogradov na Štajerskem. Takšnih zbirk je dandanes na svetu zelo malo in je tako tudi posebna rariteta.
Zbirka je dolga leta ležala skoraj pozabljena in razpadajoča v knjižnici vinarske šole Maribor, vse do leta 1997, ko je kmetijsko-gozdarski zavod Maribor pridobil evropsko finančno podporo za tiskanje knjige s predstavitvijo vseh upodobitev sort vinske trte in jih je začel Primož Premzl sistematično popisovati. Takrat je evidentiral 125 slik z opisi. Leta 1999 je bil najden še en izvirnik na Ptuju in leta 2001 je Premzl izdal Zbirko ampelografskih upodobitev Vinzenza in Conrada Kreuzerja. (Po različnih virih in vabilu na predstavitev knjige)
2 odziva na “Založnik Primož Premzl objavil odprto pismo mariborskemu županu”
Žalostno, dragi Primož, da v Mariboru ne znamo in ne cenimo takih ljudi, ki leta delajo za dobrobit našega mesta brez podpore mestne oblasti. Zelo cenim tvoje delo in se ti zanj zahvalim Alojzij Kolenc
Žalostno je, da v našem Mariboru izdajajo ljudje takšna dela in ne najdejo posluha pri županu mesta Najstarejše trte na svetu.
Kot je napisano ob omembi podatka kje ta rase v novem, znamenitem muzeju vin v Bordeauxu v Franciji.
Zahvalim se za tvoje veliko delo z Nemo propheta in patria sua, A Kolenc
2 odziva na “Založnik Primož Premzl objavil odprto pismo mariborskemu županu”
Žalostno, dragi Primož, da v Mariboru ne znamo in ne cenimo takih ljudi, ki leta delajo za dobrobit našega mesta brez podpore mestne oblasti. Zelo cenim tvoje delo in se ti zanj zahvalim Alojzij Kolenc
Žalostno je, da v našem Mariboru izdajajo ljudje takšna dela in ne najdejo posluha pri županu mesta Najstarejše trte na svetu.
Kot je napisano ob omembi podatka kje ta rase v novem, znamenitem muzeju vin v Bordeauxu v Franciji.
Zahvalim se za tvoje veliko delo z Nemo propheta in patria sua, A Kolenc