Boris Pahor: “Upam, da se bodo Rusi pomirili, bojim se razširitve konflikta”


Pisatelj, akademik, državljan Evrope in sveta Boris Pahor bi danes dočakal stodeseti rojstni dan. Ni ga, umrl je 30. maja lani, a je žal še dočakal Ruski napad na Ukrajino, o čemer je pisal za svojo novo izdajo avtobiografske knjige Nikogaršnji sin, ki sta jo štiriročno napisala z italijansko publicistko in urednico iz Milana Cristino Battocletti. Včeraj je obiskala Ljubljano, kjer sta ji Cankarjeva založba in Mladinska knjiga v knjigarni Konzorcij pripravili predstavitev slovenskega prevoda sicer italijanskega originala knjige.

Avtorica Cristina Battocletti s Pahorjevo družino, vse fotografije Marijan Zlobec

To je velik dogodek, saj se zelo redko zgodi, da o slovenskem ali katerem koli še živem pisatelju, zlasti manjših književnosti, napiše prvo biografijo ali sodeluje pri avtobiografiji še predno izide podobna knjiga v izvirnem jeziku, v katerem pisatelj sicer piše, tujec, tu pa tujka.

Boris Pahor v svoji spominski sobi v Dutovljah

V Konzorciju se je zbralo veliko ljudi, na odru pa so bili poleg avtorice Cristine Battocletti še Pahorjev sin Adrijan Pahor, ki je k slovenskemu prevodu prispeval uvod ali Predgovor k slovenski izdaji, potem urednik Cankarjeve založbe dr. Aljoša Harlamov, ki je knjigo izdala, moderatorka pogovora, novinarka in publicistka, sodelavka angleškega dokumentarnega filma o Borisu Pahorju za BBC Človek, ki je videl preveč (The Man Who Saw Too Much), prevajalca iz mlajše generacije, vnuk Tadej Pahor in Edvin Dervišević.

Cristina Battocletti

Morda preseneča dejstvo, da je italijanski izvirnik izšel že leta 2012 in v Sloveniji ni bil deležen kakšne pozornosti. Enajst let je velika časovna razdalja, res pa je, da ima slovenska verzija še dodatek, in sicer kar tri poglavja: Rojstvo zmernega optimista, Prolog prijateljstva in Zadnji trenutki. Tu je precejšen popudarek na Pahorjevem literarnem domačem in mednarodnem horizontu, ki se sicer pojavlja tuidi poprej v knjigi, ter predstavitev njegovega literarnega opusa, čeprav ne vsega, saj manjkajo predstavitve nekaterih njegovim pomembnih knjig, kot so Skarabej v srcu, Odisej ob jamboru, Srečko Kosovel v Trstu.

Adrijan Pahor

O Kocbeku se takoj opazi, da avtorica ve manj, kot bi bilo za biografijo zaželjeno, o Pahorjevem poznavanju in spremljanju slovenske literature pa se v bistvu zaustavi kar s svojim prijateljem iz začetka sodelovanja pri Dejanju, torej pri Kocbeku samem, čeprav omenja Draga Jančarja, a ne v smislu literarnega ustvarjalca, kaj šele veličine. To bi pomenilo, da Boris Pahor ni imel svojega odnosa do cele plejade povojnih slovenskih pesnikov, pisateljev in dramatikov, saj ga novinarka, ki ne govori in bere slovenske literature, niti ni znala vprašati, on pa je vedno vlekel vodo na svoj mlin in je govoril kar je hotel… Dobra knjiga nastane, ko postaviš celo vrsto neprijetnih vprašanj, na katere hočeš jasne odgovore.

Gostje na predstavitvi knjige

Kot je povedala na predstavitvi prevoda svoje knjige gostja Cristina Battocletti, se je s Pahorjem spoznala leta 20o4, potem pa sta se kmalu začela dobivati v Trstu, kamor je ona prihajala iz Milana, kjer je bila urednica kulturne priloge Domenica pri časopisu Sole 24 Ore. O tem je povedala vrsto anekdot, ki jih v knjigi opisuje, tako kot se knjiga začenja s Pahorjevim (in s še tremi sojetniki) pobega iz koncentracijskega taborišča Bergen-Belsen kar v francoski Lille…

Neva Zajc

Knjiga je, kot omenjeno, izšla leta 2012 pri slavem založniku Rizzoliju, kar pomeni vrh založniškega uspeha v Italiji. Leta 2022 je pri založbi Nave di Teseo izšla dopolnjena izdaja, po kateri je nastal slovenski prevod.

Tadej Pahor in Edvin Dervišević

O Pahorju slovenski bralci vedo praktično že skoraj vse, zato bo marsikaj v knjigi predstavljeno celo slabše, kot bi to storil kakšen slovenski publicist, a je po drugi strani že tako, da tujcu lažje kaj zaupaš, kot pa slovenskemu avtorju, ki ga avtomatično postaviš v kakšen intelektualni krog, klan, vezi ipd. Tu je bila avtorica nevtralna ali nedolžna. To pa ne pomeni, da ji lahko govoriš kar hočeš ali si misliš, da je za tujca bolje kot za domačina.

Cristina Battocletti in Nadia Roncelli

Tu bo knjigo treba še podrobneje pretresti. Neprijetno mi je bilo, ko sem med prebiranjem naletel na Pahorjevpo trditev: “V Italiji na milijone ljudi zjutraj in zvečer stoji v vrsti, da bi dobili topli obrok od dobrodelnih organizacij, in dolge vrste so tudi v moji državi, v Sloveniji. Sramotno je, da se to dogaja, ne le za tiste, ki so verni, ampak tudi za tiste, ki verjamejo v človeka.” (str. 30). Kje je Pahor videl milijone Italijanov, ne pove, še manj, kje so take vrste v Sloveniji, da našo državo tako očitno žali. Pahor v Ljubljani nikoli ni obiskal kakšnega zavetišča za brezdomce, kjer zastonj delijo tople obroke, pa kar govori še posebej Italijanom, o dolgih vrstah.

Evgen Bavčar na Pahorjevem pogrebu

Boris Pahor se rad hvali in modruje, a je bolj slab zgodovinar oziroma gleda na zgodovino skozi lastno življenje. Tako v knjigi rad meša oboje; esejistiko in opise delcev iz svojega življenja in najbližjih, pri čemer seveda še vedno marsikaj zamolči, a presenetljivo končno nekaj več pove, na primer katera je bila mati njegovega oziroma njunega nezakonskega otroka, ki pa mu ga mati ni dala v druženje, ker se ni hotel poročiti z njo kot materjo. Otrok, sin je pri sedmih letih za levkemijo umrl. Iz reakcij novinarke Janje Klasinc pa izvemo, da je bila mati tega otroka pravzaprav njena mati in sta bila s pokojnim Pahorjevim sinom polbrat in polsestra.

Kakšno je bilo njegovo konkretno razmerje z Danico Tomažič, medtem ko je bil njen mož (v knjigi Fulvia Tomizze zaročenec) Stanko Vuk na varnem v zaporu, končno izvemo nekaj več, medtem ko je vedno govoril, da je šlo bolj za literarno fikcijo, kot mi je pred desetletji zatrdil v intervjuju za Delo oziroma kot sem ga še posebej in konkretno vprašal o njunem razmerju. In lagal.

Cristina Battocletti

In kdo je bil dejanski morilec 10. marca 1944, ko je bil z ženo Danico Tomažič umorjen na lastnem domu v Trstu, pa še slučajni obiskovalec, za katerega uporablja oznako domobranski vohun ? O tem so se že pojavili konkretni podatki. Ali kdo je v hrbet ustrelil ranjenega Stanka Premrla Vojka ?

Italijanski izvirnik knjige

Boris Pahor veliko pripoveduje o svoji ljubezni do Arlette… A to naj bralci preberejo sami.

O tržaškem fašizmu izvemo premalo, saj je jasno, da brez Mussolinijevega osebnega ukaza sekretarju tržaške fašistične organizacije Francescu Giunti ne bi prišlo do tako hitre in množične reakcije s požigom Narodnega doma in še dvajsetih slovenskih ter drugih ustanov v Trstu. Takoj naslednjega dne je bil podoben požig Narodnega doma v Pulju. Za vsem tem je stal Mussolini osebno s svojimi direktivami iz Milana. O tem Pahor ne govori, Battoclettijeva pa ga seveda ni vprašala, a bi ga kot dobra novinarka morala, saj očitno ne pozna niti začetkov fašizma in njegovih zločinov, še predno je prišel Mussolini na oblast.

Grobnica rodbine Pahor v Trstu

Podobne so nejasnosti ob v bistvu žrtvovanem iredentistu Wilhelmu Oberdanku slovenskega porekla, ki si je prizadeval za osvoboditev Trsta izpod Avstrije in priključitev Italiji ter bi moral ob obisku cesarja Franca Jožefa leta 1882 v Trstu nanj izvesti bombni atentat, ki pa se ni posrečil; policija ga je zajela in kasneje so ga zaradi veleizdaje obesili. Nekateri viri trdijo, da so italijanski iredentisti Oberdanka namenoma izdali policiji, saj jim ni bil všeč, ker je bil slovenskega rodu. Pahor o tem sicer piše v knjigi Trg Oberdan, ki pa je avtorica ne razume in ne dojame njenega širšega sporočila o dogajanju na dveh frontah; med Italijio in Avstro – Ogrsko. Kasneje so Oberdanka prekrstili v Guglielmo Oberdan in ga proglasili za narodnega junaka.

Pahorjeva krsta v mrliški vežici na tržaškem pokopališču pri Sveti Ani

Avtorica seveda ni znala vprašati, kakšen je bil Pahorjev natančnejši odnos do Tita, niti ne omenjata, da je Tito od povojne Italije zahteval izročitev vseh italijanskih fašističnih zločincev na naših tleh, da bi jim sodili in jih za strahotne okupatorske zločine kaznovali. Kakšen je bil Pahorjev odnos do Edvarda Kardelja, ki ga je sicer v knjigi Odisej ob jamboru omenjal in vsaj posredno napadel, kakšen do liberalizma Staneta Kavčiča, če je sploh vedela zanj. Prav tako bi bilo zanimivo izvedeti, kaj je Pahor menil o Vatikanu, še posebej o sodelovanju s fašizmom Pija XI. in Pija XII. ter seveda toleriranjem zlasti slednjega papeža nacizma. Nekaj malega spregovori o Borisu Kidriču, češ da je Kocbeka s pretvezo poslal v Bosno…V resnici je Kocbeka rešil in ga poslal na drugo zasedanje AVNOJ v Jajce, potem je odšel v Drvar, na Vis, bil Titov odposlanec za srečanje s papežem Pijem XII., da bi določili pogoje delovanje Cerkve in njen status v novi Jugoslaviji, na koncu pa je Kocbek v Beogradu postal minister. Kocbek je vedel, da so ga belogardisti želeli ubiti že leta 1942, a je že bil v svojem bunkerju. O tem je pisal ljubljanskemu škofu Rožmanu.

Boris Pahor govori v Dutovljah

Prav tako nekaj malega je sicer o Evropski uniji, prav tako malo o viziji Združenih držav Evrope, o pravicah malih narodov v Evropi do lastne države, npr. Kataloncev in drugih pa nič… Pahor je bil v mednarodnem okolju glede narodnih manjšin bolj dejaven, kot sledi iz knjige.

Posebno obravnavo bi terjali Pahorjevi zadnji pogledi na svetovno politično dogajanje, še posebej po ruskem vojaškem napadu na Ukrajino. Sam je seveda optimist, a ne predvideva razpleta, ne za Ruse in še manj za Ukrajince.

Boris Pahor na SAZU

Boris Pahor se je potegoval ali bil kandidat za Nobelovo nagrado za literaturo oziroma književnost in bil na tihem prepričan, da jo lahko dobi. O tem, kaj je sam mislil, ne izvemo kaj dosti. Namreč ali se je sam imel za dovolj pomembnega in velikega pisatelja ?

Boris Pahor pri Kocbekovem spomeniku v Tivoliju

Pravzaprav se o Pahorjevi literarni veličini avtorica ne opredeli. Zelo moti samovoljna prekrstitev obeh prevajalcev Osvobodilne fronte v Narodnoosvobodilno fronto. Prav tako omenita razcvet slovenskega malomeščanstva v Trstu, v resnici se je razvilo slovensko meščanstvo. Ko govorita o Virgilu Ščeku, omenjata njegovo službovanje v Corgnalu, kar je seveda slovenska vas Lokev blizu Lipice.

Zelo neprepričljivo je predstavljen Pahorjev svetovni nazor, čeprav mu ves čas sledimo, a do konca ne izvemo, v kaj je Boris Pahor verjel, kakšen je bil njegov odnos do vsega, kar je povezano z Bogom in Cerkvijo, religijo ali še posebej onostranstvom oziroma večnim življenjem. Je redno hodil k sveti maši, prejemal svete zakramente, hodil k sveti spovedi ?  Dočakal pa je mogočen cerkven pogreb. Iz obsežnih opisov svojega taboriščnega življenja ni razvidno, da bi kdaj molil ali prosil Boga za milost in usmiljenje ter preživetje.

Z asistentko Vero Radić

Zanesljivo pa je vedel, da so ali bodo ali so vsaj kot možne večne samo njegove knjige. Za to pa se je trudil vse življenje in bil velik ustvarjalni egoist.

Kipar Mirsad Begić in spomenik Borisu Pahorju v Tivoliju

Marijan Zlobec

 


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja