Slovenska matica je predstavila najnovejšo pesniško zbirko Miljane Cunta z naslovom Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo. SM s tem nadaljuje serijo sorazmerno novejše najbolj aktualne slovenske izvirne ustvarjalnosti v zbirki Mozaiki, s katero želi prispevati k bogati založniški dejavnosti in celi panorami različnih tematik, od zgodovinskih, antičnih, izvirnih in tujih filozofskih, avtorskih razpravnih ali simpozijskih, obletniških, izvirnih domačih in tujih romanesknih, svetovnih dramskih del, zbornikov po ustvarjalnosti ali kulturni podobi slovenskih in zamejskih mest, pregledih zgodovine držav in njihovih kultur, širše humanistike in njenih prevodov…
Miljana Cunta in dr. Ignacija Fridl Jarc, vse fotografije Marijan Zlobec
Zbirka Mozaiki je nastala, kot je povedala tajnica – urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc spričo spoznanja, da Slovenska matica ravno slovenski izvirni in najnovejši poeziji namenja premalo založniškega prostora, se pravi izdaji pesniških knjig. Poezija je bila namreč edina literarna zvrst, ki pri SM ni imela svoje knjižne zbirke.
Miljana Cunta
To se je popravilo v zadnjih nekaj letih, ko so izdali pesniške zbirke Nevidnosti Milana Dekleve, Pogovori z nikomer Braneta Senegačnika, Enajst let in pol tišine Davida Bandlja, Zaleni okrišiji/Zelene krošnje Renata Quaglie, Brez slovesa Neve Zajc, zbirka Miljane Cunta pa je že šesta.
Dr. Ignacija Fridl Jarc
Nova zbirka Miljane Cunta se lahko pohvali z zelo občuteno spremno besedo Veronike Šoster, v kateri med drugim preberemo:
Miljana Cunta in dr. Ignacija Fridl Jarc
“Miljana Cunta nas je začarala že s svojim prefinjenim prvencem Za pol neba, nadaljevala z bolj konceptualno zbirko pesmi v prozi Pesmi dneva in se v tretji knjigi Svetloba od zunaj vrnila k poetiki prvenca, ki se je subtilno približala duhovnemu, povzdignjenemu, skoraj eteričnemu. S svojo četrto pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo se pesnica sicer še vedno sprehaja po isti pokrajini, a njen pogled je usmerjen ne več toliko navzgor kot med prste, kjer skozi svetlobo polzi neviden zlati prah.
Miljana Cunta
Glavna elementa zbirke sta prostor in čas, ki se upogibata, stikata, premikata, porajata brez kraja. A četudi bi želeli v pest ujeti svoj čas, da bi lahko vstopili in se vrnili, je to nemogoča naloga, ki se udejanja le skozi poezijo samo, skozi tisto materijo, ki zna ustaviti čas na papirju, kjer se platnice odpirajo neslišno kot dobro naoljena vrata. Odsotnost strahu v mnogih pesmih zato ni nič presenetljivega – pesnica se premika po času in prostoru gibko in lahkotno, zaznava podobe in jih zapisuje v večnost, v medprostore, kjer predmeti lebdijo v breztežnosti. Ne pretiravam, če poezijo v zbirki označim za nadčasovno ali celo nečasovno – ko se predamo verzom, tudi sami obstanemo med zrcaloma, začutimo ščemenje delčkov prahu na zlati svetlobi in si pustimo vrnitev, naj je kakršnakoli že.”
Pavle Ravnohrib
Ujemanje dveh ustvarjalk se je pokazalo kot literarno, pesniško in kritično sožitje, ki je na sami prireditvi v polni dvorani Slovenske matice dobilo vsebinski kontekst še z glasbenim intermezzom Tjaše Škvorc in recitacijskim nastopom Pavla Ravnohriba ter same avtorice in zelo spretnim vodenjem večera dr. Ignacije Fridl Jarc.
Oboistka Tjaša Škvorc
Kot je povedala Miljana Cunta, njeno ustvarjanje ni tako, da bi lahko takoj nastala zbirka, ampak njene pesmi nastajajo iz notranje izpovedne nuje. Ko se nabere dovolj pesmi, se ponovno loti njihovega branja in dobi prevladujoče razpoloženje, na primer ko se spominja odhoda od doma na študij v Ljubljano kot osemnajst, devetnajstletno dekle in s tem zapustila srečno in varno življenje doma. Spomnila je, da je odraščala med posebnimi ljudmi, nekakšnimi “čudaki”. Njim se poklanja na primer nemška pesnica Herta Müller, ki je bila na Vilenici in njena nagrajenka, še predno je prejela Nobelovo nagrado. Bistveno se je vračati tja, kjer je še divjina.
Miljana Cunta in dr. Ignacija Fridl Jarc
Drugo pomembno vračanje je tja, kjer so se dogajala kulturna srečanja in spomini, kot so v zbirki pesmi Benetke, Gradež, Berlin. Tako je nastal njen prvi naslov zbirke kot Veščina vračanja. Nove pesmi so poglobile in fazširile temo. Pri tem je omenila ameriškega pesnika in dramatika Roberta Lee Frosta, češ da je lepo oditi in se vrniti.
Novi naslov, kot je sedaj, je bolj pravi, ker so pesmi izpisane kot zgodbe. Čeprav naslov zbirke Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo zveni in deluje kot teza, v sami poeziji tega ni. Vračanje je kot upanje. Po njenem prepričanju poezija išče možnosti pristnosti življenja v družbi, tudi v politiki.
Cunta je opozorila, da lahko vstopa v poezijo skozi rože, kot so v prvi pesmi Na vratih kale in pelargonije, kar jo spominja na Proustove magdalenice (grižljaj peciva, pomočenega v čaj). Še bolj vstopa v poezijo skozi smrt in njeno doživljanje ob odhajanju očeta. Najbolj pa skozi zapisane besede same. Smrt, življenje, minevanje, ljubezen so zanjo velike teme. Kaj je smrt se zavemo, ko umre nekdo, ki ga imaš zelo rad. Tu je spomnila na italijanskega pisatelja Cesara Paveseja in njegov opis smrti: “Prišla bo smrt in imela tvoje oči.”
Tjaša Škvorc
Miljana Cunta je spregovorila o zgradbi zbirke, ki je pri njej taka, da se začne s koncem in konča z začetkom.
Posebej je omenila sodelovanje z ilustratorko Alenko Sottler in njenimi risbami oziroma jedkanicami pava in dveh pavov.
Bistvo pesniškega sporočila je bilo, da je poezija predmet veselja in estetskega užitka.
K temu so svoj potrditveni dokaz dodali z recitacijo sama avtorica in gost, dramski igralec Pavle Ravnohrib ter glasbenica, oboistka Tjaša Škvor s Telemannovo Fantazijo ter solom Gabrielove oboe iz filma Misija (The Mission) skladatelja Ennia Morriconeja.
Marijan Zlobec