Imam petnajst let in nočem umreti


Slovenska matica je v zbirki Prevodi iz svetovne književnosti izdala knjigo Christine Arnothy Imam petnajst let in nočem umreti. Prevedel jo je Marjan Poljanec, spremno besedo pa je napisala dr. Ignacija Fridl Jarc.

Christine Arnothy, predstavljena kot francoska pisateljica, leta 1992, foto Wikipedija

Kot knjigo predstavlja sama Slovenska matica, je petnajstletna Christine, pozneje uspešna in večkrat prevedena pisateljica (1932–2015), svoje prvo delo Imam petnajst let in nočem umreti pisala skrita v kleti meščanske hiše v Budimpešti ob soju goreče, z mastjo prepojene vrvice. V njem skozi dekliške oči opisuje mučno vsakdanje življenje pozimi 1944–1945, ko je od Nemcev zasedeno Budimpešto oblegala sovjetska vojska in jo po dveh mesecih nazadnje zavzela.

Ruski vojaki v Budimpešti leta 1945

Leta 1948 je družina v strahu pred ruskimi represalijami zbežala v Avstrijo, s čimer se zaključuje avtoričin prvenec. Knjiga, ki jo tematsko lahko primerjamo z Dnevnikom Ane Frank, je leta 1954 prejela nagrado »grand prix vérité« in istega leta izšla v Franciji. Pozneje je bila prevedena v 23 jezikov in v več državah postala šolsko branje.

Knjiga se seveda ne more primerjati z Dnevnikom Ane Frank. Pisateljica Christine Arnothy je bila v resnici Krisztina Szendröi – Kovach, v varianti Irène Kovach de Szendrö, torej bi, če bi dala kaj nase, ohranila svoje ime, tako kot vsi normalni ljudje. Svoje prvo pisateljsko ime je imela Krizsta Arnothy, ko je v Münchnu in Kölnu na začetku petdesetih let objavljala še v madžarščini. Leta 1954 je živela v Bruslju, 1955 pa se je, pri 25 letih, preselila v Francijo. Postala je Christine Arnothy, torej že tretja oseba, vsekakor pa ne več Madžarka in madžarska pisateljica, ampak francoska, saj je prva njena knjiga izšla v francoščini J’ai quinze ans et je ne veux pas mourir.

Vidik pisateljskega pričevanjskega obračunavanja z medvojnim dogajanjem na Madžarskem, je bolj kot ne osebneg značaja, kot da se podobne usode niso dogajale milijonom, če samo pomislimo na bombardiranja Berlina, Dresdna, Münchna, Dunaja…

Pisateljica, ki je bila sicer pisateljsko nadarjena že kot otrok in mladenka,  je uspešno priplezala do svojega cilja, pri tem je očitno uporabila še svoje ženske čare, saj ji je uspelo izvesti dvojni zakonski  zlom, tako da se je lahko poročila s Claudom Bellangerjem, generalnim direktorjem pariškega dnevnika La Parisien libéré, (ki je podeljeval omenjeno nagrado).

Svoj omenjeni literarni prvenec je izdala šele leta 1954 ali leto dni po Stalinovi smrti in je bilo njeno opisovanje vedenja nekaterih ruskih vojakov v Budimpešti, kot ga opisuje, a ga tu ne bi citiral, za Pariz in takratno literarno bero ter seveda imenovano nagrado Grand Prix Verité, naravnost idealno. Spomnimo se, da je leta 1956 izšel Pasternakov roman Doktor Živago, ki je stokrat boljši od sedanje knjige pri Slovenski matici, in takoj prejel Nobelovo nagrado za književnost. A na francosko oblikovano lestvico 100 najboljših romanov 20. stoletja, objavljeno leta 1999, ni uvrščen !

Pisateljica je z družino leta 1948 iz Madžarske skrivaj in s pomočjo prevarantskega vodnika, ki je očetu zamenjal neveljavne šilinge, s katerimi naj bi na Dunaju živeli kar dva meseca, v resnici pa niso imeli veljavnega denarja niti za prve tri kave in tri kruhke, zato si je mama snela diamantni poročni prstan in plačala z njim, prispela v očitno drugačno avstrijsko prestolnico, kot so si jo predstavljali v svoji domišljiji.

Pisateljica s svojo pričevanjsko veristično, beri resnicoljubno vnemo pri meni takoj pade na izpitu, ko opisuje žalostno, da ne rečem tragično slovo od ljubega psa. Vsak normalen lastnik bi ga ob vstopu ali dvigu po stopnicah na vlak, vzel v naročje in šel na vlak najprej z njim, potem pa še ostali člani družine za njim. In kaj preberem ?

Porušen most čez Donavo

“Pridemo na železniško postajo. Od daleč se z vse bolj naraščajočim  hrupom bliža vlak. Naposled pripelje na postajo. Vzpnemo se po visokih kovinskih stopnicah. Pes divje skače, da bi nam sledil, in se mu že posreči pristati na spodnji stopnici, ko ga drug potnik, starejši moški, ki težko čaka, da se povzpne na vlak, surovo brcne in pes pade na tla. Vendar ne izgubi poguma, spet se požene gor, toda vrata so se že zaprla. Obstanem na hodniku in hočem spustiti šipo, a zaman, ker se je zaskočila ali pa je ročica pokvarjena. Z vsemi močmi jo skušam zavrteti in čutim, da se je ena od oblek na meni raztrgala pa da mi po hrbtu začenja teči pot in da se mi po bradi kotrljajo solze. Obraz pritisnem na šipo, da bi prikrila jok, ter obupana in solznih oči skozi orošeno šipo upiram pogled v zapuščenega psa.

Vlak pelje in pes laja; teče po peronu tik ob vagonu. Umazane tanke tačke ga nosijo z vrtoglavo hitrostjo in zdi se mi, da nas bo ujel ter skočil na stopnice. Vendar postaja čedalje manjši, ne laja več in nima več moči, da bi tekel. Nazadnje je le še majhna pika…”

Res, napisano za Grand Prix Verité ali kako se znebiti ljubega družinskega psa, na katerega so neskončno navezani…

Čeprav so opisi dogajanja v Budimpešti močni in prepričljivi, tako kot cela panorama posameznih usod, ampak takih usod je bilo takrat v Evropi na milijone, pa v knjigi manjka časovni preskok iz leta 1945 na 1948, ko se očitno zgodi zadnji del knjige ali beg iz domovine v domnevno in pričakovano obljubljeno Avstrijo.

Porušena judovska četrt v Budimpešti

Pisateljičin uvod v celoti pozablja, od kod je prišla, zakaj je spremenila jezik, v katerem piše, zakaj je pozabila na Madžarsko, kakšen je njen komentar leta 1981, ko piše svoj uvod, na celotno dogajanje tam in s sabo, razen da seveda poveličuje svojo ljubezen na zelo pesniški način: “Imel je oči najnežnejšega intelektualca na svetu. V njegovem pogledu sem se kar izgubila. Ljubezen na prvi pogled obstaja. Najina je trajala štiriindvajset let.”

Bolj komplicirano je v resnici pisateljičino poreklo. V spremni besedi preberem, da je bila “hči madžarskega profesorja latinščine in grščine ter matere poljskega in avstrijskega rodu, ki je hčerko že od najrosnejše mladosti učila francoščine.” Mati je bila v resnici poljska Judinja, ded pa Nemec.

Dr. Ignacija Fridl Jarc, foto Marijan Zlobec

V spremni besedi dr. Ignacija Fridl Jarc precej nadrobno popisuje njeno življenjsko in pisateljsko pot, pa tudi emocije petnajstletne deklice dva meseca v kleteh in med drugimi sobivajočimi tam, a je opazna razlika oziroma pogled na vedenje nemških in ruskih vojakov do domačinov, zatečenih v kleti, kjer naj bi bili varni pred bombardiranjem, čeprav pod zelo hudem pomanjkanju hrane in še bolj vode. Jasno da so Rusi bolj kruti; tako v neposrednem uboju nekega moškega v kleti, ki noče na čiščenje mesta in dobi vse krogle iz revolverja v trebuh. Drugi opis ruskega nasilja velja petim posiljevalcem 73. letne gospe (v spremni besedi opredeljene kot starke)…

Geto v Budimpešti

Potem pridemo do stavka, ki pravi, da je izrecni ukaz prepovedoval pokopavanje mrtvih Nemcev, ki so jih Rusi pobili in zmetali kar na ulice. Ruskim vojakom je sicer poveljeval Mongol, kot piše pisateljica…

Iz tega dr. Fridl Jarc naredi hitro antično primerjavo, s katero se navezuje na pričevanje petnajstletnice, pisateljice, a je razlika očitna. Mladenka ne omenja nikakršne antične tragedije, saj je takrat očitno še ni poznala.

“V teh stavkih petnajstletnica izpostavi največji ruski zločin: dejanje, s katerim so mrtvim odvzeli njihovo človeško dostojanstvo, barbarsko ravnanje s trupli umrlih sovražnikov, dejanje kreontov 20. stoletja, ki se mu je Antigona uprla že pred približno dva tisoč petsto leti, ko je nad padlim bratom Polinejkom, četudi je bil napadalec rodnega mesta, dostojno posula prgišče zemlje in tako postavila spoštovanje človeka po njegovi smrti, ne glede na kepo sovraštva, ki ob tem pritiska na naše srce, kot temeljno evropsko civilizacijsko normno. Odmevi tega slovanskega barbarstva, ki so ga ob osvobajanju Budimpešte uprizarjali Rusi, so, žal, ob koncu druge svetovne vojne pljusknili tudi na slovenska tla, da so se ta obarvala s krvjo več kot sto tisoč zunajsodno pobitih nasprotnikov partizanske revolucije različnih narodnosti, vernih žensk in otrok, pa tudi posameznikov, ki so se povsem naključno znašli v primežu komunističnega sovraštva in zaslepljujočega opoja zmage in oblasti. Vrženi v brezna in jame, nekateri še živi zasuti s prstjo, betonom, apnom in miniranim kamenjem še danes kakor senca vesti in klic po kančku izkazane človečnosti legajo na slovensko prihodnost, čeprav so jim, kakor Christine Arnothy v svoji humanistični, sočutni drži do slehernega nemočnega in premaganega posameznika, poskušali v svojih literarnih delih dati ime in nad njimi simbolno posuti prgišče človeškega dostojanstva slovenski pisatelji Edvard Kocbek, Boris Pahor, Drago Jančar, Jože Snoj in mnogi, ki so smrti ubežali z begom v tujino.” (Iz spremne besede dr. Ignacije Fridl Jarc).

To nima nobene  zveze s knjigo, ki jo berem in je šolski primer hotene ideološko oziroma sodobne kontrarevolucionarne revanšistične drže mnogih sodobnih publicistov in drugih javnih oseb. Kaj ima na primer Jože Snoj skupnega z izdanim romanom Imam petnajst let in nočem umreti ? Kam v tujino so bežali Edvard Kocbek, Boris Pahor, Drago Jančar, začeli pisati v drugem jeziku, da bi se povzpeli v mednarodni pisateljski prostor, kdo med njimi je zanikal svojo domovino, tako kot pisateljica Christina Arnothy ?

Kje v njeni knjigi je omenjena problematika antične tragedije z znano zgodbo, ki jo omenja piska spremne besede ? Nikjer. To je predvsem njeni knjigi, seveda pa tudi nam, posledično podtaknjeno.

Kje pisateljica v svoji knjigi govori o “sto tisoč zunajsodno pobitih nasprotnikov partizanske revolucije različnih narodnosti, vernih žensk in otrok, pa tudi posameznikov, ki so se povsem naključno znašli v primežu komunističnega sovraštva in zaslepljujočega opoja zmage in oblasti” ?

Seveda nikjer, kar je popolna zloraba strokovnosti literarne vede, zgodovine v sami obravnavani in komentirani knjigi, ki opisuje samo to, kar v njej piše. Dr. Ignacije Fridl Jarc pa je v njej očitno prebrala in pokomentirala bistveno več, kot pripada sami literaturi v obravnavanem literarnem, ne političnem ali celo politikantskem delu. Če že, potem bi lahko analizirala samo tiste dogajalne okoliščine, ki so ubesedene v romanu. Ko primerjalno usodno preberem ime Jožeta Snoja, ki sem ga bil spoznal že v Kulturni redakciji Dela, potem je postal urednik pri Državni založbi Slovenija, sodelavec Nove revije in njenega založniškega programa…, je strokovna groteska piske sprembe besede še bolj prepričljiva. Ali piše o pisateljici in njeni usodi ali o slovenski zgodovini in literaturi (po svoje) ?

Dr. Ignacija Fridl Jarc, foto Marijan Zlobec

Iz omembe ruskih zločinov v Budimpešti, česar v Sloveniji ne bi smeli vedeti, da so se dogajali (?), dr. Ignacija Fridl Jarc zlahka potegne sklep, da obravnavana knjiga v Sloveniji ni mogla iziti, seveda vse do usluge Slovenske matice leta 2023.

“S podobo Rusov kot hladnih likvidatorjev in brezčutnih posiljevalcev je očitno preveč ostro zarezala v rane jugoslovanskih komunističnih oblastnikov in kot tragični opomin vojne, njenih agresorjev in zmagovalcev v družbeni spomin zabeležila nekaj, kar so hoteli zakopati in skriti tako globoko, da ne bi nikoli moglo prodreti pred obličje javnosti…” (Dr. Ignacija Fridl Jarc).  Grozno.

Navezava na Dnevnik Ane Frank, ki je bil izšel v Amsterdamu leta 1947, kot ga vsiljuje dr. Ignacija Fridl Jarc, v celoti zanika pri njej sami zabeleženo dejstvo, da je petnajstletnica pisala dnevnike že v sami oblegani in osvobajajoči Budimpešti, ne da bi sploh vedela za dnevnike neke druge pisateljice in pričevalke.

Christine Arnothy piše v Predgovoru: “Otroštvo mi je ukradla vojna; dogodke, ki sem jih videla in doživljala, sem zapisovala v šolske zvezke. Vsaka nadrobnost, vsaka sestavina je resnična. Potem sem pri petnajstih letih in po obleganju v samoti na glavo obrnjenega sveta, ko na obrežju Blatnega jezera nisem čutila v sebi nobene prihodnosti, vse prepisala. A ta knjiga je ostala delo odraščajočega dekleta, ne da bi bili v njem spremenjeni vejica, pridevnik ali neroden izraz.”

Ana Frank

Kakšna bližina ali navezava na Dnevnik Ane Frank ? Knjiga je sicer izšla v angleščini leta 1952, kot omenja piska spremne besede, (ko je Christine Arnothy živela v Nemčiji, angleško pa ni ne znala ne brala). Piska pa pozabi navesti, da je še pred tem, leta 1950, izšla v francoskem prevodu (pri založbi Calmann – Levy) v Parizu. Za svojo knjigo, ki jo je Christine Arnothy očitno iz madžarskih izvirnih zapiskov sama prevedla v francoščino (?) se je borila iz Belgije.

Bralca knjige in spremne besede bi vsekakor zelo zanimalo, kakšna je pisateljičina usoda in odmev omenjene knjige, pa tudi drugih del, na Madžarskem samem. A tega ne izve.

Slovenska matica bi naredila boljšo potezo, ko bi bila združila omenjeni prvenec z njegovim nadaljevanjem: Dieu est en retard (1955) in Il n’est pas si facile de vivre (1957) v skupno knjigo. In dobila boljšo ter bolj v sam predmet ali literarno delo skoncentrirano  pisko ali pisca spremne besede.

Da bi imeli vsaj tu malo miru !

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja