Izid slovenskega prevoda italijansko napisane in izdane avtobiografije Borisa Pahorja Nikogaršnji sin s podnaslovom Avtobiografija brez meja s Cristino Battocletti še nima kritičnih refleksij, razen intervjuja s pisateljevim sinom Adrijanom in reakcije novinarke in političarke Janje Klasinc, ki je na FB reagirala na informacijo o Pahorjevem nezakonskem sinu, kar Pahor sicer opisuje v knjigi, a ženske in matere ne identificira s pravim imenom, tako kot omenja s pravimi imeni nekatere druge njegove intimne ženske in prijateljice. Kot smo tu že objavili, je Boris Pahor bil ljubimec kasnejše mame Janje Klasinc. Z njo je imel sina Marka, ki pa je spričo tedaj neozdravljive levkemije pri starosti sedmih let umrl.
Boris Pahor, foto Marijan Zlobec
Ker se Boris Pahor z v avtobiografiji poimenovono Nevo ni želel poročiti, sta se razšla in mati njegovega sina, za katerega je seveda vedel, ni želela stikov z nekorektnim in za zakon ter javno očetovstvo strahopetnim Pahorjem, razen ob sinovi starosti petih let.
Kaj piše Boris Pahor v nadaljevanju tistega, kar sem tu že objavil ?
“Spomnil sem jo (Nevo) na svobodno družbo, ki jo je tako opevala. “Okolje, v katerem živimo, je popolnoma prežeto s tradicionalno miselnostjo,”me je izzvala.
Odzval sem se z uporom. V baru sva imela burno razpravo. “Priznal bom otroka in pomagal ti bom, da ga obdržiš, toda pustiva situacijo takšno, kot je, ostaniva prijatelja in pustiva, da o tem odloči prihodnost,” sem ji predlagal.
Skušala me je prepričati:“Pustila ti bom, da počneš, kar te je volja, imel boš ves čas, ki ga potrebuješ za pisanje na Krasu, in vse druge oblike svobode, samo poroči se z mano.”
Nisem se mogel sprijazniti z idejo:”Ne želim se vezati.”
“To ni res,” me je izzivala. “S tvojo Francozinjo sta bila zaročena. Če bi prišla v Trst, bi se poročila.” Molčal sem, saj je govorila resnico. Za Arlette bi sprejel vsak kompromis, četudi bi prišla s hčerjo.
Slovenska prijateljica je ostro zaključila:“Če se ne poročiš z mano, ne boš videl svojega sina.”
(Toliko citiram danes tu).
Pri opisovanju svojih odnosov s pesnikom in politikom Edvardom Kocbekom pri Pahorju preseneča marsikaj, morda je višek nepoznavanja v tem, da ga v knjigi predstavlja kot nekdanjega ministra v jugoslovanski kraljevi vladi.
Tu ne gre le za vprašanje napačnega razumevanja sogovornice Cristine Battocletti, ki ne govori ne slovensko in ne srbohrvaško, kar pomeni, da sama ne more brati in študirati nobenih slovenskih in jugoslovanskih dokumentov ter brati knjig.
Prevajalca knjige Tadej Pahor (vnuk) in Edvin Dervišević sta se bolj slabo izkazala, saj bi morala, vsaj Adrijana Pahorja, opozoriti za napačno predstavitev ministra Kocbeka. Tega niso popravili niti v slovenski izdaji, niti niso nepoznavanje dejstev komentirali in opozorili na zmoto ali dodali pravilna zgodovinska dejstva. Predvsem pa manjka ustrezen komentar. Zakaj ga slovenska knjiga nima, je vprašanje, kdo bi ga sploh lahko napisal ?
“V prehodnem obdobju, ko je bil na oblasti še jugoslovanski kralj, je bil Kocbek minister slovenske republike v Beogradu. Toda ko je bila po prvih volitvah monarhije ukinjena, se Kocbek ni želel prilagoditi in ni pristal na nove politične tokove, kot so to pred njim že storili mnogi krščanski socialisti. Ni mogel sprejeti oblasti, kjer ni bilo pluralizma in kjer dialog o različnih socialnih vprašanjih ni bil mogoč, predvsem pa ne političnega sistema, ki je na jadransko obalo Evrope prinašal kopijo stalinizma.” (Iz Pahorjeve knjige).
O Kocbeku lahko preberem na kratko tudi tole. “V izvršni odbor OF je bil kot predstavnik krščanskih socialistov vključen leta 1942, ko je tudi odšel v partizane. Tam je veljal za štabnega človeka in misleca in kot tak ni sodeloval v neposrednih borbah. Je pa bil udeleženec zasedanja Avnoja v Jajcu in Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju. Februarja 1943 je v imenu svoje stranke krščanskih socialistov podpisal Dolomitsko izjavo, s katero so sodelujoči v OF tudi formalno priznali vodilno vlogo Komunistične partije (KP) Slovenije v narodnoosvobodilni borbi. Pred koncem vojne je postal eden od štirih podpredsednikov OF, po vojni pa je bil najprej minister za Slovenijo v zvezni vladi ter zvezni poslanec, doma pa je prevzel funkcijo podpredsednika slovenske ljudske skupščine.”
Ali še ena verzija citata. “Med vojno je bil kot vodilni krščanski socialist (po aretaciji in ustrelitvi Aleša Stanovnika leta 1942 vključen v izvršni odbor OF in je v tej funkciji odšel v partizane (na osvobojeno ozemlje, kjer je mdr. februarja leta 1943 podpisal t.i. Dolomitsko izjavo), že konec leta 1942 je postal eden od podpredsednikov AVNOJ-a, na zasedanju v Jajcu pa poverjenik za prosveto v NKOJ, tudi pooblaščenec za socialno politiko namesto Antona Kržišnika. Kot odposlanec se je udeležil Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju oktobra 1943 in zasedanja Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta v Črnomlju februarja 1944, na katerih je bil izvoljen v predsedstvo SNOO oz. SNOS. Marca 1945 je postal minister za Slovenijo v (zvezni) koalicijski vladi DFJ, ob koncu vojne pa je nastopal tudi kot eden od štirih podpredsednikov OF. Po vojni je bil minister za Slovenijo v zvezni vladi (do 1946), podpredsednik IO OF in po vrnitvi iz Beograda leta 1946 tudi kot podpredsednik Prezidija Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije ter zvezni poslanec.”
DFJ je bila Demokratična federativna Jugoslavija.
Demokratična federativna Jugoslavija (DFJ) je naziv za drugo Jugoslavijo, ki je obstajala med (1. marcem)? oz. 10. avgustom in 29. novembrom 1945. Formalno ni bila niti kraljevina, niti republika, imela pa je federativno ureditev.
Na podlagi sporazuma Tito – Šubašić, podpisanem na Visu 16. junija 1944, so delegati tretjega zasedanja AVNOJ v Beogradu 10. avgusta 1945 razglasili novo državo.
29. novembra 1945 je ustavodajna skupščina razglasila republiko in spremenila ime države v Federativna ljudska republika Jugoslavija.
Boris Pahor, foto Marijan Zlobec
Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije (srhrv. Nacionalni komitet oslobođenja Jugoslavije) je bilo politično telo, ki ga je imenovalo Predsedstvo AVNOJ-a na 2. zasedanju novembra 1943 v Jajcu v Bosni. Imelo je de facto vlogo jugoslovanske vlade, ki pa še ni bila mednarodno priznana s strani zavezniških sil (to je bila takrat še Jugoslovanska begunska vlada v Londonu) do sporazuma Tito – Šubašić, na osnovi katerega je bila 7. marca 1945 v Beogradu ustanovljena začasna jugoslovanska vlada, organ izvršilne oblasti DFJ od 7. 3. 1945, ko je bil NKOJ razpuščen, do razglasitve ustave FLRJ 31. januarja 1946.
Vanj je predsedstvo AVNOJ-a 30. novembra poleg predsednika Josipa Broza Tita, ki je bil tudi poverjenik za narodno obrambo in 3 podpredsednikov (med njimi Edvard Kardelj) imenovalo 15 poverjenikov za razna področja, med katerimi so bili trije Slovenci (Edvard Kocbek za prosveto, Anton Kržišnik za socialno skrbstvo in Dušan Sernec za finance); v letih 1944 in 1945 je bilo imenovanih še pet poverjenikov. NKOJ je deloval v Jajcu, Drvarju, na Visu in v Beogradu. Če izvzamemo bivanje delegacije AVNOJ in NKOJ v Sloveniji od januarja do aprila 1944, delovanja NKOJ do pozne jeseni 1944 v slovenskem NOB ni bilo posebej čutiti. NKOJ je sklenil z jugoslovansko begunsko vlado dva sporazuma, prvega 16. junija in drugega 1. novembra 1944. Države protifašistične koalicije so NKOJ sicer upoštevale, priznale pa so šele enotno vlado Tito-Šubašić oz. začasno vlado DFJ, ustanovljeno 7. 3. 1945.
Kako je bila sestavljena začasna vlada Demokratične federativne Jugoslavije ?
Na predlog predsedstva AVNOJ-a so jo imenovali trije kraljevi namestniki iz članov Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije in begunske kraljeve vlade po sporazumu Tito-Šubašić iz junija in novembra 1944; v nasprotju z NKOJ so jo zavezniške države priznale, imenovala pa se je enotna ali začasna vlada, nekaj časa tudi ministrski svet. Sestavljali so jo predsednik Josip Broz – Tito, podpredsednika Milan Grol in Edvard Kardelj ter 25 ministrov. Predstavniki predvojnih političnih strank so iz nje izstopili še pred volitvami v ustavodajno skupščino. Tej je vlada 30. 11. 1945 ponudila odstop, vendar ni bil sprejet, zato je svoje naloge opravljala naprej kot Vlada Federativne ljudske republike Jugoslavije.
Edvard Kardelj, Edvard Kocbek, Velimir Terzić in Tito v Drvarju
Boris Pahor v svoji knjigi Nikogaršnji sin piše, da je Edvarda Kocbeka Boris Kidrič poslal v Bosno, da bi se ga znebil.
“Po podpisu (Dolomitske izjave) je prišlo do takojšnjih sprememb znotraj Osvobodilne fronte in Kocbek se je odločil, da se bo pogovoril z Borisom Kidričem, enim najpomembnejših slovenskih komunističnih predstavnikov. Pojasnil je, da se borci nagibajo k razhodu s komunisti. Ti so se jim namreč hvalili, da bodo po končani vojni vodili Jugoslavijo, pri čemer so izločili krščanske socialiste. Državo v nastajanju so tako namesto na složnost pripravljali na razdor. Kritične pripombe so vznemirile Kidriča, zato je Kocbeka poslal v Bosno pod pretvezo, da se bo pridružil AVNOJ (Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije). Od tam se do konca vojne ni premaknil, saj je bil član začasne vlade Jugoslavije. Ko pa se je leta 1946 vrnil, so komunisti že po svoje reorganizirali Slovenijo.”
Slovenskih delegatov na drugem zasedanju AVNOJ v Jajcu je bilo zelo veliko, med njimi Aleš Bebler, France Bevk, Marijan Brecelj, Tone Fajfar, Janez Hribar, Božidar Jakac, Stane Kavčič, Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Edvard Kocbek, Boris Kraigher, Anton Kržišnik, Maks Krmelj, Franc Leskovšek, France Lubej, Pavel Lunaček, Ivan Maček, Ivan Nemec, Ivan Novak, Jože Penca, Zoran Polič, Franc Rozman – Stane, Mara Rupena – Osolnik, Josip Rus, France Svetek, Stane Semič – Daki, Peter Stante – Skala, Franc Škerlj, Lado Vavpetič, Josip Vidmar, Jože Vilfan, Albin Vipotnik, Jože Zemljak in verjetno še kdo.
Znamenita slika iz Drvarja leta 1944 kaže na Kocbekov pomen v NKOJ
Da je Kidrič Kocbeka poslal v Bosno zaradi njegovih kritičnih pripomb, je povlečeno precej za lase, saj je v Bosno odšel tudi sam, tako kot Kardelj in še mnogi. Res pa je, da je Kocbek imel s Kidričem različne pogovore, med drugim o usodi zajetih belogardistov po padcu Turjaka.
Boris Pahor žal ne piše o Kocbekovem zelo kritičnem odnosu do ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana in njegovih pismih njemu, kot ne omenja pisem IO OF škofu.
Boris Pahor piše: “Od tam se do konca vojne ni premaknil, saj je bil član začasne vlade Jugoslavije.”
Edvard Kocbek, foto splet
Edvard Kocbek je bil v Drvarju, potem je letel na Vis, najpomembnejša pa je bila njegova naloga, ki mu je naložil sam Tito, da sestavi Memorandum o bodočih odnosih med Vatikanom oziroma Cerkvijo in novo jugoslovansko oblastjo in jo odnese v Vatikan samemu papežu Piju XII. Vse to se je zgodilo, le da papež Kocbeka ni hotel sprejeti, ker je temu nasprotovala uradna jugoslovanska kraljeva diplomacija, ki je bila in še vedno delovala v Rimu. Memorandum je Kocbekovo najpomembnejše zunanjepolitične delo, ki ga je Tito skoraj v celoti sprejel, le da je sam nekaj formulacij popravil. Kocbekov obisk Rima je bil julija in avgusta 1944, torej še pred ustanovitvijo Demokratične federativne Jugoslavije. Kasneje je seveda odšel v Beograd.
O tem je Kocbek sam pisal in je bil Memorandum objavljen v njegovih Osvobodilnih spisih, ki jih Pahor v svoji knjigi sicer omenja.
Boris Pahor se pri pisanju ali sopisanju svoje knjige Nikogaršnji sin v italijanščini ni dovolj zavedal, kako pomembne so sleherne podrobnosti in natančnosti glede opisovanja konkretnega zgodovinskega dogajanja. Še več, verjetno se je, tako kot pri še drugih stvareh, čutil suverenega nad vsem preteklim dogajanjem v smislu: kar jaz rečem, je bilo res.
Boris Pahor hoče v knjigi pokazati, da je bil pravzaprav on glavni, ne pa Edvard Kocbek. Res pa je, da je Kocbek umrl že leta 1981, Pahor pa 2022, torej 41 let kasneje. Pahor na njegov pogreb ni prišel.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec